Boris Andrijanič

Mag. Boris ANDRIJANIČ

 

Št. znakov s presledki: 26.749
Št. znakov brez presledkov: 22.766

 

                                                                              8.12. 1010 – 19.12.1933

 

 

Mag. Boris Andrijanič je bil farmacevt, lekarnar, sodelavec OF in partizan, ustanovitelj in prvi direktor Krke, gospodarstvenik v najširšem pomenu, soustanovitelj in član mnogih kulturnih in športnih društev, predsednik in podpredsednik mestnega ljudskega odbora Novo mesto, prav tako pa tudi iskren prijatelj, mož, oče in dedek. Bil je visoke postave,  dinamičnega koraka, prijaznega, a vendar odločnega pogleda. Uresničevanje njegovih vizionarskih zamisli je temeljilo na njegovi neizmerni veri v sposobnost, znanje, zavest, dobronamernost in kreativnost ljudi.

 

Mar. Boris Andrijanič se je rodil 8.decembra 1910 v Novem mestu očetu Dragu (Dragotinu) in materi Dori, roj. Matešič. Po rodu je izhajal iz premožne in ugledne družine pomorcev in lastnikov ladij iz obmorskega mesteca Bakar v zaledju hrvaške Reke (1,2,3,4,5). Zaradi šibkega zdravja se Borisov oče ni mogel posvetiti poklicu kapitana, kar je bila sicer že davna družinska tradicija, temveč se je odločil za študij farmacije. In po študiju se je odločil vložiti družinski kapital v lastno lekarno, bodisi v Karlovcu ali Novem mestu. Drago Andrijanič, magister farmacije, je  kupil lekarno “Pri angelju” (4) leta 1906  od Simeona Sladovića pl. Sladoevića. Delovala je na današnjem Glavnem trgu. V prostoru je bil kip angela, po katerem je lekarna nosila ime. Potem, ko je leta 1926  kupil hišo na današnji Rozmanovi ulici, je leta 1938 v pritličju uredil tudi lekarno. Načrt za novo lekarno in njeno opremo je izdelal arhitekt Marjan Mušič. Mag. Boris Andrijanič je imel še sestro Nedo, ki se je poročila s skladateljem Marjanom Kozino (1).

Osnovno šolo je zaključil v Novem mestu. S štirinajstimi leti se je vključil v novomeški Sokol, obiskoval je tudi Glasbeno matico, podružnico Novo mesto, kjer je v šolskem letu 1924/1925 igral klavir. Gimnazijo je obiskoval v Novem mestu in Ljubljani, kjer je leta 1930 maturiral. Šolanje je nadaljeval v Zagrebu, kjer je leta 1935 diplomiral na oddelku farmacije Filozofske fakultete. Po dveletni praksi v očetovi lekarni je v letu 1937, po opravljenem državnem strokovnem izpitu, pridobil naziv magister farmacije (1,2,3).

Po petih letih  dela je lahko že samostojno vodil lekarno (1942). (1)

Že od otroških dni je prijateljeval z Maro Agnič iz znane novomeške družine kleparjev. Tudi ona je bila članica Sokolskega društva Novo mesto. Boris in Mara sta se poročila 11. septembra 1938 na gradu Srebrniče. Na poročno potovanje sta se odpravila v Italijo. Rodili so se jima trije otroci, sin Andrej Mišo (1942) in hčerki Anka ter Marija (1946).(1,28)

 

Med drugo svetovno vojno je mag. Boris Andrijanič kot zaupnik Osvobodilne fronte  že leta 1941 zbiral sanitetni material in vzpostavljal poti za njegovo pošiljanje v NOV, ki se ji je pridružil avgusta leta 1943. Sprva  je deloval kot lekarniški referent XIV. divizije VII. korpusa. S februarjem 1944 je prevzel mesto referenta za nabavo sanitetnega materiala pri sanitetnem odseku Glavnega štaba narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije ( GŠ NOV in POS). Organiziral je več terenskih lekarn, najpomembnejša je bila Planjava v kraški vrtači blizu vasi Babno polje, ki jo je tudi vodil. Tu so zbirali zdravstveni material in instrumentarij, namenjen partizanskim bolnišnicam za organizacijo sanitetne službe brigad in odredov ter tudi za civilno prebivalstvo. Mag. Andrijaniču gre zasluga, da je le-ta pritekal tudi iz Milana, Trsta in Torina ter da je v sklopu lekarne deloval manjši laboratorij za izdelovanje preprostih zdravil, predvsem anestetikov (1,2,3).

