Življenjepis za mr. Podvršiča.
Št. znakov s presledki: 17.241
Št. znakov brez presledkov: 14.902
Rojen v febr. 1905 v Vipolžah v Goriških Brdih.
Po končani maturi na idrijski gimnaziji, sem se leta 1925 vpisal
na farmacevtsko fakulteto v Padovi, kjer sem diplomiral leta 1930.
Ker so bili izgledi zaposlitve za zavedne Slovence slabi (zlasti se za tiste, ki so delovali v protifašističnih organizacijah kot npr. TIGR), sem1.1931 pribežal v Jugoslavijo, kjer so že od preje bili tu moji bratje in sestre.
Tudi tukaj so nastopile zaradi zaposlitve težave: urediti sem
moral državljanstvo, priznanje mature in diplome. Ker je to trajalo dlje časa in nisem mogel več biti v breme sorodnikom, sem se zaposlil honorarno v kemičnem oddelku Higienskega zavoda v Ljubljani, kjer sem ostal do leta 1939. V tem času sem opravil nostrifikacijo tako mature ( na realni gimnaziji v Ljubljana) , diplome pa na filozofski fakulteti v Zagrebu) s polaganjem dopolnilnih izpitov.
Leta 1939 sem bil z dekretom ministerstva za zdravje in socialno politiko v Beogradu postavljen za lekarniškega referenta na bivši banski upravi Dravske banovine pri oddelku za zdravstvo in socialno politiko. Tu sem ostal vse do konca II. svetovne vojne.
Med okupacijo sem bil vključen v delo OF. Zbirali smo zdravila in sanitetni material ter ga po skrivnih kanalih razpošiljali v partizane. Ker sem bil verjetno izdan pri tem delu, so me Nemci z domobranci novembru leta 1944 aretirali. Ker pa niso imeli otipljivih dokazov, so me po 26 dnevih aresta izpustili. Leta 1945 so me v februarju zopet aretirali toda samo za dva dni zaradi zasliševanja.
Po končani drugi svetovni vojni, točno 9. maja 1945 so me poklicali na Komando mesta Trst. Tu sem bil dodeljen sanitetnemu oddelku
IV Armije, kjer sem opravljal delo farmacevta tako po vojaški kakor civilni liniji za tržaško in goriško pokrajino. Na tem mestu sem ostal vse do umika naše vojske iz Trsta.
Z 9 majem 1945 se pravzaprav začenja za mane novo življenje: služenje v naši Armiji. Po umiku iz Trsta sem služboval za različnih mestih: v Kopru, Vipavi, Postojni in končno v Ljubljani. Leta 1951 sem bil imenovan za predavatelja na sanitetski vojaški šoli v Šentvidu – kasneje v Ljubljani. Leta 1956 sem bil imenovan za načelnika farmacevtske službe na sanitetnem oddelku Ljubljanskega vojnega področja. Tu sem bil do svoje upokojitve leta 1966.
Z ustanovitvijo celotnega farmacevtskega študija na univerzi v Ljubljani sem leta 1962 začel predavati študentom farmacije predmet iz Predvojaške vzgoje, ki je obsegal prvo pomoč in pa organizacijo
farmacevtske službe v vojnem stanju. Tu sem predaval vse dotlej, ko je bil ta predmet ukinjen.
V vojski sem dosegel najvišji čin, ki ga lahko dobe farmacevti: upokojen sem bil kot polkovnik sanitetske službe JLA. Za svoje delo v tej službi sem prejel dva visoka odlikovanja in to: Orden za vojničke zasluge III. reda in pa Orden Narodne Armije II. reda.
Preden začnem z opisovanjem dela v Slov. farmacevtskem društvu naj omenim še to: Že pred začetkom II. svetovne vojne je v Sloveniji, pa
tudi v drugih banovinah obstojalo “Združenje apotekarskih saradnikoy“, ki je imelo tudi pri nas svoje podružnico. Člani tega Združenja so bili farmacevti_- nelastniki. Naše združenje je bilo z
lekarnarji-lastniki v stalnih konfliktih. Že takrat smo zastopali mišljenje, da je potrebno lekarne socializirati. Tudi lekarnarji lastniki so imeli svoje društvo, to je bila ” Apotekarska komora “. Ta je zastopali njihove interese. Predsednik našega “Združenja” je bil mr. Nikola Kekić zaposlen v Zagrebu. Jaz sem bil zadnja leta pred II.
svetovno vojno – tajnik podružnice za Slovenijo.
