Dušan Gradišnik

Št. znakov s presledki: 36.335
Št. znakov brez presledkov: 31.238

DUŠAN   GRADIŠNIK, mr. ph.,  ( 1919 – 1993 )

Dušan  Gradišnik   mr. ph.  (  1919 – 1993 )

 

Vir :    Celjske lekarne javni zavod.  Originalno fotografijo / hrani Planinsko društvo Celje Matica /  je  za 70 letnico Celjskih lekarn umetniško preoblikoval   fotograf  Gregor Katič.

DUŠAN  GRADIŠNIK   je bil rojen  21. 1. 1919 v Ljubljani.  Bil je sin lekarnarja in gledališkega organizatorja na Jesenicah in kasneje v Celju  mr. ph. Fedorja Gradišnika.

Po maturi   na gimnaziji v Celju 1940  se  je istega leta vpisal na Filozofsko fakulteto, farmacevtski odsek v Zagrebu.  Tik pred okupacijo 1941 je opravil tirocinij.

Pred Nemci se je umaknil v Ljubljano, kjer so ga leta 1942 zaradi sodelovanja z Osvobodilno fronto aretirali, zaprli v Belgijsko kasarno ter nato poslali v taborišče Gonars.

Po kapitulaciji Italije je bil interniran v koncentracijsko taborišče Dachau. Konec vojne je dočakal v taborišču Allach in se vrnil junija 1945 v osvobojeno Celje.

Ker je bilo takrat veliko pomanjkanje farmacevtskega kadra, je takoj pričel z delom v očetovi lekarni in lekarni bolnice Celje.

Leta 1946 se je ponovno vpisal na Farmacevtsko fakulteto v Zagrebu, ki jo je spomladi leta 1952 tudi končal.

Že leta 1952, 1. oktobra,  po odsluženem vojaškem roku je bil imenovan za upravnika II. Mestne lekarne v Celju.

Takoj se je vključil v delo Farmacevtskega društva in že leta 1953 postal član odbora društva in posebne sekcije lekarn  v okviru Farmacevtskega društva.  Tesno je sodeloval s kolegico Vido Berkopec, magistro farmacije, posebno pri organizaciji lekarn, o čemer je imel tudi več referatov na občnih zborih društva, kongresih društva in simpozijih o združevanju lekarn in o nagrajevanju po delu.(1)

Po zaslugi nekaterih farmacevtov, ki so v tistem času v strokovnem in organizacijskem pogledu predstavljali steber slovenske farmacije in lekarništva ( mr. Zdenko Lavička, upravnik lekarne Kranj, mr. Vilma Kavčič zaposlena v lekarni Miklošič v Ljubljani, mr. Vida Berkopec, upravnica  Centralne lekarne v Ljubljani, mr. Janez  Varl , upravnik  lekarne  Center Maribor )  je bila leta 1963 ustanovljena  Skupnost lekarn Slovenije kot lekarniška sekcija pri Slovenskem farmacevtskem društvu z namenom dajanja pomoči lekarnam predvsem v pravnem pogledu, kasneje pa tudi pri usmerjanju v finančnem pogledu.  Čeprav je bilo članstvo v  Skupnosti prostovoljno, so vse lekarne podpisale pristopno izjavo. Skupnost je kasneje postala samostojna združba in se preimenovala v Združenje lekarn. ( 2 )

V reševanju strokovnih vprašanj  je sodeloval predvsem z magistrom farmacije Lavičko in magistro farmacije  Kaučičevo v tedaj novoustanovljeni skupnosti lekarn.

Bil je tudi predsednik Združenja lekarn.  Dušan Gradišnik je bil človek z vizijo.

Leta 1968 je uresničil prvo regijsko združitev lekarn v Sloveniji. (1)

V  njegovem obdobju je med farmacevti tekla živahna razprava o smiselnosti ustanovitve stopenjskega študija farmacije v Ljubljani, o smotrnosti izobraževanja in možnostih zaposlovanja višjih farmacevtskih tehnikov in o postopnem uvajanju storitvenega sistema, ki naj bi nadomestil maržni način poslovanja lekarn.

Dušan Gradišnik se je kot široko razgledan farmacevt ukvarjal poleg organizacijskih tudi s strokovnimi vprašanji. Posvečal se je kakovosti dela v lekarni, uvajal izboljšave v postopkih in opremi. V arhivu laboratorija  sem našel odgovor kolega Francija Kozjeka iz tedanjega Zavoda za farmacijo  magistru Gradišniku, ko se je nanj obrnil za izdelavo analiznih postopkov vrednotenja v lekarni izdelanih svečk.     Povezovanje lekarn v večje organizacije, kar je najprej uspelo v Celju, je prineslo tudi možnost oblikovanja  galenskih laboratorijev, ki so  se    oblikovali v centralnih regijskih lekarnah, se bolje opremili in organizirali in pacientom  omogočali dostopnost do kakovostnih, analizno  preverjenih  galenskih izdelkov.

Zadnja leta se je posvetil predvsem uvajanju avtomatske obdelave podatkov v lekarne in po njegovi zamisli so začele vse slovenske lekarne uvajati to novost.  Bil je eden od pionirjev informacijskega sistema lekarn. Povdarjal je, da podatki pridobljeni z avtomatsko obdelavo podatkov služijo statistiki in ne le lekarnam.  V njegovem času so naredili in sprejeli program za elektronsko fakturiranje receptov, ki je nadomestil zamudno ročno taksiranje receptov ob izdaji v lekarni. Kasneje se je pod njegovim vplivom zadeva razširila v izdelavo računalniškega informacijskega sistema lekarn, kar je pripravila ekipa strokovnjakov na Razvojnem centru Celje, ki ga je nekoč ustanovil in sedemnajst let do svoje upokojitve vodil njegov brat Fedor Gradišnik ( 1917 – 1983 ).