Oktobra 1944 je ponovno prevzel posle lekarniškega referenta v VII. korpusu in skrbel, da so bile zaloge  materiala zadostne  za vse vojaške  enote in bolnišnice na območju Dolenjske in Notranjske z Brkini. Februarja 1945 je prevzel nalogo vodje apotekarskega  referata pri sanitetnem odseku baze GŠ NOV in POS za Dalmacijo. Organiziral je dvoje skladišč sanitetnega materiala v Zadru in Splitu, transporte le-tega za Slovenijo in ustanovil prvo lekarno v Vojni bolnici Zadar.

Med drugo svetovno vojno so okupatorji kot povračilni ukrep njegovo ženo in sina ter njegove starše odpeljali v internacijo v Nemčijo, v Marktl am Inn (1944). Vsi so se srečno vrnili po končani vojni 8. julija 1945. Po osvoboditvi je do maja 1946  deloval v sanitetnem oddelku GŠ v Trstu in Ljubljani ter na Ministrstvu za narodno zdravje LR Slovenije. V Novo mesto se je vrnil 1946(1).

Toda kljub aktivnemu sodelovanju mag. Borisa Andrijaniča v NOB  jim po osvoboditvi nacionalizacija ni prizanesla. Ostarelemu očetu Dragu so predstavniki nove oblasti preprosto povedali, da ima dva otroka – Borisa in Nedo (poročeno Kozina), ki lahko njega in ženo vzdržujeta. Mag. Andrijaniča so sprva poslali kot “bratsko strokovno pomoč”, v resnici pa prisilno zaradi spletk, v nerazvito Črno goro, Ulcinj, kjer je organiziral in vodil lekarno. Čez čas pa se mu je le uspelo s pomočjo starih prijateljskih in partizanskih zvez vrniti v rodno Novo mesto. (4)

Mag. Boris Andrijanič je oktobra 1949 postal upravnik Okrajne lekarne Novo mesto, njihove družinske nacionalizirane lekarne.  Delo v njej je opravljala tudi njegova žena Mara. To delo je opravljal  rad in z veseljem, v njem je užival. V teh prostorih je lekarna ostala do preselitve na Kandijsko cesto leta 1989.  Lekarniško dejavnost je želel v družini tik pred svojo smrtjo ponovno obuditi z odprtjem nove lekarne, vendar mu koncesije Ministrstvo za zdravje Republike Slovenije, ki ga je v tistem času vodil dr. Božidar Voljč ni odobrilo češ, da nima ustreznih kvalifikacij (1,2,5).

Iz podržavljene domače lekarne je preko njenega laboratorija 1949 razvil samostojno industrijsko farmacevtsko državno podjetje Krka, ki jo je vodil kot generalni direktor v obdobju 1954 -1984. Farmacevtski laboratorij Krka se je  leta 1956 preimenoval v Krko, tovarno zdravil. (1,2,5).

Generalni direktor Krke, mag. Boris Andrijanič pa je v intervjuju, ko je leta 1979 sprejel nagrado Borisa Kraigherja za izjemne dosežke trajnejšega pomena v gospodarstvu, o teh in poznejših letih slikovito in z zanj znano natančnostjo povedal: “Začetek Krke je bil skromen. Zaradi pomanjkanja zdravil v povojnem času smo se s sodelavci odločili, da ustanovimo farmacevtski laboratorij. Po nekaj letih, ko smo spoznali trg oziroma potrebe trga in našega zdravstva, smo začeli širiti naš program. Želja je bila, da zgradimo v okviru možnosti tovarno z lastno tehnologijo, ki bi bila v najmanjši meri odvisna od drugih. Osnovne usmeritve pa je pogojevalo lastno razvojno raziskovalno delo, številčna moč kadrov in sodobne metode upravljanja in organizacije. Leta 1957 smo začrtali podlago za lastno razvojno-raziskovalno dejavnost, leta 1959 zgradili obrat kemijske organske sinteze, nekaj let pozneje obrat fermentacijske proizvodnje antibiotikov in vitaminov, nato pa širili nove dejavnosti, kot so proizvodnja kozmetike in odkup ter predelava zdravilnih zelišč ter drugih bazičnih farmacevtskih surovin. S temi proizvodi je Krka prvič stopila na svetovni trg … Vsa proizvodnja temelji na lastnih tehnologijah in dosega svetovno raven v vseh pogledih, večina izdelkov pa je namenjena izvozu. Sodim, da je taka usmeritev kolektiva pravilna, da daje vse moči in sredstva v lastno razvojno-raziskovalno delo, v razvoj lastne surovinske osnove, v intenzivni izvoz, ki je istočasno povezan tudi s pravilno kadrovsko politiko (4)

