Marija Žemva

Marija Žemva (27.1.1921-24.4.1999)

(verzija 4, marec 2021)

 

Št. znakov s presledki: 72.839
Št. znakov brez presledkov: 62.476

 

Marija Žemva, 27.1.1921-24.4.1999

Magistra farmacije Marija Žemva, roj. Ibovnik, se odlikuje med farmacevtkami v Sloveniji po dveh prvih mestih: po štirih letih dela v lekarniški oficini se je prva zaposlila v medicinski biokemiji in prva opravila specialistični izpit iz te stroke. Šest let je vodila diagnostični laboratorij v predhodnici Poliklinike v Šlajmerjevem domu, dvajset let pa laboratorij na infekcijski kliniki. V Farmacevtskem društvu Slovenije je bila trikrat izvoljena v upravni odbor, s svojimi pobudami in trdim delom je pripomogla, da so v društvu ustanovili dve novi sekciji: sekcijo bolnišničnih farmacevtov (v tej sekciji je bila prva tajnica) in sekcijo medicinskih biokemikov (spet prva tajnica, dvakrat predsednica). Je soavtorica knjige »Biokemične preiskave v medicini s tolmačenjem rezultatov«. Po pravici jo prištevamo med pionirje medicinske biokemije pri nas.

»Vse velike človeške stvaritve in vsa znanstvena odkritja imajo skupno značilno lastnost, da namreč obdobju potrpežljivo vztrajnega drobnega zbiranja dejstev sledi doba nenavadno hitrega, nezadržnega napredka. To značilnost je Shelley izrazil v sloviti primeri s plazom, kjer pravi: Sonce je zbudilo plaz. Snežni vihar je bil nakopičil snežinko na snežinko. Prav tako se kopiči misel na misel, dokler se ne sprosti neka velika resnica.«  Marija Žemva                            [ Farm Vestn 1953; IV (5-6): 69]

 

ROD IN OTROŠTVO

Magistrina starša, zakonca Tomaž Ibovnik (umrl 1927) in Ana (1898-1970), roj. Rassinger, sta se po oktobrskem plebiscitu 1920 preselila iz Podroža na Koroškem na Bled. Oče je bil po poklicu orožnik, tako v stari Avstriji, pa tudi v novonastali Jugoslaviji. 27. januarja 1921 se je zakoncema rodila prva hči Marija, druga, Vida, pa 1925. Da bi omogočil štiričlanski družini boljše življenjske razmere, se je oče odločil, da postane bančni uradnik, in se pričel ustrezno izobraževati. Mati Ana je pomagala preživljati družino kot šivilja s prijavljeno obrtjo. Čez čas sta prihranila toliko, da sta lahko kupila polovico zemljišča, ki je bilo naprodaj na Ribenski cesti, in pričela zidati hišo. Vanjo so se preselili, ko še ni bila ometana; taka je tudi ostala. Približno v letu 1926 so Tomaža v orožniški službi prestavili v Srbijo (v Petrovaradin pri Novem Sadu in druge srbske kraje), nazadnje še v Makedonijo (v Štip). Na jugu Jugoslavije se je okužil z malarijo. Bolan se je vrnil v Petrovaradin in tu bolezni podlegel 1927 (1). Pokopali so ga brez družine. Vdova Ana je obiskala njegov grob, stroškov za prekop pa ni zmogla. Ko je pokojnikov vnuk mnogo desetletij kasneje v Petrovaradinu iskal dedov grob, ni bilo mogoče najti niti sledi, preorano zemljišče so uporabljali za druge namene (2). Za mamo Ano so nastopili težki časi. S šivanjem se je trudila odplačati dolgove. Na koncu ji je to tudi uspelo (1). Njen drugi mož je postal Franc Pangerc (1892-1969), lastnik druge polovice zemljišča na Ribenski cesti. 1930 sta dobila hčerko Miro. Pangerc je bil vsem trem deklicam dober in skrben oče, čeprav Mariji in Vidi krušni oče in uradni varuh. Po umrlem očetu Tomažu sta dobivali pokojnino. Pangerc se je ukvarjal z gradbeniško obrtjo, njegovo podjetje je dobro delovalo in se širilo. Nekaj let po poroki je začel zidati hišo na svoji polovici zemljišča. Na vrhuncu je kot velik obrtnik zaposloval okrog 200 delavcev. Sezidali so na primer hotel Toplice na Bledu in 1938 postavili hišo mr. ph. Bohuslavu Lavički (1879-1942) na Strahinjskem polju pri Kranju (2, 3).