Delovna organizacija Celjske lekarne je dosegla pomemben uspeh, ko se je vključila v sistem avtomatske obdelave podatkov, saj je bila takrat prva in vzor na tem področju. Največjo zaslugo za to je seveda imel tedanji direktor Dušan Gradišnik, ki je zastavil ta razvoj ob dobrem sodelovanju svojih sodelavcev, zlasti računovodje Manfreda Belcerja. Razvoj na tem področju še vedno teče naprej. Kasneje so prvi izvedli interaktivno povezovanje strokovnih enot preko ekranov, vodenje centralne datoteke blaga po delovnih šifrah ( t. i. celjske šifre ). Sami so začeli vnašati podatke na mehke diskete konec leta  1974, ko  je DO Celjske lekarne od Metalke najela stroj DATA RECORDER MDS 6401, ki ga je kasneje v letu 1975 tudi odkupila. Odprli so novo delovno mesto vnašalca podatkov.

( 3 ).  To so bili časi, ko so tovarišice zajemale podatke, tovariši pa so koordinirali in vodili računalniški sistem v delovni organizaciji.

O tem je Gradišnik poročal na kongresih farmacevtov v Mostarju, Cavtatu in Kranjski gori. (1)

Kolegica Nada Tržan Herman se spominja Dušana, ko je prihajal v Salus, kjer so aplicirali šifre v njihov računalniški sistem.  Magister Gradišnik Dušan je s svojo prijazno avtoriteto uspel projekt udejaniti v praksi, s tem se je proces dela močno racionaliziral. ( 4 )

Po zapisnikih sestankov iz tega obdobja je razvidno, da so uvedbi projekta mnogi nasprotovali, tudi nekateri njegovi sodelavci.

Za svoje strokovno delo je bil odlikovan z državnim odlikovanjem redom dela z zlatim vencem in

leta 1981 tudi z najvišjim priznanjem SFD  Minarikovim odličjem. » ( 1,5 )

Vso svojo profesionalno dobo je posvetil Celju, kjer je bil vseskozi vodstveni delavec, od leta 1952 upravnik  II. Mestne lekarne, nato po preselitvi le te in preimenovanju upravnik Lekarne Center, ter od leta 1968 do upokojitve 31. 3. 1982  direktor delovne organizacije Celjske lekarne. (1)

Njegova sodelavka iz lekarne Center Celje se svojega nekdanjega direktorja spominja takole :

»Človek visok po postavi in položaju službe, delovnih navad in s pogledom na vse. Vsestranski, naklonjen novostim, dostopen za sodelavce. Njegov slogan je bil: iskreno, delovno in pošteno. Bil je zelo resen in dosledno natančen. O vsaki novosti je sodelavcem razložil, najsi bo o novih strojih, delovnih postopkih in novih zadolžitvah. Mnogokrat se je ustavil ob sodelavcu in vprašal. Kako je kaj ?

Če so nastopile težave si ga lahko vedno poklical ali šel k njemu v pisarno, kjer se je navadno težava s pogovorom razrešila, pa naj je šlo za težavo z upravo ali upravnico. Vsakdo je od pogovora z njim prišel optimističen, saj je obvladal komunikacijo in predvsem znal vsakomur prisluhniti.  Rezultati poslovanja ali dogovorov so bili vedno predstavljeni na sestanku celotnega kolektiva.

Enkrat na leto je sodelavce popeljal na  avtobusni izlet. Vedno je vključil ogled kakšne lekarne.

Na izletu je bil nasmejan, zgovoren in je vso družbo zabaval s planinskimi doživetji in humorjem.« (6)

Na  poslovilno slovesnost ob odhodu v pokoj, ki so jo praznovali nekje v Savinjski dolini, je povabil  poleg  sodelavcev na  upravi   samo  pet najtesnejših sodelavk   iz  lekarn. ( 7 )

Vsi Gradišniki so bili zanimive osebnosti.  Tako kot se je oče magister farmacije Ferdo veliko časa posvečal kulturnemu delu in celjskemu gledališču se je njegov  sin Dušan, farmacevt posvečal   goram in športu.  Veliko časa je namenil smučanju, atletiki, alpinizmu in organizaciji celjskega in slovenskega planinstva sploh. Kot aktiven športnik se je uveljavljal na različnih področjih, svoje največje uspehe pa je dosegel kot alpinist. Opravil je dva prvenstvena vzpona, in pot v severni steni Planjave se imenuje po njem. Plezal je tudi v tujih gorah. ( 8)

Bil je tudi požrtvovalni član Gorske reševalne službe.