O samih začetkih Krke je pričevala tudi soproga Mara v intervjuju ” Kdo je naredil Krko?”(4)

“Borisa je to močno okupiralo in ta tema je bila vedno na pladnju pogovorov s prijatelji iz Novega mesta, Ljubljane in Zagreba, še posebej s farmacevti. Tako se je ob nekem poliču cvička porodila misel o galenskem laboratoriju, za katerega so bili zagotovljeni že vsi pogoji v domači lekarni, za skladišče pa je Boris preuredil staro drvarnico in podstrešje. Začelo se je z eno tabletirko in s strojem za pripravo že preizkušenega mazila ”revmin”, ki je blažilo revmatične bolečine, ter s štirimi delavkami. In delo je steklo. Kadar je bilo treba na začetku dostaviti večje količine naročil na železniško postajo, so to tjakaj prepeljali z ročnimi vozički sami delavci, vključno z Borisom kot direktorjem (4).

Skeptikom tedanjega časa je  mag. Andrijanič  na  vprašanje, zakaj gradnja tovarne v majhnem Novem mestu, odgovarjal, da je Novo mesto res majhno, vendar ima dve krasni predmestji, Ljubljano in Zagreb. V 60. letih 20. stoletja  se je tovarna širila na obrobje mesta v Ločno, pričela poslovati s tujino, razvijati svoje poslovanje tudi na drugih področjih, na primer v turizmu. Pod vodstvom mag. Andrijaniča je Krka rasla v pomembno podjetje v slovenskem in svetovnem merilu. Njegovo vizijo in ambiciozne načrte  v razvoju Krke so mu pomagali uresničevati zaupanja vredni sodelavci. Prav tako je znal tudi izbrati svojega “naslednika”, kot je povedal Miloš Kovačič v intervjuju za časnik Delo: “Miloš Kovačič bo do konca uresničil moje sanje, je dejal ustanovitelj Krke mag. Boris Andrijanič, ko je svojega uspešnega direktorja trženja predlagal za svojega naslednika. In ni se zmotil”(6).

Sodelavce je cenil, jim pomagal, od njih pa tudi veliko zahteval, tako kot sam od sebe, ker je bil z vsem srcem predan Krki.  Mag. Boris Andrijanič se je zavedal, da brez znanja ni napredka, zato je bil pripravljen veliko  truda in finančnih sredstev  vložiti v znanje. Po ustanovitvi  tovarne Krka je bila želja vodilnih na čelu z njim vzbuditi pri mladih že v času njihovega osnovnega izobraževanja zanimanje za znanstvenoraziskovalno delo, ki je pogoj za dolgoročen in smotrn razvoj gospodarstva, znanosti  in kulture. Uspeh je videl v izobraženih delavcih, strokovnjakih, zato je tako vztrajno podpiral izobraževanje (1,5,7).

V leto 1970 sodi zamisel o podeljevanju Krkinih nagrad – skupaj z mag. Andrijaničem jo je oblikoval tudi  prof. dr. Miha Japelj, ki je bil kasneje prvi predsednik Sveta Sklada Krkinih nagrad. Prvič so bile nagrade podeljene leta 1971. Mnogi, ki so za svojo prvo raziskovalno nalogo prejeli Krkino nagrado, so danes priznani strokovnjaki. (1,5).