 

Tri sestrice, Marija na desni

ŠOLANJE, vmes druga svetovna vojna, USTANOVITEV DRUŽINE

Po osnovni šoli na Bledu so dekletce Marijo kot zelo dobro učenko s šolskim letom 1932-1933 dali v Zasebno žensko realno gimnazijo uršulink v Ljubljani, po dveh razredih pa na poljansko realno gimnazijo (1); tam je po prav dobrem uspehu v tretjem razredu nižje gimnazije vse naslednje letnike končala kot odličnjakinja (4).

Po maturi se je v jeseni 1940 vpisala na študij farmacije na Vseučilišče kraljevine Jugoslavije v Zagrebu na »Filozofski fakultet s farmaceutskom odsjekom«. Prvi letnik, t. i. tirocinijsko leto, vpisano v indeksu kot obvezne Elementarne praktične vaje iz farmacije (5), je opravila v lekarni Zlatorog na Bledu pri mr. ph. Mariji Zamida (1);  lekarna je delovala v bližini hotela Lovec, na levi strani ceste, ki pelje navzdol proti jezeru. Tirocinijski (ali tirocinalni) izpit, imenovan tudi (pred)izpit (6, 7), je Marija Ibovnik naredila na zagrebški fakulteti v juniju 1941, spet z odliko (1), in bi v jeseni lahko začela s predavanji in laboratorijskimi vajami za drugi letnik farmacije. Vojna je trajala že od aprila, proglašena je bila Nezavisna država Hrvatska, ʹʹtujiʹʹ študenti so bili izpostavljeni neprijetnim birokratskim oviram in nagajanjem.

Zato jo je njena družina jeseni 1941 namesto v Zagreb poslala naprej študirat v Innsbruck, potem ko je Marija pridobila potrebno dovoljenje od nemških oblastnikov na Bledu (1). Predmet biokemija v Innsbrucku še ni bil zajet v farmacevtski študijski program, pač pa bakteriologija (8). Vojna se je stopnjevala, v decembru 1943, ko je bila Marija že študentka sedmega semestra, so se zavezniška bombardiranja Innsbrucka tako zgostila, da so postale bivalne in študijske razmere nevzdržne in smrtno nevarne. Marija se je bila prisiljena vrniti domov. Takoj je začela delati v lekarni na Bledu, kjer so jo že dobro poznali. Skupaj z enako mislečimi sodelavci v lekarni, pa z domačini in okoličani je pogumno pomagala partizanom: zbirala je zdravila, sanitetni in drugi lekarniški material ter prispevala denar (1). Od prvega januarja 1944 je v lekarno redno prihajal zdravnik dr. Miha Žemva (1912-2005) in tam pripravljal zdravila za svoje bolnike (civile in partizane) (9). Čakal je, da ga odpeljejo v partizane. To se je zgodilo 19. marca 1944 zvečer. V vmesnem času sta se med študentko Marijo Ibovnik in njim razvila naklonjenost in prijateljstvo; sklenila sta, da bosta stopila na skupno življenjsko pot, ko bo to mogoče (1). Kot partizanski zdravnik je deloval na Gorenjskem, Primorskem, Notranjskem. Po koncu vojne ni bil demobiliziran, ampak je takoj dobil nove naloge (10). Mladi par se je poročil 7. julija 1945 (1).