Celih 25 let  od leta 1962 – 1987 je bil načelnik oziroma predsednik Planinskega društva Celje matica, njegovo ime srečamo tudi na seznamu pri Planinski zvezi Slovenije avtoriziranih gorskih vodnikov.(9)

Leta 1978 je prejel Bloudkovo  plaketo – državno priznanje Republike Slovenije za dosežke na področju športa – za strokovno in organizacijsko delo v planinstvu. ( 10)

O zasebnem življenju  ni dosti znanega. Bil je poročen z Nikico, uslužbenko na občini, ki je iz prvega zakona imela sina Petra Meštrova, z Gradišnikom pa nista imela otrok.    Imel je vikend v Logarski dolini,  kamor je najraje zahajal. ( 11 ). Bil je tih in preudaren človek.   Ko je bil nekoč izveden vlom v lekarno Center in so se kolegice bale dežurne službe, je nekaj časa dežural direktor Dušan Gradišnik kar sam. Ni se maral prepirati s tedanjo računovodkinjo, ki je znala avtoritativno zastaviti besedo in velikokrat uspešno dosegla izplačilo kakšne povišice za zaposlene. Takrat so bili drugačni  časi kot danes. Če ni šlo, je po ustnem pripovedovanju starejših kolegic znala prepričati Gradišnikovo soprogo,  ki je stopila » v akcijo« na splošno zadovoljstvo vseh zaposlenih.

Osebno se ga spominjam, ko je občasno z recepti  prihajal k kolegici Liani Mlinarjevi, vodji galenskega laboratorija, ki mu je nato izdala predpisana zdravila. Bil je vitek,visoke rasti, zadržan, ostrega pogleda in hitre in odločne hoje.

Umrl je 12. decembra 1993 za posledicami  kronične obstruktivne pljučne bolezni.

V Planinskem vestniku št. 2, 1994   so  ob njegovi smrti zapisali :

»Njegovo življenje je bilo zaznamovano z ljubeznijo do gora: bil je alpinist, gorski reševalec in dolgoletni funkcionar Planinskega društva Celje. Že kot dijak je s svojim bratom Fedorjem začel zahajati v gore, za smučanje in plezalstvo ga je navdušil predvojni celjski alpinist Branko Diehl, s katerim je plezal v gorah okrog Okrešlja. Pred drugo svetovno vojno je plezal še s Francetom Ogrinom ( severozahodna stena Planjave ) in Francetom Herletom ( stene Poljskih devic in Velikega vrha ). Po drugi svetovni vojni je plezal s Cicom  Debeljakom, Stanetom Veninškom, plezal je tudi v Centralnih Alpah. Sodeloval je v prvem alpinističnem odseku Savinjske podružnice SPD in v gorsko reševalnih akcijah pred vojno. Po drugi svetovni vojni zasledimo ime Dušana Gradišnika ob začetkih delovanja planinske organizacije v Celju že leta 1945 v prvem odboru. Potem je opravljal v Planinskem društvu Celje različne dolžnosti: bil je načelnik alpinističnega odseka, tajnik društva, bil je v nadzornem odboru, bil je gospodar planinskih postojank in od leta 1962 – 1987  predsednik Planinskega društva Celje in še poslej aktivni častni predsednik društva do svoje smrti. V času njegovega predsedovanja je društvo doseglo mnoge uspehe. Obnovili so Frischaufov dom na Okrešlju, Kocbekov dom na Korošici, zgradili so dom planincev v Logarski dolini, Orlovo gnezdo pod slapom Rinka, dve novi postojanki GRS, na Okrešlju in na Golteh. Alpinisti so dosegli vrhunske rezultate, bili so na odpravah v Centralnih Alpah in drugih gorstvih. Tudi sekcije društva, ki so se posvečale delu z mladino in vzdrževanju planinskih poti so bile uspešne.

Ciril Debeljak in Dušan Gradišnik 1969

Vir:  Novi tednik, 30. 1. 1969, spletni dostop 21. 10. 2019

Dušanov zadnji javni nastop je bil ob odkritju spomenika J. Frischaufu in F. Kocbeku, za katerega se je zavzemal dolga leta. Ob tej priliki je imel imeniten govor, ki bo ostal zapisan kot pričevanje in dokument nekega obdobja.

Dušana se bomo spominjali kot mirnega, preudarnega človeka, ki je zbujal zaupanje in prijateljstvo.

Kot alpinist in plezalec ni stremel k vrhunskim uspehom, čeprav ima nekaj klasičnih prvenstvenih smeri v stenah; v gorah je preprosto užival. Veliki planinec, alpinist, gorski reševalec in naš prijatelj zasluži za delo v planinski organizaciji zahvalo in priznanje. »( 12)

 

Fedor Gradišnik  mr. ph.  ( 1890 – 1972 )

Vir:  Muzej novejše zgodovine Celje ( inv. št. JP 14996) , fotograf Josip Pelikan, Celje.

Portret  očeta  FEDORJA    GRADIŠNIKA   mr. ph.  ( 1890 – 1972 ) in  družine

Gradišnikov rod izvira iz Hrastnika. Tam se je Fedor  rodil  20. 1. 1890 kot prvorojenec v družini nadučitelja in šolskega organizatorja Armina Gradišnika in njegove žene,  učiteljice Amalije   Drenik.  Učiteljsko družino s šestimi otroki  je pripeljala v Celje očetova zaposlitev.  Stanovali so v prostorih, kjer je zelo aktivno delovala celjska čitalnica. Imel je dva brata :  Stanka ( 1891 – 1945 ), učitelja, ki je deloval kot gledališki igralec in režiser in Kamila,  carinika na Rakeku ki je komaj  36 let star preminil v ljubljanski bolnišnici 27. 4. 1931 in tri sestre. Oče Armin je bil organizator jugoslovanskega učiteljstva in pedagoški pisatelj ter kot tak preganjan od avstrijsko – nemških oblasti.