Spodbujal je druženje zaposlenih v obliki športnih srečanj, piknikov. Rad je vabil ljudi na Dolenjsko. Uvedel je srečanja 11. novembra ob 11. uri v Krkinem hramu na Trški gori, ki so bila namenjena tako poslovnim partnerjem kot tudi  pomembnim ljudem s področja politike tistega časa.(1,8)

Kot Dolenjec, Novomeščan je ogromno svoje moči usmeril v odpravo nerazvitosti Dolenjske in tako je  kot direktor uspešnega podjetja podpiral številne gradnje, obnove objektov, urejanje okolice. Krka je bila pokrovitelj številnih dejavnosti na področju šolstva, športa, kulture in drugih.

Mag. Boris Andrijanič ni bil član ZK, zagotovo eden redkih generalnih direktorjev tako znanih podjetij, kar so mu mnogi šteli v zlo. To mu je nekoč očitala tudi nekdaj nadvse vplivna Lidija Šentjurc, ki ji je preprosto odgovoril: “Bolje je biti dober državljan kot slab komunist”, kar je vselej rad poudaril. Potrebno pa je omeniti, da ga še posebej nekateri najvišji republiški partijski funkcionarji, ki so znali pametno vrednotiti njegovo delo, niti niso preveč silili v ZK, zlasti v letih Krkinega vzpona. Nemalokrat so namreč funkcionarji z njegovim in drugimi imeni uglednih poslovnežev, ki prav tako niso bili člani partije, kar sicer v javnosti ni bilo preveč znano, dokazovali pred tujci “širino demokratičnosti naše družbe in zdrave odnose med gospodarstvom na eni ter politiko in ideologijo na drugi strani”, kot so govorili. Zato so ga nemalokrat celo vabili na razna posvetovanja in druženja, kamor ne-partijci zagotovo niso sodili. Kajti njegov pogled je vselej segal daleč prek naših meja, pa naj govorimo o stikih z vrhunskimi svetovnimi strokovnjaki, ustvarjalnem sodelovanju z zahodnimi ustanovami, o graditvi takrat najsodobnejše afriške farmacevtske tovarne v Nairobiju ali o še danes Krki na stežaj odprtih vratih v Rusiji in vzhodnih državah  (1,).

Bistveno drugačen pa je bil odnos do njega v lokalnih političnih okvirih, kjer so mu posamezniki predvsem očitali, da je buržuj, malomeščan in tehnokrat, ga nadvse radi obrekovali in mu očitali to in ono, kar naj ne bi bilo v skladu s “socialistično samoupravno moralo”. Začelo se je že z njegovim starim avstrijskim avtomobilom, ki ga je usposobil za vožnjo že kmalu po vojni in je bil marsikateremu revolucionarju trn v peti. Potem se je to nadaljevalo, ko so gledali na vsako njegovo potezo in še s posebno zavistjo na strokovne uspehe. Tako so ga tudi v obdobju politične kampanje o ugotavljanju izvora premoženja prijavili, da si je v svojem stanovanju zgradil plavalni bazen. Toda komisija je po temeljiti preiskavi zmogla le ugotoviti, da gre očitno za slabe tri metre široko kopalno banjo, ki pa si jo je zaradi pomanjkanja prostora dal postaviti v dnevno sobo.(4)

Mag. Boris Andrijanič je aktivno deloval v odborih ljudske oblasti Novega mesta že od konca 40. let pa vse do začetka 60. let 20. stoletja. Sprva je bil član mestnega sveta Ljudskega odbora Mestne občine Novo mesto (LOMO), od leta 1952 naprej pa njegov podpredsednik vse do začetka 60. let 20. stoletja. Leta 1954, ko so se odborniki na 18. seji odločali o imenovanju predsednika LOMO, je bil eden izmed odbornikov mnenja, da se Mestna občina Novo mesto zelo razlikuje od ostalih občin po gospodarski moči in da mora biti predsednik LOMO človek, ki bi po svojih sposobnostih največ doprinesel LOMO in to je lahko samo mag. Boris Andrijanič. Seveda je bil nato soglasno izvoljen. Delo predsednika LOMO je opravljal med 15. aprilom 1954 in 9. avgustom 1955. Ob tem je hkrati deloval še kot član v različnih odborih in komisijah občine ter drugih ustanov in društev v mestu. Mag. Boris Andrijanič je poleg svoje poklicne dejavnost aktivno sodeloval v družbenem, ekonomskem in socialnem razvoju svojega mesta. Že pred drugo svetovno vojno se je zavzemal, da bi Novo mesto pridobilo lepšo podobo. Deloval je v okviru takratnega Olepševalnega društva. Kasneje je opravil pionirsko delo pri razvoju dolenjskega povojnega turizma, sprva v vlogi predsednika Turistične zveze Dolenjske, ustanovljene leta 1956. Iz rok svojih naslednikov je leta 1987 prejel kot priznanje in zahvalo za opravljeno delo prvo kristalno vrtnico (1).

