SO IMENA, KI NAM OSTANEJO TRAJNO V SPOMINU
IVAN HUBAD, farmacevt, lekarnar, znanstvenik, slavist, prevajalec.
Št. znakov s presledki: 8.965
Št. znakov brez presledkov: 7.707
Vsako obdobje ima svoje velike ljudi, katerih imena upravičeno in s hvaležnostjo pišemo z veliko začetnico. Eden izmed njih je zagotovo magister Ivan Hubad, farmacevt, lekarnar, znanstvenik, slavist, prevajalec strokovne farmacevtske literature. S svojo neizmerno energijo in znanjem, čeprav tih in neopazen, je zapustil pečat polpretekli dobi in ustvaril dediščino, ki je slovenski farmaciji v veliko pomoč in ponos.
Mr. Hubada so poznali mnogi kolegi širom Slovenije, pa tudi širše. Aktivno obvladovanje številnih tuijih jezikov mu je ob poznavanju farmacije in medicine omogočilo, da ga uvrščamo med najvidnejše slovenske prevajalce s področja farmacije. Pri pisanju sem uporabila njegov življenjepis, ki mi ga je prijazno odstopil njegov sin. (1)
Njegovo delo najlažje ovrednotimo s pomočjo njegovega življenjepisa, ki vsebuje naslednja področja delovanja:
- šolanje in izobraževanje
- služba
- Centralna lekarna
- urednik
- prevajalec
- svetovni popotnik
- pesnik
- druga udejstvovanja
- odlikovanja
ŠOLANJE IN IZOBRAŽEVANJE (2)
Rojen je bil 23. junija 1908 v Dolenjskih Toplicah v zdravniški družin očetu Ivanu in materi Mariji. Po klasični gimnaziji v Šentvidu v Ljubljani, se je na željo staršev vpisal na medicino. Po treh letih študija, ki ga ni navduševal, se je vpisal na farmacijo v Zagrebu. Lekarniško prakso je opravljal v letih 1929 in 1930 v lekarni Kuralt v Ljubljani. Študij farmacije je dokončal leta 1933 na tedanji Filozofski fakulteti. Znanje ki ga je pridobil pri študiju medicine, mu je kasneje koristilo tako v poklicu farmacevta kot tudi v življenju. 10. maja 1941 je bil s starši pregnan iz Škofje Loke, ker je bila mati rojena judinja. Starši so se preselili v Cerknico, on pa je nastopil službo v lekarni Ruprecht v Trebnjem, kjer je bil provizor lekarne v času okupacije.
Državni strokovni izpit je opravil 28. marca 1936 v Zagrebu. Po končanem študiju je bil povabljen v Kranj, kjer je leta 1935 takratni provizor Šavnikove lekarne Metod Rauch dobil koncesijo za drugo lekarno. V času okupacije je nastopil službo v lekarni Ruprecht v Trebnjem, kjer je bil provizor lekarne. Po vojni je vodil različne lekarne na podeželju: Zagorje (1945), Domžale (1945), Hrastnik (1945 – 1947), Tržič (1947 – 1948).
Tako je izpolnil predvojno pravilo za slovenske farmacevte, po katerem naj bi lekarniški sotrudnik služboval na Gorenjskem, Dolenjskem in Štajerskem, da si bo pridobil dovolj izkušenj za ročno prodajo.
Centralna lekarna
Sluh se mu je kasneje z leti tako poslabšal, da ni več mogel poslovati s strankami. Leta 1948 je bil premeščen v Centralno lekarno v Ljubljano. V prvem letu službovanja v Centralni lekarni je receptiral, kasneje pa je prevzel še sterilizacijo in aseptiko. Od leta 1968 dalje je vodil galenski laboratorij, opustil recepturo, opravljal pa še sterilizacijo in aseptiko. Bil je tudi član Upravnega odbora Centralne lekarne ter v času službovanja tudi Sindikata zdravstvenih delavcev. Delo je opravljal do leta 1972, ko je šel v pokoj. V Centralni lekarni je še honorarno delal do leta 1978. V lekarno se je vedno rad vračal, pregledoval knjižnico, ki jo je tekom let tudi sam dopolnjeval in se navduševal nad novostmi v lekarni.
Urednik in knjižničar
Magister Hubad je kot član Slovenskega farmacevtskega društva sodeloval od leta 1949, kjer je bil od leta 1956 do leta 1968 knjižničar društva.
V letih 1961 do 1964 je bil urednik Farmacevtskega vestnika, od leta 1960 naprej pa član uredniškega odbora. V času njegovega aktivnega dela pri Farmacevtskem vestniku (v nadaljevanju FV), je začel z izmenjavo FV dobivati za knjižnico razne strokovne revije iz Evrope, kasneje pa tudi iz drugih celin, zlasti Amerike. Vsako revijo, za katero je na novo izvedel naslov in izdajatelja je povabil k sodelovanju in izmenjavi s FV. Tako je nabral kar 90 revij, s katerimi je stalno sodeloval. S pomočjo teh tujih revij je dobil naslove založb strokovnih knjig s ponudbo recenzije, ki bo objavljena v FV. Tako so tuje založbe začele pošiljati zelo dragocene knjige s področja farmacije in sorodnih ved. Za tako pridobljeno strokovno literaturo je uredil kartoteko založb, domačih in tujih, kar mu je omogočalo lažje in hitrejše delo, ter boljši izbor novih knjig za recenzijo. Tako se je bogatila strokovna knjižnica.