V nekrologu Arminu Gradišniku, sinu zdravnika z Vranskega, v Učiteljskem tovarišu  je  Franc Brinar 13. 1. 1921 označil njegov značaj z besedami:  ″Nežno so bile ubrane njegove srčne strune. Bridke prevare, težave so globoko rezale v njegovo čuteče srce. A molče je nosil bol in ni sklonil glave. Proti protivniku je bil odločen, a plemenit. Le redko se je pripetilo, da je kateremu izmed svojih ožjih prijateljev razkrival svoje srčne rane. ″  Nekaj  tega je bilo lastno tudi vnuku Dušanu.

Fedor je obiskoval gimnazijo v Celju od 1900 – 1908.  Tu je organiziral gledališki krožek in začel dramatizirati povesti slovenskih pisateljev; iz tega časa pa sta tudi dramatizaciji Grimmovih pravljic Janko in Metka ter Pogumni krojaček. Gledališče so imeli Gradišnikovi kar doma, v njem je bilo prostora za petdeset sedežev. Predstav so se udeleževale slovenske družine učiteljev in profesorjev, igralci pa so bili Gradišnikovi bratje in sestre ( vseh je bilo šest ) ter drugi. Fedor je v tem času urejal dijaški list Prvo cvetje, predhodnik poznejših Vaj. Z vstopnino so zaslužili toliko, da so pri dramatičnem krožku ustanovili še tamburaški in pevski zbor in knjižnico. Gostovali so tudi v celjski okolici. Predstave so bile ostro naperjene proti nemčurskim središčem v Celju in njihovim voditeljem. Niso bili izzvzeti niti » nemškutarski učitelji in profesorji, politični voditelji, črno – žolto pobarvani klerikalci… » ( 13 )

Ta dejavnost v letih 1904 – 1907 je Gradišnika končno pripeljala v vrste literatov. V listu Zvonček je Gradišnik objavljal pod imenom F. G. Hrastničan, tam so objavili njegovo gledališko igro Tat in pripovedne spise Tončkov god, O kresu, Zeleni Jurij, Mirini prijatelji, A jaz nimam več in druge.

Ta čas je Gradišnik deloval tudi politično   v časopisu Domovina, katerega glavni smoter je bil boj proti nemčurstvu. S sošolcem Vanetom Radejem sta prišla na idejo, da bi se dalo pritegniti vse dijake v svobodomiselno društvo vseh slovenskih srednjih šol k skupnemu solidarnemu prosvetnemu delovanju. Zato sta pisala na vse slovenske srednje šole, gimnazije, realke in učiteljišča štajerske, kranjske in goriške dežele. Tako je nastala organizacija svobodomiselnega narodno naprednega dijaštva, ki je imelo svoj list Svoboda, urejal pa ga je Gradišnik.

Njegovo politično in literarno prizadevanje je povzročilo, da so ga kot »nevarnega svobodomiselnega maturanta » iz gimnazije v osmem razredu izključili, zato je moral maturo opraviti kot eksternist v Ljubljani. V Ljubljani je nadaljeval svoje politično delovanje med dijaštvom, se pridružil revolucionarnemu gibanju Preporod, izdajal list Svoboda ter sodeloval v protiavstrijsko usmerjenem dnevniku Jutro.

Fedorjeva največja želja je bila, da bi odšel na Dunaj in se vpisal na gledališko akademijo. ( 14 )

Za to pa oče ni imel posluha. V družini je bilo šest otrok in moral je izbrati drug poklic. Kljub temu pa je leta 1907 na dramski šoli Deželnega gledališča  v Ljubljani, kjer je tudi nastopal,  uspešno opravil izpit za gledališkega organizatorja in še za igralca. ( 15 )

Po maturi leta  1908  je nastopil farmacevtsko prakso v Hočevarjevi lekarni na Vrhniki, kjer se je seznanil z Ivanom Cankarjem in deloval politično in kulturno zlasti pri gledališču med tamkajšnjim delavstvom in med malimi kmeti. Pisal je članke za napredne časopise ter prevajal iz ruščine, češčine in poljščine, zlasti Maksima Gorkega. V tem času je napisal mnogo povesti, novel in črtic za Slovenski kmečki koledar, za Jutro, Slovenski narod, Narodni dnevnik  roman Institutka in mnogo političnih člankov.

Po končani lekarniški praksi je odšel v Prago študirat farmacijo. Tu je bil podpredsednik in kasneje tajnik slovenskega akademskega društva Ilirija. Po diplomi 1913 je prvo službo dobil v Neumarkt – Traminu na Južnem Tirolskem kot upravnik Roblekove lekarne. Tam je dočakal izbruh prve svetovne vojne in bil mobiliziran kot enoletni prostovoljec v garnizijski bolnici v Ljubljani. Po katastrofi italijanske vojske pri Kobaridu je bil dodeljen kot nadporočnik  vojaški bolnišnici v Čedadu kot vodja vojaške lekarne. Tam je ostal do kapitulacije Avstrije. V tem času je širil med vojaštvom odpor proti Avstro – Ogrski ter pobiral podpise za majsko deklaracijo.

Po zlomu Avstrije je ostal še do začetka 1919 v jugoslovanski vojski ter po demobilizaciji vzel v zakup nekdanjo Koželjevo lekarno. Tam je deloval kulturno predvsem pri tamkajšnjem gledališču ter nastopal politično proti vsem diktatorskim in profašističnim režimom ter bil zato preganjan in kaznovan.