V tem obdobju je  bilo med drugim urejeno novomeško mestno jedro, kompleks na Gornjih vratih, postavljena so bila  spominska obeležja in doprsni kipi posameznikom. Mag. Andrijanič je s svojim vizionarstvom, ustvarjalnostjo in delavnostjo pomembno prispeval, da je bil to v Novem mestu čas številnih novogradenj, obnove in posodobitve mestnega vodovoda, obnove kulturnih spomenikov, začetek hitrejšega razvoja gospodarstva ter ustanavljanja novih podjetij. Novo mesto je takrat stopilo na pot uspešnega razvoja. (2)

Novo mesto in Dolenjska sta tudi po njegovi zaslugi  pričela veliko pridobivati na veljavi in to še zlasti po izgradnji avtomobilske ceste Ljubljana – Zagreb leta 1958. Pri gradnji je v odborih sodeloval tudi mag. Andrijanič. Tudi organiziran turizem na Dolenjskem se je še dodatno razcvetel, ko je Krka, tovarna zdravil, dejavno stopila na pot turizma. Pod svoje okrilje je v začetku 70. let 20. stoletja prevzela Šmarješke in Dolenjske Toplice ter grad Otočec, ki ga je že leta …..v okviru svojega dela kot podžupan Novega mesta obnovil mag. Andrijanič. V začetku je bil v njem nameščen štab Mladinskih delovnih brigad za izgradnjo avtoceste Ljubljana – Zagreb, kasneje pa se je v njem razvila hotelirska dejavnost, čemur je grad namenjen še danes, v upravljanju Krke zdravilišč.  Desetletje kasneje je zaživel obnovljeni Smučarski center Gače. Da je vse steklo v smer razvoja in uspeha, je k temu prav gotovo v precejšnji meri pripomogel prav mag. Andrijanič, saj je kot generalni direktor Krke tudi finančno podpiral delovanje različnih novomeških društev na tem področju. Področje turizma je močno povezano  s skrbjo za varovanje in urejanje okolja ter tudi z varovanjem in obnovo kulturne in naravne dediščine, kar je vseskozi poudarjal mag. Boris Andrijanič. Spodbujal in podpiral je gradnjo novih gostinskih in hotelskih objektov v Novem mestu. Veliko pozornosti je posvečal tudi skrbi za urejeno in čisto okolje tovarniških objektov.(1,)

Mag. Boris Andrijanič se je že pred drugo svetovno vojno zavzemal za ohranjanje in varovanje kulturne in naravne dediščine in to miselnost razvijal tudi kasneje.  Leta 1946 je ponovno pričelo delovati Muzejsko društvo za Dolenjsko, katerega ustanovni član je bil  tudi mag. Andrijanič. Po ustanovitvi Dolenjskega muzeja Novo mesto leta 1950  je še bolj aktivno vstopil v svet umetnosti  in dolenjske kulturne dediščine, svet, ki mu je bil zelo ljub in blizu (1,).