 

Poročna slika zakoncev Marije in Miha Žemva, 7. julij 1945

V jeseni 1945 se je Marija vpisala v četrti letnik takrat že samostojne farmacevtske fakultete v Zagrebu, saj so ji priznali štiri semestre z univerze v Innsbrucku (od tretjega do šestega semestra) (1). Prostovoljno je hodila poslušat tudi predavanja iz predmeta biokemija s kliničnimi preiskavami k prof. dr. Marijani Fišer-Herman (1897-1994) (11). Marija je diplomirala 14. novembra 1946 (12).

V naslednjih dveh letih je postala ponosna mati sinovoma Damjanu 17. januarja 1947 in Alešu 6. julija 1948.

Marijin krušni oče je že v njenih študentskih letih načrtoval, da ji bo kot dediščino omogočil nakup lekarne. Pomislili so celo na lekarno pokojnega mr. ph. Bohuslava Lavičke v Tržiču po njegovi tragični smrti 1942 (2). Po vojni zaradi družbenih sprememb to ni bilo več mogoče. Marijin denar so zavarovali tako, da so kupili kmetijo v Lescah, veliko 10 ha. Z denarjem od kasnejše prodaje te lastnine sta zakonca Žemva pričela zidati družinsko hišo v Savskem naselju v Ljubljani. Februarja (21.2.) 1956, malo pred preselitvijo štiričlanske družine v novi dom, je dr. Žemva prejel odločbo najvišjih vojaških oblasti FNRJ, da je premeščen iz ljubljanske vojaške bolnišnice v vojaško bolnišnico garnizije v Skopju. Odločil se je, da bo poskusil vse, da sklep ne bi obveljal (10). Pri tem ga je soproga pogumno podprla. V pismih, poslanih v kabinet maršala Tita in podpredsedniku zveznega izvršnega sveta (13, 14), je razložila, da bi se soprogove zdravstvene težave, posledice težkih življenjskih razmer v mladosti, predvsem pa med vojno, daleč od doma poslabšale. Družina mu je pomenila urejeno življenje, razumevanje in varno zavetje, pri delu pa spodbudo in oporo. Mnogi družinski in strokovni načrti bi se uresničevali počasneje ali za zmeraj zastali, tako razvijanje klinične biokemije v ljubljanski vojaški bolnišnici, posredno tudi v civilni laboratorijski službi, npr. v mladi transfuzijski medicini, pri šolanju in vzgajanju laboratorijskih delavcev na vseh ravneh izobraževanja, pisanju knjige Biokemične preiskave v medicini s tolmačenjem rezultatov. Posebej je poudarila, da bo ostala s sinovoma v Ljubljani, kot ji zagotavlja ustavna pravica do šolanja otrok v maternem jeziku. Velika razdalja bi družinske člane boleče ločevala. Julija je magistra dočakala ugodni odgovor iz Beograda – soprogova premestitev je bila preklicana, ostal je »na dotedanji službeni dolžnosti v garniziji v Ljubljani« (15).

 

ZAPOSLITVE in DELOVNA MESTA

Med 1940 in 1945 je študentka Marija v različnih obdobjih delala v lekarnah na Bledu, v Tržiču (v lekarni mr. ph. Bohuslava Lavičke), Kranju; poleg teh krajev omenja še nadomeščanja lekarniškega osebja v Dravogradu, na Vranskem, v Millstattu in Feldkirchnu, saj je vojna redčila vrste zaposlenih tudi v lekarnah (1, 16). Skupaj so ji za čas pred diplomo priznali 3 leta in 9 mesecev delovne dobe.

Marija med 2. sv. vojno

Kot magistra farmacije se je 6. oktobra 1947 zaposlila v Lekarni za zavarovance v Ljubljani na Miklošičevi cesti. Čez dve leti (1.8.1949) so jo razporedili v Centralno lekarno na Tromostovju (16).