Na Jesenicah je Fedor doživljal pravo osebno kalvarijo. Varuh Koželjevih dedičev  Ivan Šetinc, ki je bil hkrati tudi računovodja bratovske skladnice je proti Gradišniku sprožil pravo vojno  in ga na grd način izigraval.  Obema zdravnikoma bratovske skladnice Kranjske  Industrijske Družbe je Šetinc dal nalog, da bolnikom ne smeta izročiti receptov, ampak, da morata vse recepte obdržati in da jih pride iskat njegov sluga, ki jih ponese potem na Bled. Tam dvigne zdravila, ki jih nato po prihodu večernega vlaka prinese Šetincu.   Zdravnika pa  morata naročiti bolnikom, da bodo dobili zdravila zvečer v pisarni Ivana Šetinca.  Ivan Šetinc in  Mr.ph. Koritzky sta ustanovila  na Jesenicah brez vsakega uradnega dovoljenja lekarno in česar niso imeli v svoji »lekarni » so pošiljali iskat ne v javno lekarno v kraju k Gradišniku / katere varuh je bil isti Ivan Šetinc /, ampak na Bled in v Radovljico, samo da bi   Gradišnika, ki je imel takrat družino z dvema malima otrokoma gospodarsko uničili. Vodja  zdravstvenega odseka je dal lekarno celo zapreti in Gradišniku, ki je ostal na cesti celo zagrozil, da mu bo, če bo temu kljuboval, za vedno otežena pridobitev koncesije za kakršno koli lekarno. ( 13 )

O vsem tem je Gradišnik pisal v dolgem pismu 1921 Predsedstvu Slovenskega lekarniškega gremija v Ljubljani. ( 13 ). Lekarnarska zbornica pa se je zadevi izogibala. Svoje pismo je končal s sledečimi besedami : »Hlapca kot akademik ne bom igral, toliko časti imam v sebi ter bom to čast znal braniti sam, če stanovska korporacija noče braniti časti in pravice svojega člana. »

Sodišče je kasneje Gradišnika oprostilo vsake krivde. Na koncu je Gradišnikov nasprotnik Šetinc pisal zbornici, da naj Gradišniku podelijo koncesijo v Celju, s čimer bo dosežen kompromis.( 13 )

Gradišnik je zanjo zaprosil a tudi tokrat ni imel pretirane sreče, saj so v odgovoru nanjo zapisali, da sta v mestu Celje povsem dovolj že obstoječi dve lekarni in priporočajo, da bi lekarno ustanovili v bližnji okolici, npr. v Žalcu, kjer bi bila mnogo bolj potrebna  kot v Celju.

Fedorju Gradišniku so pa vendarle  23. 5. 1922 podelili koncesijo za tretjo celjsko lekarno, ki je začela delovati 20. 6. 1923 z imenom Lekarna pri križu.

Njegova lekarna pa zaradi slabe lokacije  ni imela želenega prometa, zato je v njej delal večinoma sam.   Leta 1929 je zaprosil bansko upravo, da bi mu dovolila preseliti lekarno. To mu je naslednje leto uspelo, a kljub preselitvi ni doživel večjega uspeha.  Leta 1934 je bila njegova lekarna v prisilni poravnavi  in je dobila prisilnega upravitelja  kolega Mr.  Iva Tončiča, lekarnarja sosednje lekarne Pri orlu v Celju. ( 13 )

Iskren spomin na  Fedorja Gradišnika in njegovo lekarno v Celju, kmalu po njeni ustanovitvi, nam je ohranil zgornjesavinjski  veterinar Ante Stefančič. ( 16 )

Fedor Gradišnik  mlajši     ( 1917 – 1983 )   pred skakalnico v Planici pred 2. svetovno vojno

Vir :  http://prijava.knjiznica-celje.si/dolgi Opis.asp?OsebeID=69.

( original last Marijane Lubej )

Gradišnik je lekarno obdržal vse do druge svetovne vojne, ko je bila lekarna zaplenjena. Oktobra 1941 so jo okupatorske oblasti dodelile Josipu Vladovichu. Ta ni bil zadovoljen s tem, da bi upravljal pod Gradišnikovim imenom in je zato spremenil ime lekarne v  ″ Apotheke in Cilli / Früher Bezitzer Gradischnik / Wirtschafter und Leiter  Mr. Josef Vladovich.″

Po vojni je Fedor Gradišnik lekarno ponovno prevzel, jo koncem leta 1947 še tretjič preselil, tokrat v prostore na vogalu Stanetove in Vodnikove ulice,  leta 1948 pa jo je poklonil jugoslovanski državi.