Mag. Boris Andrijanič  je prosti čas, ki ga vsekakor ni imel veliko, preživljal v krogu družine in prijateljev. Kadar je bilo le mogoče je opravljal tudi t.i. javno dobro delo, ki ga je veselilo in navduševalo. Pomorski družinski geni Borisa očitno, temu lahko rečemo danes – na srečo, niso preveč gnali k morju, ki ga je sicer vse življenje neizmerno občudoval. Domača Krka, sprehodi ob njej, čolnarjenje in ribarjenje pa sta mu omogočila prepotreben trenutek, da je umiril in zbral svoje misli. (4,8)

Takoj po vojni je postal član Ribarske zadruge, kasneje pa Ribiškega društva Novo mesto. V začetku 70. let 20. stoletja je postal član lovskih družin  Šentjernej in Kostanjevica na Krki ter častni član lovske družine Otočec. Rad se je odpravil na krajše sprehode in pohode na Gorjance, z družino ali s prijatelji. Zanimale so ga tudi starine, ki jih je zbiral, zlasti pohištvo in predmeti  povezani z  lekarno.Del svojega prostega časa je razen družini namenjal  tudi svojim prijateljem. Kot ljubitelj umetnosti, kulturne dediščine in glasbe jih je imel veliko s teh področij. Med njimi se je dobro počutil. V pristnih prijateljskih stikih je bil tudi z najožjimi sodelavci v tovarni Krka. Naj izpostavimo le nekatere, s katerimi je prijateljeval: Lojze Perko, Marjan Kozina, Božidar Jakac, Janko Jarc, Jakob Savinšek, Mirko Jakše, Marjan Šonc, Robert Hlavaty, Janez Bulc, prof. dr. Oton Bajc, Franc Pirkovič, Jože Borštnar,  pater Janez Drolc, Savo Avsec, Maks Vale. Vrata družinske hiše Andrijaničev so jim bila vselej na široko odprta in vedno so bili dobrodošli. Za njih si je magister Andrijanič v svojem prezasedenem urniku vedno znal vzeti dragocene trenutke. Stike je vzdrževal osebno in z druženji. (1,2)

 

Posebno mesto je imela pri njem Kartuzija Pleterje. Prijateljske vezi je stkal s tamkajšnjimi patri že v obdobju priorja dr. Edgarja Leopolda Lavova, še zlasti pa kasneje, ko je postal prior pater Janez Drolc in prokurator pater Ciril Zver. Številne svoje prijatelje, poslovne partnerje ali znance je pripeljal na obisk v kartuzijo. Še posebej se je mag. Andrijanič izkazal v letu 1987, ko je pogorel del samostana. Preko svojih prijateljev in nekdanjih poslovnih navez mu je uspelo zbrati sredstva za obnovo kartuzije. (1,3,8)

 

Za svoje delo na različnih področjih (za zasluge in dosežene uspehe pri delu in v javnem delovanju) je mag. Boris Andrijanič prejel številne nagrade, priznanja, zahvale tako na državni kot na lokalni ravni. Na slednji je prejel številna priznanje in zahvale novomeških društev in ustanov oziroma organizacij, ki jim je bil naklonjen in jim je pomagal (1,3).

 

Kot farmacevt je deloval v Slovenskem farmacevtskem društvu  in njeni dolenjski podružnici.  Leta 1975  mu je matično društvo za požrtvovalno delo, s katerim je dal pomemben delež k razvoju znanstvene in praktične farmacije na Slovenskem, podelilo Minařikovo odličje. (1. 7)

 

Pri dodeljevanju visokih državnih priznanj pa se je, kljub jasno opredeljenim utemeljitvam, nemalokrat tik pred odločitvijo kaj rado kaj zataknilo ali “odložilo za prihodnjič”. Toda njegova soproga Mara je vendar s seznama naštela kar 73 priznanj, diplom, zahval, nagrad, plaket, medalj in odlikovanj, ki se jih je vselej razveselil, kot je dejala, pa najsi so prišla iz posameznih društev ali z državnih “višav”.(4) (seznam priznanj in nagrad v prilogi).

 

Po upokojitvi leta 1984 in vse do svoje smrti decembra 1993 je mag. Boris Andrijanič zahajal v tovarno Krka, kjer je imel svojo pisarno.(8)

Svojo bogato, uspehov polno življenjsko zgodbo je sklenil 19. decembra 1993.