Član sem Slov. farm. društva že od njegove ustanovitve, še ko je
bilo društvo v sklopu sindikatov, 1946. Mislim, da sem bil skozi vso to dobo aktiven član. Večkrat sem bil izvoljen v upravni odbor dru5tva. Ob formiranju podružnic, sem bil v Ljubljanski podružnici nekaj let tudi tajnik. Bil pa sem skoro v vsakem na novo izvoljenem odboru podružnice.
Leta 1965 sem postal poslovni tajnik društva. Sodelujem pri vsaki
društveni manifestaciji naj si bo v republiškem ali zveznem merilu. Bil sem član organizacijskega odbora III. kongresa farmacevtov
Jugoslavije v Ljubljani leta 1960. Aktivno sem sodeloval pri
prvi izdaji Almanaha. Sodelujem vsaj po tehnični plati pri vsaki izdaji knjige ali brošure, ki jo društva izdaja. Sedaj delam pri pripravi drugega Almanaha, ki bo izšel v tem letu. Sem član pripravljalnega odbora za pripravo VIII. zveznega posvetovanja iz farmacevtske tehnologije, ki bo v oktobru t.l. na Bledu.
Sem v uredniškem odboru za pripravo knjige “Farmacevtska služba za Čas Narodne osvobodilne vojne”: pripravljam material, skupaj z drugimi avtorji za Slovensko enciklopedijo.
Od leta 1965 pa do leta 1970 sem bil glavni in odgovorni urednik Farmacevtskega vestnika. Od leta 197o pa do danes sem odgovorni urednik našega glasila. V njem tudi aktivno sodelujem z raznimi č1anki še posebno iz rubrike “Zanimivosti iz stroke”.
Naj omenim še, da sem bil v štiriletni mandatni dobi delegat za
zdravstvo in socialno skrbstvo pri občini Ljubljana-Šiška za krajevno skupnost Milana Majcna. Za svoje delovanje na tem področju, mi je krajevna skupnost Milana Majcna podelila priložnostno diplomo kot priznanje za delo in prizadevanje v tej skupnosti na področju zdravja in socialnega skrbstva.
Kot član društva sem bil imenovan od rep. komiteje za zdravstvo in soc. varstvo v komisijo za verifikacijo lekarn v SR Sloveniji. Aktivno sem sodeloval pri organizaciji kongresa mikrobiologov Jugoslavije, ki je bil prod tremi leti na Bledu (bil sem za to naprošen. Kot priznanje za moje delu pri tej organizaciji so me obdarili s plaketo.
Naprošen sem bil, da napišem nekaj skromnih podatkov o mojem delu. Pri trditvi, ki jo bom v par besedah navedel pa ne smem biti preveč skromen: vse kar sem delal naj si bo za naše društvo, za Farmacevtski vestnik, ali za kako drugo sorodno stroko, nisem delal z nobenih sebičnih razlogov, še najmanj iz častihlepnih, ampak iz zgolj velike ljubezni do stroke z enim samim ciljem, da bi naše društvo doseglo čim več in čim boljših uspehov in te vse v prid naši slovenski farmaciji!
Mirne duše priznam, da sem pri svojem delu tudi večkrat grešil.
Utemeljitev za podelitev Minařikovega odličja
Mr. Albin Podvršič je bil rojen 1905. v Vipolžah v Goriških
Brdih. Gimnazijo je konča1 v Idriji, farmacevtski študij pa v
Padovi. Po diplomi s1užboval v Ljubljani in bil 1939. leta imenovan za lekarniškega referenta pri Oddelku za zdravstvo in
socialno politiko tedanje Uprave Dravske banovine. Zaradi sodelovanja z OF in NOV je bil pod stalnim nadzorom in tudi večkrat
zaprt in zaslišan.
Po osvoboditvi je bil vpoklican v JLA in je kot aktivni oficir deloval v Trstu, Kopru, Vipavi, Postojni in končno v Ljubljani. Tu mu je bilo dodeljeno mesto predavatelja na Sanitetski vojaški šoli in končno načelnika farmacevtske službe na sanitetnem
oddelku Ljubljanskega vojnega področja, kjer je ostal do upokojitve.
Ves čas od diplome je aktivno deloval v strokovnih organizacijah. Sprva v »Združenju apotekarskih saradnika”, nato Sekciji farmacevtov pri Sindikatu zdravstvenih delavcev in končno v Slovenskem farmacevtskem društvu.
Zadnja leta po upokojitvi se je povsem posvetil delovanju društva in z veliko požrtvovalnostjo opravljal vsa društvena dela: organiziral posvete in kongrese, izdajal in urejal strokovno glasilo in društvene publikacije, skrbel za materialne pogoje delovanja Društva in povezanost s sorodnimi društvi in podobno.
Pomembno je tudi njegovo vzgojno izobraževalno delo, saj je
dolga leta sodeloval z odsekom za Farmacijo na FNT in navduševal bodoče farmacevtske delavce za delo v stroki in društvu.