Potem ko je v Celju odprl svojo lekarno, je začel delati kot režiser in igralec. Svoje poglede na gledališče kot kulturni zavod je razložil v svojem znamenitem članku Beseda o našem gledališču. V članku najdemo besede, kot tele : »Ako hoče gledališče vršiti svojo resnično vlogo, mora imeti jasno začrtan umetniški program, ki ga izvaja brez ozira na zahteve in okus publike. Merodajna mora biti edinole literarna vrednost dela, ki ga uprizarja, in umetniško podajanje istega. S trenutkom, ko se ravna vodstvo gledališča po okusu občinstva in uprizarja dela, ki so mogoče velike vrednosti za blagajno, a nobene za umetnost in literaturo, ni več gledališče v pravem pomenu besede, ampak le navadno zabavišče, ki nima z umetnostjo nobenega stika.«

Umetnost pač ima lastnosti, da se je » ne da kupiti, niti se je naučiti, ampak je doma v srcu in duši. S tem, da je nekdo angažiran pri kakem gledališču in je tako postal poklicni igralec, še nikakor ni rečeno, da bi moral biti umetnik, kakor ni res, da ne bi mogel biti umetnik oni, ki ni poklicen umetnik.« ( 17 )

Politična razcepljenost je postopoma začela razjedati enotnost Dramatičnega društva in tako je prišlo do ustanovitve Celjskega studia, katerega umetniške viške predstavljajo predstave Shakespearovega Sna kresne noči in Novačanovega Hermana Celjskega. Gradišnik je tedaj režiral in igral vrsto vlog, ki jih je »naštudiral do vseh detajlov«, v katerih je mogel »razviti svoje odlične umetniške sile do silnega učinka.« Tudi kritika mu je tedaj priznavala » smisel in intelekt pri oblikovanju vlog.«

Postopoma je usihala tudi vloga Celjskega studia, ne le Dramatičnega društva, zato se je Gradišnik umaknil iz gledališča in se predal političnemu delu. Povezal se je s pripadniki delavskega gibanja in »njegova lekarna je bila varno skrivališče napredne literature, večna preiskovanja in premetavanja pa so se vrstila na njihovem domu.«(18 )

Sredi leta 1933 je dokončal roman Sredi poti, ki pa je ostal v rokopisu in mu ga je okupator z vso njegovo bogato knjižnico uničil. V Novi dobi je objavil le eno poglavje iz tega romana z naslovom Dopust poročnika Rudija, naslednje leto pa je objavil vsebino drame Maksa Alsberga, ki jo je tudi prevedel in katere premiera je bila istega leta v Celju.

Pri volitvah leta 1938 so ga slovenske politične skupine, nasprotne protiljudski  fašizmu naklonjeni vladavini postavile za kandidata v deželno skupščino.

S prihodom Nemcev v Celje je bil aretiran, nato kot mnogi slovenski izobraženci prepeljan v Maribor v zbirno taborišče, od tam pa   s sinom   poslan v izgnanstvo v Srbijo.  Tam je bil zaposlen štiri leta v lekarni mr. Rožman, Beograd, Terazije, Apoteka Avala. Za časa pregnanstva je bil član oskrbovalne fronte OF za Srbijo in aktivist ter končno član izvršnega odbora OF za Srbijo.

Po osvobojenju Prekmurja je prišel s SNOS – om v Mursko Soboto kot apotekarski referent in 15. junija 1945 v Celje, kjer je prevzel lekarno Pri križu, ki so mu jo Nemci vzeli l. 1941. Oba sinova            sinova  Fedor in Dušan   sta med okupacijo sodelovala z OF v Ljubljani, vsled česar je bil   mlajši sin Dušan preganjan in mučen od Italijanov in Nemcev ter vsa štiri leta prebil v italijanskih in nemških taboriščih Gonars, Cividale, Dachau, Allach itd.

» Kaznovan doslej še nisem bil, razen od bivših političnih oblasti predaprilske Jugoslavije radi svojega političnega delovanja », piše v svoji avtobiografiji.( 14 )

V tem času pa so morali pisati karakteristike predvsem politični komisarji. Tudi zanj so jo napisali :

″Karakteristika: Tov. Fedor Gradišnik, roj. 20. 1. 1890 v Hrastniku, lekarnar v Celju, je bil že za časa stare Jugoslavije levičarsko usmerjen. Takoj po prevratu t.j. 19. 6. 1941 je bil aretiran po gestapu in odveden v Maribor, od tam pa izseljen v Srbijo….″    Karakteristiko pisec zaključi z besedami :

″Imenovani je pošten, zaveden Slovenec in predan našemu novemu gibanju.″ ( 13  )

Tudi v pregnanstvu v Beogradu je igral Kantorja v Kralju na Betajnovi, po vrnitvi  v Celje leta 1945 pa se je  takoj vključil v gledališko skupino, kjer je igral in režiral. Leta 1947 je postalo – tedaj še amatersko – najboljše in najagilnejše ljudsko gledališče, ki je gostovalo po vsej tedanji državi.

Kot vsestranska osebnost je bil desetletja razpet med  farmacijo, ki mu je dajala kruh, gledališčem  in literaturo.

Kot   upravnik    Slovenskega ljudskega gledališča je  potem, ko se je znebil lekarne, postavil trdne temelje razvoja te pomembne kulturne ustanove za celjsko regijo in širši slovenski prostor.  Zelo odmevno in za celjane nepozabno  je odigral vlogo grofa Hermana v  Celjskih grofih, ki so jih uprizorili na prizorišču pred vodnim stolpom v starem mestnem jedru.  Gradišnik nam je na domačih odrskih deskah igralsko upodabljal mogočnega Hermana II., kar v treh dramah o celjskih knezih, v Novačanovi, Župančičevi in Kreftovi.  Bil je tudi odmeven Kantor v Cankarjevem Kralju na Betajnovi in Zois v Kranjskih komedijantih Bratka Krefta.