V Farmacevtskem vestniku je objavil 9 strokovnih člankov in enega v Farmacevtskem glasniku (o napisih v Olimju), in sicer:
- 1950: Mnemotehnika maksimalnjh doz,
- 1951: Angleška receptura (v dveh številkah),
- 1952: Ameriška farmacija,
- 1954: Izvor farmacevtskih imen (v dveh številkah),
- 1954: Izračunavanje količine NaCl za izotonične raztopine (v dveh številkah),
- 1959: Izračunavanje miliekvivalentov za infuzijske raztopine,
- 1960: Od kod imena kemičnih elementov in kdo jih je odkril,
- 1975: ISBN, mednarodna standardna številka knjige.
Tako v Farmacevtskem vestniku kot tudi v drugih strokovnih publikacijah je napisal vrsto strokovnih člankov in prevodov iz tujih revij (Turk, 1993). V letih 1950 do 1970 je v rubriki »Iz strokovnega slovstva« izšlo 222 njegovih ocen strokovnih knjig. V istem času je v rubriki »Zanimivosti iz stroke« objavil 235 strani prevodov iz tujih farmacevtskih revij.
Prevajalec
V letu 1972 je bil imenovan v komisijo za točnost slovenskega prevoda Farmakopeje Jug. III. S tem v zvezi se udeleževal sej farmakopejske komisije in kasneje pregledoval tiskarske odtise farmakopeje (Hubad).
Leta 1961 je bil eden od ustanoviteljev Društva znanstvenih in strokovnih prevajalcev Slovenije, kjer je aktivno deloval kot prevajalec na področju farmacije, medicine, kemije in botanike. Prevedel je več strokovnih knjig, med drugim je sodeloval pri prevodu Medicinske enciklopedije iz francoskega originala (en izvod je podaril knjižnici Centralne lekarne, s pripisom: »V spomin na minulo delo«). Od leta 1968 naprej je bil Terminološki svetovalec za farmacevtsko stroko pri Slovarju slovenskega knjižnega jezika (Turk, 1993).
Po odhodu v pokoj je iz nemščine prevedel knjigo R.F. Weiss : »Sodobno zdravljenje z rastlinami« za Državno založbo Slovenije (1977). Kasneje je prevedel za isto založbo «Laroussov medicinski leksikon« (Larousse de la medicine, sante, hygiene) v treh zvezkih iz francoščine v slovenščino. Od leta 1965 je prevajal povzetke člankov v angleščino (Hubad, 1993).
Svetovni popotnik
S potovanji si je ogledal precejšen del sveta. Prepotoval je Evropo, Severno Ameriko, si ogledal svetovne razstave, Paris, London, New York, San Francisco, olimpijske igre. Značilnost mr. Hubada je bila ljubezen do gora. Lotil se je tudi zahtevnih podvigov. Planinskemu vestniku je ostal zvest več kot 60 let.
Pesnik
Še en »peccatum mortale« , kot je sam rekel, mora izdati. Napisal je kakšnih 200 pesmic, za katere je rekel, da so bolj rimani verzi. V Centralni lekarni je priložnostno sestavljal verze ob posebnih dogodkih, jubilejih in podobnih praznikih. Pomagal mu je humor, znanje jezikov in stroke. Tako so nastale pesmi v latinščini, francoščini, angleščini in seveda slovenščini
Druga udejstvovanja
Od leta 1957 je bil član Terminološke komisije Slovenskega kemijskega društva. Tam so leta 1970 izdali slovensko izrazoslovje za jugoslovanski Kemijski slovar.
Od leta 1968 naprej je bil Terminološki svetovalec za farmacevtsko stroko pri Slovarju slovenskega knjižnega jezika, ki ga je izdajal Inštitut za slovenski jezik Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Od 42. aprila 1961 je bil ustanovni član Društva znanstvenih in strokovnih prevajalcev Slovenije za prevode iz in v nemščino, angleščino, francoščino, italijanščino in španščino, ter iz portugalščine, ruščine in srbohrvaščine za naslednje stroke: farmacija, kemija, botanika in medicina.
Že ko je bil v pokoju je prevedel knjigo R.F.Weiss: Sodobno zdravljenje z rastlinami za Državno založbo Slovenije.
Nazadnje je prevajal za isto založbo Laroussov medicinski leksikon v treh zvezkih iz francoščine v slovenščino. Na žalost ga ni dočakal.
Magister Ivan Hubad je s svojim širokim znanjem, ambicijo in jekleno voljo obogatil svoje sodelavce in slovensko farmacijo. Njegova bogata življenjska pot se je končala leta 1993. Slovenska farmacija, njegovi sodelavci, prijatelji in kolegi so takrat izgubili dobrega svetovalca in strokovnjaka, njegovo delo pa je pustilo trajni pečat času, ki ga je živel.
LITERATURA IN VIRI
- Turk K., V spomin mr. ph. Ivanu Hubadu, Farmacevtski vestnik, 1993, št. 3: 160-161
- Kmet M. , Portret lekarniškega delavca, Lekarništvo, maj 1985, št.2-3: 36-40