Mr.ph. Bine POURŠIČ se je rodil 5.2.1905. leta v Vipo1žah v Goriških Brdih. Farmacevtski študij je končal v Padovi 1930.1eta. Po diplomi, ko je služboval v Ljubljani, so ga 1939. leta imenovali za lekarniškega referenta pri Oddelku za zdravstvo in socialno politiko tedanje Uprave Dravske banovine. Sodeloval je v OF, stalno so ga nadzorovali, zasliševali in ga večkrat tudi zaprli.
Po vojni je bil aktiven oficir v JLA v Trstu, Kopru, Vipavi, Postojni in nato v Ljubljani, kjer je predaval na Vojaški sanitetni šoli, nato pa
je postal načelnik farmacevtske službe v sanitetnem oddelku Ljubljanskega vojnega območja. V 5 desetletjih svojega dela je bil aktiven tudi v stro-
kovnih organizacijah, najprej v “Združenju lekarniških sodelavcev”,
nato v Sekciji farmacevtov pri Sindikatu zdravstvenih delavcev in nato v SFD. Delovanju v društvu se je zlasti posvetil po upokojitvi leta1966 in z velikim prizadevanjem in požrtvovalnostjo opravljal vrsto odgovornih del: organiziral posvetovanja in kongrese, izdajal in urejal strokovno glasilo Farmacevtski vestnik in druge publikacije, skrbel za tisk, skrbel za čim boljše materialne pogoje društva, za povezanost z drugimi društvi. Čeprav je najdaljšo dobo posvetil organizacijskemu delu v SFD ne smemo prezreti njegove vloge kot vzgojitelja farmacevtskih kadrov, ki jih je navduševal tako za stroko kot za delo v društvu, kar z veseljem opravlja te sedaj.
Predsednica Komisije za
podelitev Minařikovega odličja
mag. Marija LEŠNJAK
v imenu komisije
IN MEMORIAM MAGISTRU FARMACIJE ALBINU PODVRŠIČU
Magister farmacije, sanitetni polkovnik JLA v pokoju Albin Podvršič je bil med tistimi primorskimi Slovenci, ki so zapustili svoje domove in se z bridkostjo v srcu napotili čez krivično mejo Rapallskega sporazuma. Težko odločitev so sprejeli z upanjem in izzivom za ustvarjanje novega narodovega doma.
Po končani idrijski gimnaziji je 1925. odšel študirat farmacijo v Padovo. Svoja v italijanskih šolah pridobljena spričevala je dopolnil z dodatno maturo na prvi državni gimnaziji v Ljubljani, diplomo farmacevtskega študija v Padovi pa je z dodatnimi izpiti nostrificiral v Zagrebu.
Prva leta bivanja v Jugoslaviji se je preživljal s honorarnim delom v kemijskih laboratorijih Higienskega zavoda v Ljubljani. V farmacevtski dejavnosti je začel svojo kariero 1939. leta kot lekarniški referent pri upravi Dravske banovine. Vojna leta je preživel v negotovosti zaradi nenehnega strahu, da bo odkrita njegova ilegalna dejavnost pri zbiranju zdravil in sanitetnega materiala. Kljub dvakratni aretaciji se je izognil hujšim posledicam.
Že 9. maja 1945 je magister Podvršič na delovnem mestu farmacevta pri Jugoslovanski vojaški upravi v osvobojenem Trstu. Tako se je zanj začelo, kakor je sam rad poudarjal, *novo življenje« -služba v Jugoslovanski ljudski armadi. Magister Podvršič je deloval v različnih sanitetnih enotah v Sloveniji kar 21 let in je pri tem
dosegel najvišji vojaški čin, ki ga lahko doseže farmacevt v JLA.
Že pred vojno je tvorno sodeloval v strokovnem društvu farmacevtov-sodelavcev in po vojni se je takoj vključil v delo sindikalne farmacevtske organizacije, nato pa v delo leta 1950 ustanovljenega farmacevtskega društva Slovenije. Od 1966 do 1970 je bil tajnik Slovenskega farmacevtskega društva. Najbolj ga je veselilo delo za Farmacevtski vestnik. Najprej je bi glavni in odgovorni urednik Farmacevtskega vestnika od leta 1965 do leta 1970, nato pa odgovorni in tehnični urednik našega glasila. Magister Albin Podvršič ni skrbel le za tehnično plat urejanja Vestnika in za oglase, s katerimi je povezal izdajanje Vestnika s seznanjanjem bralcev z novimi farmacevtskimi proizvodi in ne le za številna drobna pota, ki jih je prehodil z
zavidanja vredno mladostno hojo; v delo uredništva je prinašal vedrino in navdušenje, tiskarjem in številnim drugim sodelavcem v tiskarni in nam vsem, ki smo z njim sodelovali, je razdajal svoj čas in svojo prijaznost. Zahvalo za opravljeno delo je zavračal s šalo, češ storil sem le svojo vojaško in civilno dolžnost. Magister Podvršič je odšel od nas in od Vestnika z drobnimi, urnimi koraki, tako da nihče ni videl njegovega odhoda. Njegov spomin ostaja bralcem, ki bodo kdaj listali po petintridesetih letnikih Farmacevtskega vestnika in bodo v vsaki številki lahko opazili sled njegovega dela.