Druga polovica leta 1951 je prinesla prelomno odločitev v njenem poklicnem življenju. Z zadnjim septembrom 1951 se je poslovila od službe lekarniškega farmacevta in se s 1.10.1951 preusmerila v medicinsko biokemijo kot drugi farmacevt v Sloveniji (17). Le nekaj tednov pred njo je prišel v biokemični laboratorij na ginekološko kliniko mr. ph. Bogdan Šavnik (1922-1963) (18). Magistra Žemva je postala vodja laboratorija diagnostične postaje, predhodnice kasnejše Poliklinike; prostore so imeli najete v Šlajmerjevem domu (današnja ortopedska klinika). Do njenega prihoda so tam delali predvsem hematološke in urinske analize. V njenih zapiskih preberemo, da so v začetku, dokler še niso imeli centrifuge, po odvzemu krvi počakali, da je nastal krvni koagulum. Hemoglobin so določali po Sahliju. Pod njenim vodstvom so postopoma uvajali biokemične analize, v zapiskih omenja krvni sladkor (Hagedorn-Jenssen), preostali dušik, sečnino (Kowarsky), alkalno fosfatazo (Bodansky), diastazo (Wohlgemuth; Somogy), Weltmannov niz, timolovo motnost, kalcij, bilirubin, holesterol (skupni, zaestreni), celotne beljakovine, elektroforezo seruma na papirju. Od pomembnejše opreme so imeli aparaturo za mikrometodo po Kjeldahlu, aparaturo za elektroforezo, Pulfrichov fotometer, monokularni mikroskop, vodno kopel, lekarniško in analitsko tehtnico, kasneje centrifugo (17). Seznam 20 biokemijskih preiskav, ki jih je bil sposoben opraviti diagnostični laboratorij v Šlajmerjevem domu v letu 1953, je ohranjen v članku Kako pošiljamo bolnike ali material za biokemične preiskave, s pripisom pod črto, da navodila veljajo za biokemični laboratorij Poliklinike v Ljubljani – za Šlajmerjev dom. Članek je napisal upravnik tedanje Poliklinike dr. med. Drago Mušič (1899-1993) in ga objavil v Zdravstvenem vestniku (Zdrav Vestn) v rubriki Za praktičnega zdravnika (19). Pri vsaki preiskavi najdemo avtorja analizne metode, ʹʹnormalnoʹʹ vrednost, potrebni volumen odvzete krvi ali prinesenega seruma. Za tiste preiskave, ki zahtevajo posebni postopek, predvsem pred analizo (krvni sladkor, kalij, alkalno fosfatazo, protrombinski čas, fibrinogen, železo), je dodal podrobnejša navodila (19).