 

 

 

 

O njem so zapisali in povedali

 

Novinar Janez Korošec je v časopisu Podjetnik, v članku “Kdo je naredil Krko”| (objavljeno 10.12.2002) zapisal: Vseskozi se je posebej rad vrtel v najvišjih strokovnih krogih, že od mladega tudi zunaj naših meja. Hkrati pa bil pripravljen na dolgo in široko, kot vse življenje, če mu je le dovoljeval čas, kramljati o najrazličnejših zadevah s preprostimi ljudmi v mestu in na sprehodih po bližnjih vaseh ter jim tudi pomagati vsaj z nasvetom, če je bilo v njegovi moči. Nemalokrat je namreč zatrjeval, da se mu je prav pri takšnih pogovorih in ob posluhu za zdravo kmečko pamet utrnila marsikatera dobra ideja.(4)

Njegov dolgoletni sodelavec in nekdanji predsednik uprave Krke Miloš Kovačič je ob odkritju njegovega doprsnega kipa v avli uprave med drugim dejal: “Bil je resničen strokovnjak in pokončen mož z veliko avtoriteto in mehkim srcem. Kot vsi vizionarji je prehiteval čas, svojo jasno vizijo pa je korak za korakom tudi udejanjal. Gradil je, kupoval najmodernejše stroje, zaposloval in šolal ljudi. Znal je voditi in motivirati, bil je mož pravih odločitev, izreden pogajalec. Bogato je zapolnil svoje življenje in življenja mnogih ljudi okoli sebe. Zaznamoval je določeno obdobje svojega mesta, zato bo njegovo ime za vedno vtkano v zgodovino te regije.” In še nekaj je nekoč dejal o njem: “Bil je pravi manager, hkrati pa po duši in prepričanju klasični podjetnik v času, ko to še ni bilo ravno ”zdravo” in sprejemljivo.” (4)

 

V knjigi “Reka zgodb”, ki jo je izdala tovarna Krka ob 100-letnici rojstva mag. Borisa Andrijaniča, je gospa Lidija Kuhar pod naslovom o treh direktorjih  Krke zapisala “rojen za legendo” – ustanovitelj in dolgoletni direktor Krke mag.Boris Andrijanič se je vsem, ki so ga poznali ali se vsaj bežno srečali z njim, vtisnil v spomin. Bil je resnično markantna pojava in klena osebnost.

Vse, kar Krka je, je njegova udejanjena vizija,ki jo zdaj nadaljujejo njegovi nasledniki. O njem so  veliko pohval povedali njegovi neposredni sodelavci. Včasih je bil gromoglasen, posebno kadar je potreboval soglasje delavskega sveta  za kakšno veliko investicijo (9).

 

V knjigi so zbrani spomini njegovih sodelavcev, njegovih otrok in vnukov.  Iz teh pripovedi veje spoštovanje in občudovanje do osebnosti in dela ustanovitelja Krke. Zelo zanimive so zgodbe sina Andreja Miša Andrijaniča, ki opisuje anekdote predvsem iz svojih  otroških in študentskih dni kako ga je na osnovi njegovih ” dogodivščin” vzgajal za življenje.

Vnuk  Žiga Petrič opisuje kako je z dedkom igral karte in vedno zmagoval, vnukinja Jana Petrač govori o skrivnostnem čaju z R, vnuk Mark Boris Andrijanič govori o družinskih običajih, ko so ob Veliki noči na vrtu iskali dobro skrita darila , vnuk Andrej Andrijanič govori kako sta z dedkom “uskladila”  glasnost “nabijanja” glasbe ob popoldanskem dedkovem počitku in vnukinja Mojca Andrijanič o dedkovih zakladih v dedkovi “štacuni” v predalu njegove mize ter o njegovem razočaranju ob odgovoru na vprašanje po eno in pol urnem ogledu tovarne “no, povej, Mojca, kaj sva danes počela in kaj ti je bilo najbolj všeč” “..srnice v parku”.

Iz pisma vnukinje Mojce Andrijanič za dedkov rojstni dan Moj dedek (sledi fotokopija pisma) (9).