Napisal je več dramskih del in dramatizacij  / Tat, 1904, Sorodna srca, 1907, Sirota, 1909, Norec, 1920 /, roman v podlistkih Institutka, 1911  ter prevajal. Veliko časa je posvetil publicistiki. V časopisih je objavljal kritike, gledališka poročila in povesti iz gledališkega življenja. Med letoma 1947 in 1956 je v Gledališkem listu objavljal Zgodovino celjskega gledališkega življenja. (13,15,16 )                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                 Leta 1960  je postal častni občan mesta Celje.( 19 )       Umrl je   5. junija 1972 v Celju.

Na kolega Fedorja Gradišnika smo  lahko  slovenski  farmacevti upravičeno  ponosni.

Fedorjeva družina 

Fedor  Gradišnik   je dobro vzgojil svoja   sinova.  Fedor mlajši in Dušan, ki je že kot študent farmacije od leta 1940 pomagal v očetovi lekarni sta ob poklicni poti izbrala aktivno in zelo uspešno športno kariero,  starejši Fedor smučanje in  atletiko, mlajši Dušan pa  smučanje, alpinizem in planinstvo.

Fedor  ( 1917 – 1983 ) je kasneje kot pomemben  celjski gospodarstvenik zelo zaslužen za ustanovitev Atletskega kluba Kladivar Celje, ki je v svojih najboljših letih ( 1960 – 1964 ) postalo pojem sodobne jugoslovanske atletike. Tu je deloval kot trener.  Kot predsednik Mestnega ljudskega odbora Celje je z vso  avtoriteto podprl ustanovitev celjskega radia. Z izkušnjami, ki jih je pridobil med zaposlitvijo na Gospodarskem razstavišču  v Ljubljani je tlakoval pot ideji, da Celje postane sejemsko mesto. V Celju je  bil pobudnik in ustanovitelj  Zavoda za napredek gospodarstva, kasnejšega Razvojnega centra v Celju, ki ga je uspešno vodil vse do upokojitve. Ta organizacija je bdela ne le nad gospodarskim razvojem Celja, marveč tudi območja in širšega zaledja.    Nedavno, leta 2017,   so mu celjski atleti odkrili spominsko obeležje. ( 21,22,23 )

Mlajši Dušan ( 1919 – 1993 ),  po poklicu   farmacevt,  pa je bil ljubitelj gora, Logarske doline  in zelo  uspešen direktor Celjskih lekarn ter zelo zaslužen za organiziranje in strokovni razvoj   lekarniške dejavnosti v Sloveniji.

 

Celjski farmacevti  /  z leve / :  magistri  Dušan Gradišnik, Dalibor Vrankovič in Milka Pipuš

na občnem zboru v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Vir :    arhiv CP SFD

Oba brata Gradišnika imata velike zasluge za delovanje Celjskega atletskega kluba Kladivar.

Oba   sta bila tudi  odlikovana za dosežke na področju športa.  Fedor je prvi  med Celjani prejel Bloudkovo nagrado, Dušan pa Bloudkovo plaketo. ( 10 )

Zaključimo lahko, da je rodbina Gradišnikov dala Slovencem v večih zaporednih generacijah pomembne in  zelo dejavne izobražence, ki so se uveljavili na številnih področjih :

Luka Gradišnik ( 1825 – 1908 ) magister kirurgije, prvi zdravnik na Vranskem. Bil je v kraju  zelo priljubljen.( 24, 25 )

Njegov sin Armin ( 1858 – 1921 ), šolnik v Hrastniku in ravnatelj  ter učiteljski organizator  v Celju.

Arminov sin   Fedor Gradišnik starejši ( 1890 – 1972 ), lekarnar, gledališčnik, dramatik, režiser, igralec, publicist.

Fedorjeva  sinova :  Fedor Gradišnik mlajši ( 1917 – 1983 ), gospodarstvenik, atlet in zavzet športni delavec   in   Dušan Gradišnik ( 1919 – 1993 ), farmacevt, alpinist  in zavzet planinski organizator.

Ironija usode je hotela,  da tako Fedor  mlajši  kot tudi  Dušan žal  nista zapustila potomcev.

Viri :