V letu 1957 so v novo zgrajeno stavbo Poliklinike na Njegoševi c. 4 pričeli preseljevati dotedanje poliklinične dejavnosti, tako tudi laboratorijsko službo, nato jih po potrebi širili, razvijali ali dodajali nove. Magistra se je odločila, da z dotedanjim diagnostičnim laboratorijem ne bo odšla na Njegoševo c., ampak se je odzvala povabilu predstojnika infekcijske klinike v Ljubljani prof. dr. Milka Bedjaniča, dr. med., (1904-1976). Prvega aprila 1957 je prevzela vodenje laboratorija na infekcijski kliniki na Japljevi ul. 2, tedaj organizacijski enoti Medicinske fakultete v Ljubljani. Najprej je delala v starih, tesnih  prostorih v visokem pritličju (nekdaj sirotišnica, sedaj del gastroenterološke klinike). Zaradi epidemij poliomielitisa 1953, 1956 in 1957 se je vodstvo infekcijske klinike odločilo, da zgradijo prizidek k dotedanji stavbi s sodobnim laboratorijem v prvem nadstropju. Hkrati so z denarjem iz posebej ustanovljenega »polio« sklada kupili prvo sodobno laboratorijsko opremo: spektrofotometer znamke Beckman z dodatkom za plamensko fotometrijo, pH-meter znamke Radiometer, aparat za določanje plinov v krvi po van Slyku in centrifugo (20). Pri skrbnem načrtovanju prostorov in opreme je z znanjem in izkušnjami veliko pripomogel tudi dr. Miha Žemva (8), takrat predstojnik centralnega laboratorija v vojaški bolnišnici v Mostah (uradni naslov Vojna bolnica Ljubljana) (2); s polovičnim delovnim časom je vodil hematološki del laboratorija na infekcijski kliniki. Osebje, ki ga je mr. Žemva prevzela v laboratoriju, je bilo maloštevilno, največkrat priučeno iz bolničarskih vrst. Zakonca Žemva sta si prizadevala za več delovnih mest in ustrezno šolanje zaposlenih – sprva s tečaji zanje, da so si pridobili pravilno osnovno znanje in usposobljenost za laboratorijsko delo, nato z ustanavljanjem in razvijanjem srednjega strokovnega šolstva za to področje (8).

Že v prvih letih po prihodu magistre Žemva so v laboratoriju na Japljevi ul. 2 močno razširili dotedanji delovni program. Ohranjeno je poročilo za leto 1960. V urinu so tedaj že šteli celice, določali kalij, natrij, glukozo, amilazo in sečnino. V hematologiji je dr. Žemva dodal nove, zahtevne preiskave: diferenciral je celice kostnega mozga in celice bezgavk, orientacijsko pregledoval skarifikate kože in punktate telesnih votlin. Večino punkcij je opravljal sam, za tako pridobljeni biološki material pa izbral ustrezna barvanja. V likvorski diagnostiki so od novih preiskav šteli in diferencirali levkocite, določali glukozo, beljakovine in kloride, barvali in orientacijsko diferencirali sediment likvorja ter elektroforetsko določali beljakovine v likvorju. Na seznamu biokemičnih analiz krvi že najdemo elektrolite, sečnino, glukozo, bilirubin, holesterol, fosfat, železo, timolovo motnost, reakcijo po Mancke-Sommerju, Weltmannov test, alkalno in kislo fosfatazo, amilazo, lipazo, proteinogram in lipidogram, od kislinsko-bazičnega ravnotežja pa pH krvi, parcialni pritisk CO₂ (pCO₂), skupni CO₂ in bikarbonate (20).

. Marija Žemva v laboratoriju na infekcijski kliniki

V nove laboratorijske prostore so se preselili 1967. Seznam preiskav za naročnike so podaljšali, najbolj dotlej. V biokemiji so tako dodali določanje kreatinina, sečne kisline, fibrinogena, vanilinmandljeve kisline; parcialni pritisk kisika (pO₂) in zasičenost krvi s kisikom; določanje katalitične aktivnosti transaminaz in laktatdehidrogenaze. Povečevalo se je tudi naročanje posameznih preiskav (20).

Leta 1972 je magistra nepričakovano zbolela, zadela jo je možganska kap. Po zdravljenju in rehabilitaciji so se izmenjevala izboljšanja pa spet poslabšanja bolezni. Po vrnitvi na svoje delovno mesto je delala polovični delovni čas, za drugo polovico ji je bil priznan bolniški dopust, vmes nekaj časa delna invalidska upokojitev.