 

Zaključek

 

Magistra Borisa Andrijaniča si bomo predvsem zapomnili kot ustanovitelja in prvega direktorja farmacevtske tovarne Krka, ki se je že v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja zavedal pomembnosti, neodvisnosti in samooskrbe prebivalcev Slovenije z zdravili. To se kaže v njegovem profesionalnem, družbenem  in  zasebnem življenju od lekarnarja do vrhunskega managerja z rahločutnostjo do kulture in okolja v katerem je bil zanj vedno v središču le človek.

 

 

 

 

Viri in literatura:

1. Bregar M., Boris Andrijanič, Dolenjski muzej, 2012; 8-37.
2. Granda, Stane: Andrijanič,Boris (1910-1993), Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstevnoraziskovalni center SAZU, 2013. Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon:1. zv.A.Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013.
3. Boris Andrijanič, Wikipedija, https://sl.wikipedia.org/wiki/Boris_Andrijanič.
4. Korošec J.,| Kdo je naredil “Krko”, Podjetnik, 10.12.2002.
5. Božič R., odgovorni urednik, Novice, V Krki počastili 100. obletnico rojstva svojega ustanovitelja mag. Borisa Andrijaniča, 8. 12. 2010
6. Pavlin C., Ljubil je Krko, užival v poslu in življenju, Delo , 20.02.2016.
7. In memoriam, Farm vestnik 1994; 41 – 44.
8. Pogovor s sinom Mišom Adrijaničem, oktober – november 2019.
9. Reka zgodb, Alenka Kralj Pučko,uredila; Krka 2010.

 

Priloga:

• RED ZASLUG ZA NAROD, 1949
• RED ZA HRABROST, 1952
• RED DELA Z RDEČO ZASTAVO, 1975
• RED REPUBLIKE Z ZLATIM VENCEM, 1980
• NAGRADA OBČINE NOVO MESTO (ZA DOLGOLETNO IN USPEŠNO DELO PRI RAZVIJANJU GOSPODARSTVA), OBČINA NOVO MESTO, 1984
• PLAKETA MESTA NOVO MESTO (ZA USPEHE NA GOSPODARSKEM PODROČJU IN VELIK OSEBNI DELEŽ PRI VSESTRANSKEM RAZVOJU NOVOMEŠKE OBČINE), OBČINA NOVO MESTO, 1984
• NAGRADA BORISA KRAIGHERJA (ZA IZJEMNE DOSEŽKE TRAJNEJŠEGA POMENA V GOSPODARSTVU), GOSPODARSKA ZBORNICA SLOVENIJE, 1979
• “ZLATA ROKA”, NAJVIŠJE PRIZNANJE MEDOBČINSKE GOSPODARSKE ZBORNICE OBČIN ČRNOMELJ, METLIKA, NOVO MESTO, TREBNJE, 1989
• MINAŘIKOVO ODLIČJE, SLOVENSKO FARMACEVTSKO DRUŠTVO, 1975
• ZLATI ZNAK, TURISTIČNA ZVEZA SLOVENIJE, 1955
• ZLATI ZNAK ZA MENTORJA MLADIH, REPUBLIŠKA KONFERENCA ZSMS, 1980
• ZLATA PLAKETA IN ZNAK (ZA POSEBNE ZASLUGE PRI SODELOVANJU IN POSPEŠEVANJU ZNANSTVENO RAZISKOVALNEGA DELA), UNIVERZA EDVARDA KARDELJA V LJUBLJANI, 1985
• SREBRNI ZNAK IN ZAHVALA (ZA POMOČ PRI GRADNJI AVTOMOBILSKE CESTE BRATSTVO IN ENOTNOST), 1958
• SPOMISKA PLAKETA DOLENJSKEGA MUZEJA NOVO MESTO OB 20-LETNICI, 1974

LETA 1987 MU JE TURISTIČNA ZVEZA DOLENJSKE PODELILA KRISTALNO VRTNICO.(1)

 

Zahvala:

Iskreno se zahvaljujem družini Andrijanič za pomoč pri zbiranju gradiva- Še posebno se zahvaljujem sinu g. Mišotu Andrijaniču za njegovo pripšravljost za  izbiro fotografij.  In njegovi vnukinji  ga Mojci Andrijanič  za skrben pregkled in dopolnitev prispevka.

Zahvaljujem se tudi moji prijateljici iz otroških dni Nuši Podobnik z a  »fizični nastanek  prispevka..