Urednik Farmacevtskega vestnika
- Aleš Krbavčič
BINETU V SPOMIN
Osebne vesti
Kolikor se spominjam, sem se s kolegom Podvršičem srečal prvič malo pred izbruhom druge svetovne vojne — službeno, ko je kot lekarniški inšpektor inšpiciral lekarno, v kateri sem delal. Čeprav sva po osvoboditvi delala oba na srednjih
farmacevtskih šo1ah, Albin na vojaški v Šentvidu, jaz na civilni, se nisva srečevala, dokler ni postal tajnik farmacevtskega Društva in leta 1965 glavni in odgovorni urednik Farmacevtskega vestnika. Po letu 1967 je ostal le še odgovorni, do konca življenja pa le še tehnični urednik. Dela je bilo v Društvu vedno več, končno je opustil posle tajnika in delal le še pri vestniku. Vseskozi je opravljal delo pri Društvu z velikim veseljem: bil je zelo vesel, ko je dobil Minařikovo odličje, prav
do zadnjega je zatrjeval, da brez dela pri Društvu ne bi mogel živeti.
Čeprav sva se tako ob delu spoprijateljila, mi je be redkokdaj kaj povedal iz svojega Življenja. Toliko bolj se torej spominjam nekaterih dogodkov, ki so se mu zdeli važni in ki mi jih je pripovedoval večkrat. Značilni so za njegovo usodo in
za njegov značaj.
Tako mi je pripovedoval, kako je imel kot otrok nekoč opravka okrog Šentviških Škofovih zavodov, kjer so dijaki igrali tedaj nogomet. Žoga jim je ušla čez ograjo, Albin jim jo je vrgel nazaj in blagroval dijake, ki lahko študirajo. Tedaj si niti misliti ni mogel, da bo kdaj lahko študiral in na kraj pameti mu ni padlo, da bo kdaj magister farmacije.
0 farmacevtskem študiju in življenju v Italiji Albin ni mnogo govoril. Bil je srečen, da je živel v Sloveniji in Jugoslaviji, na življenje v zamejstvu pa ni pozabil: iz svojih izkušenj si je zelo dobro predstavljal težave, ki spremljajo Slovence v Avstriji in Italiji. Naročen je bil na časopis naših tamkajšnjih manjšin in jih
prizadeto prebiral. Tu leži najbrž najgloblji temelj njegove narodne in državne zavednosti pa tudi ponosa, da je bil visok častnik jugoslovanske armade. Rdeče knjižice ni imel, zatrjeval mi je pa, da je v svojem srcu pravi komunist in ponosen je bil, da so mu bile zaupane odgovorne vojaške dolžnosti. S ponosom mi je pripovedoval o prijateljih med visokimi oficirji.
Če je le mogel, je vsakomur pomagal v njegovih težavah. Z njegovim posredovanjem so se često razreševali različni nesporazumi in reševale težave.
Pripovedoval mi je, kako se je se z enim od svojih kolegov v nevarnih prilikah pod italijansko okupacijo prebijal na kolesu iz Ljubljane do lekarne v Kostanjevici, da je opozoril njeno lastnico na nevarnost in naj skrije za partizane pripravljeni material.
Ko je bila Albinova hčerka Majda že na smrt bolna, sva bila na Bledu zaradi organizacije simpozija. Tam je odšel v slaščičarno po kremne rezine za bolno hčerko, na povratku v Ljubljano je ustavil avto, da je nabral za Majdo cvetlic, menda so bili zvončki. Ko je umrla, je požr1 solze, potrtost je pa poskusil preboleti s strokovnim delom.
0 svojih osebnih zadevah nasploh ni govoril in najbrž tudi ne mislil nanje, ne da bi imel kake visoke naslove in ne da bi se lovil za častmi, je Albin kot »Bine« povezoval in pospeševal vse, kar se je važnega dogajalo v farmacevtski stroki.
Tako ne bo mogel pozabiti nanj nihče, kdor je v zadnjih desetletjih delal za farmacevtsko stroko v Sloveniji.
Pavle Bohinc