Ob kopičenju dela v laboratoriju na infekcijski kliniki niso dobili potrebnega novega osebja. Da bi rešili vse večjo stisko, se je konec 1974 laboratorij izločil iz matične infekcijske klinike in se pridružil TOZD-u Centralni klinično-kemični laboratorij (CKKL). V laboratorijskih enotah v tej temeljni organizaciji so se med seboj dogovarjali, da bodo izpeljali delitev dela. Iz laboratorija na Japljevi ul. 2 naj bi v laboratorije CKKL, že opremljene z avtomatskimi analizatorji, pošiljali serume za biokemične preiskave, na Japljevi 2 pa bi ostali rutinski pregledi urina in blata (kri v blatu, prebavljenost hrane, žolčna barvila, paraziti), analize likvorja, pregledovanje sedimentov različnih punktatov, hematološke preiskave, kvantitativno določanje beljakovin v likvorju, urinu in punktatih, bromosulfoftaleinski test (BSP), fenolsulfonftaleinski test (PSP), timolova motnost. Na infekcijski kliniki bi sami odvzemali kri in pripravljali serume ter drugi biološki material za zgoraj naštete preiskave in za tiste, ki bi jih odpošiljali v CKKL ali druge specializirane laboratorije. Načrtovano delitev dela so popolnoma izpeljali šele do decembra 1977, ko so na tlorisni površini, zmanjšani na približno dve tretjini prvotne, pričeli opravljati naloge specializiranega laboratorija. Vodstvo CKKL pa je v izpraznjeni del razporedilo hormonski laboratorij (preselili so ga z ginekološke klinike) (20).

Pred to preureditvijo je na koncu leta 1976 magistra Žemva odšla v zasluženi pokoj. Maja 1977 jo je kot vodja laboratorija nasledila kolegica Jasna Modrica Kobe, mag. farm., od sredine 1979 specialistka medicinske biokemije. V laboratoriju so se pričeli poglobljeno posvečati parazitologiji, tudi tropski, ter preiskavam likvorja in punktatov telesnih votlin (20).

 

Marija Žemva ob odhodu v pokoj s soprogom na svojem domu pozimi 1976/77

DEJAVNOST v FARMACEVTSKEM DRUŠTVU SLOVENIJE (FDS):

sekcija bolnišničnih farmacevtov, sekcija medicinskih biokemikov

Magistra Žemva se je s svojim delom že kmalu uvrstila med vidnejše člane mladega FDS in tako nadaljevala skoraj četrt stoletja. Že 1952 so v Farmacevtskem vestniku (Farm Vestn) natisnili njena članka z vsebino iz medicinske biokemije (21, 22). Na občnem zboru (OZ) FDS 1954 v Mariboru je bila prvič izvoljena v upravni odbor (UO) društva (23) ter v komisijo, zadolženo, da naveže stik z iniciativnim odborom za graditev medicinske fakultete (24). Drugič je postala članica UO FDS na naslednjem OZ aprila 1955 (25), tretjič pa 1964 na 14. OZ, takrat kot zastopnica sekcije medicinskih biokemikov (26). V letu 1961, ko so to sekcijo šele ustanavljali, in še večkrat kasneje je magistra sodelovala na sejah UO FDS kot vabljena poročevalka.

Na prvem kongresu farmacevtov FLRJ v Dubrovniku oktobra 1952 so priporočili republiškim farmacevtskim društvom, »da ustanovijo sekcije bolnišničnih farmacevtov in da po potrebi sklicujejo plenarne sestanke, na katerih bi se reševala vprašanja farmacevtske službe v bolnicah« (27). Le nekaj mesecev po tem je bila pri FDS  ustanovljena prva sekcija bolnišničnih farmacevtov v državi; povezala je zaposlene »v lekarnah ali laboratorijih klinike, bolnic in poliklinike« (28).  Na ustanovnem sestanku 27. februarja 1953 je bila mr. Žemva izvoljena za prvo tajnico te sekcije (28).