1. Gradišnik Dušan, življenjepis, personalne mape, Arhiv Celjske lekarne.
2. Škorjanc Kosirnik Breda, Zgodovina in razvoj lekarništva na Gorenjskem, Gorenjske lekarne, 2008, str. 48.
3. Gorenc Jože, Lekarništvo v Celju – danes, Celjski zbornik, 1986, str. 351.
4. Tržan Herman Nada, elektronsko sporočilo avtorju dne 26. 11. 2017.
5. Izvlečki iz zapisnika VI. Skupščine delegatov SFD Dobrna, 24. 10. 1981, Farmacevtski vestnik, 1982.
6. Doberšek Ivanka, upokojenka Lekarne Center Celje, pisno sporočilo avtorju, 2017.
7. Cverlin Amalija, dipl. farmacevtka, Šmarje, ustno pričevanje avtorju, 26. 10. 2017.
8. Štupar Boris, Dušan Gradišnik – 50 let, Novi tednik 30. 1. 1969, Digitalna knjižnica Slovenije, spletni dostop 21. 10. 2019.
9. https://www.planinsko-drustvo-celje.si˃dodatno˃zgodovina, spletni dostop 21. 10. 2019
10. https://www.pzs.˃javno˃novice˃Bloudkova_priznanja-PZS-do 2012, spletni dostop 21. 10. 2019.
11. Peter Meštrov, Celje, telefonsko sporočilo avtorju 5. 11. 2018.
12. Ob smrti Dušana Gradišnika, Planinski vestnik, 1994, številka 2, stran 89.
13. Predin Štefan, O lekarnah na Celjskem od Mozirja do Podčetrtka, Celjske lekarne, 2002.
14. Fond Fedor Gradišnik, III.Biografije in biografski podatki, s.III/7, avtobiografija mr. Fedorja Gradišnika/Armina, ZAC.
15. http://celjskozasavski.si/osebe/gradi%C5%A1nik-fedor/49/, spletni dostop 21. 10. 2019.
16. Stefančič Andrija: Moja srečanja z nekaterimi apotekarji, Farm. Vestn. Št. 9-12, 1967, str. 267-271.
17. Nova doba 1925, št. 128, str. 1, Digitalna knjižnica Slovenije, spletni dostop 21. 10. 2019
18. Celjski gledališki list 1955 – 56, št. 8, str. 222-237.
19. Grobelnik, Novak : Častni občani občine Celje ( 1952 – 1978 ), Celjski zbornik, 1985, str. 35-43.
20. http://www.sigledal.org/geslo/Fedor_Gradi%C5%1nik, spletni dostop 20. 10. 2019.
21. Božič : Fedor Gradišnik, Novi tednik, 10. 2. 1983, št. 6,. str.5, Digitalna knjižnica Slovenije, spletni dostop 20. 10. 2019.
22. http://prijava.knjiznica-celje.si/dolgiOpis.asp?Osebe=69, spletni dostop 20. 10. 2019.
23. Slovenska-atletika.si˃spominska-plosca-v-cast-fedorju-gradisniku, spletni dostop 20. 10. 2019.
24. Zdravstvo v Celju in okolici, Celje, 1952, str. 139.
25. Mrliška knjiga župnije Vransko, 1908, Nadškofijski arhiv Maribor, vpogled 23. 10. 2019.
26. http://ook.knjiznica-celje.si/zgodilo/Fedorgradisnik.htm, spletni dostop 21. 10. 2019.
27. Razvojni center Celje, Računalniško informacijski sistem lekarn, Celje, 1988.

 

 

 

 

Priloge  /  fotografije / :

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Fotografija  1

 

 

Dušan  Gradišnik   mr. ph.  (  1919 – 1993 )

 

Vir :    Celjske lekarne javni zavod.  Originalno fotografijo / hrani Planinsko društvo Celje Matica /  je  za 70 letnico Celjskih lekarn umetniško preoblikoval   fotograf  Gregor Katič.

 

 

Fotografija    2

 

 

Ciril Debeljak in Dušan Gradišnik 1969

Vir:  Novi tednik, 30. 1. 1969, spletni dostop 21. 10. 2019

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Fotografija   3

 

 

Fedor Gradišnik  mr. ph.  ( 1890 – 1972 )

Vir:  Muzej novejše zgodovine Celje ( inv. št. JP 14996) , fotograf Josip Pelikan, Celje.

 

 

 

 

 

 

 

 

Fotografija   4

 

 

Fedor Gradišnik  mlajši     ( 1917 – 1983 )   pred skakalnico v Planici pred 2. svetovno vojno

Vir :  http://prijava.knjiznica-celje.si/dolgi Opis.asp?OsebeID=69.

( original last Marijane Lubej )

 

 

 

 

 

 

 

Fotografija  5

 

Celjski farmacevti  /  z leve / :  magistri  Dušan Gradišnik, Dalibor Vrankovič in Milka Pipuš

na občnem zboru v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Vir :    arhiv CP SFD

 

Fotografija  6

Občni zbor FDS CP 3.12.1960

Fotografija  7

Odgovor mr. Gradišniku na strokovno vprašanje

Fotografija   8

rac.inform.sistem lekarn – 1. stran

 

Fotografija    9

rac.inform.sistem lekarn – 2. stran

Fotografija   10

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Fotografija   11

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Fotografija  12

Fotografija zdravniškega recepta za šifriranje  leta 1981

 

 

Seznam  fotografij :

1. Dušan Gradišnik ( stran  10 )
2. Ciril Debeljak in Dušan Gradišnik ( stran  11 )
3. Fedor Gradišnik mr. ph.   ( stran  12 )
4. Fedor Gradišnik mlajši pred skakalnico v Planici pred 2. svetovno vojno  ( stran 13 )
5. Celjski farmacevti na občnem zboru sedemdeseta leta prejšnjega stoletja ( stran 14 )
6. Skenirana stran iz Zapisnika občnega zbora FDS CP 1975 ( stran 15 )
7. Skenirana stran iz Zapisnika občnega zbora FDS CP 1963 ( stran 15 )
8. Skenirana stran iz Zapisnika občnega zbora FDS CP 1960 ( stran 15)
9. Računalniški informacijski sistem lekarn, 1988, stran ( stran 15 )
10. Računalniški informacijski sistem lekarn, 1988, 2. stran ( stran 15 )
11. Skenirano pismo Franc Kozjek – Odgovor mr. Gradišniku na strokovno vprašanje ( str. 16 )
12. Zdravniški recept za šifriranje, 1981. ( str. 18)

 

 

 

Pridobljeno soglasje   lastnikov za objavo fotografij št. 1 in št. 3.

Številki 2   je  bila objavljena v časopisu Novi tednik  30. 1. 1969 in pridobljena s spletnim dostopom

Številka 4  je pridobljena s spletnim dostopom in je navedena lastnica originala.

 

Slavko  Rataj