V letu 1955 so jugoslovanski farmacevti pripravili tri pomembna strokovna srečanja: v Splitu prvi plenarni sestanek bolnišničnih farmacevtov Jugoslavije (10.-11.5.1955) in šesti plenum Zveze farmacevtskih društev Jugoslavije (ZFDJ) (12.-14.5.1955), v Zagrebu pa prvo posvetovanje medicinskih biokemikov Jugoslavije (12.-16.10.1955). Na vseh treh so se dogovorili za nove oblike dela in društvenega povezovanja. Sprejeti sklepi so magistro opogumljali, saj so se ujemali z njenimi pogledi na to, kakšna naj bo stroka v prihodnosti; sklepe so uresničevali v naslednjih letih. Preletimo te tri dogodke v letu 1955:

1) V iniciativni odbor, ki je pripravil majsko srečanje bolnišničnih farmacevtov v Splitu 1955, je bilo imenovanih največ članov prav iz slovenske sekcije (magistri Nikolaja Grasselli, Marija Žemva, Ivo Dittrich, Janez Vrbinc). Odbor je načrtno delal od začetka novembra 1954. Podatke o trenutnem stanju bolnišnične farmacevtske službe v Jugoslaviji je pridobil tako, da je razposlal dve anketi. Na vrnjene odgovore so se oprli vsi, ki so sestavljali organizacijske referate za plenarni sestanek ali predlagali spremembe v tej veji farmacije (29, 30). Članici iniciativnega odbora mr. Ljerka Sestrić, predsednica hrvaške sekcije bolnišničnih farmacevtov, in mr. Marija Žemva iz slovenske sekcije sta za plenum pripravili uvodni referat Organizacija farmacevtske službe u bolnicama (31); magistra Žemva je v tem referatu prispevala poglavje z naslovom Biokemijski laboratorij (32). Od slovenskih predavateljev se je z drugo organizacijsko temo predstavila mr. ph. Nikolaja Grasselli (30, 33), s strokovnima predavanjema mr. ph. Sonja Bobič (30, 34) in dr. med. Miha Žemva (35), mr. ph. Janez Verbinc pa je sodeloval pri referatu o sterilizaciji (30).

2) Prvemu sestanku bolnišničnih farmacevtov Jugoslavije je brez časovnega presledka sledil šesti plenum ZFDJ. Na njem je bilo poudarjeno, da približno petina farmacevtov uspešno dela izven lekarn (v bromatologiji, klinični biokemiji, farmacevtski industriji, toksikologiji, pri kontroli zdravil ali transfuziji krvi). Med diplomanti različnih fakultet so bili za nova področja najpogosteje izbrani farmacevti, ker so na zagrebški in beograjski farmacevtski fakulteti pridobivali dovolj široko znanje iz več disciplin (36). [V poročilu naslednje leto (1956) je IO ZFDJ zapisal, da je na Hrvaškem in v Srbiji precej farmacevtov zaposlenih v medicinski biokemiji, saj je bilo to študijsko področje dobro zastopano v programih obeh takratnih farmacevtskih fakultet (37).] Med sklepi, ki so jih sprejeli udeleženci plenuma ZFDJ 1955 v Splitu, je bil tudi ta: »Zaradi napredka medicinske biokemične službe naroča plenum izvršnemu odboru Zveze, da skupno z ustreznimi društvenimi sekcijami, zlasti pa s sekcijo medicinskih biokemikov FD Hrvatske in Hrvatskim kemijskim društvom še letos organizira posvetovanje medicinskih biokemikov.« (36)

3) Oktobra 1955 so se medicinski biokemiki iz vse države po navodilih ZFDJ in pod njenim pokroviteljstvom zbrali na prvem posvetovanju v Zagrebu. Med posamezniki je največ dela, od pobude do uresničitve, opravila prof. dr. Marijana Fišer-Herman. Magistra Žemva je o posvetu podrobno poročala v Farm Vestn. Najprej je bralce spomnila na majski plenarni sestanek bolnišničnih farmacevtov v Splitu. Tam »se je prvič jasno pokazalo dejstvo, da dela precejšnje število bolničnih farmacevtov v raznih medicinsko biokemičnih laboratorijih. Razen tega pa so v teh laboratorijih zaposleni tudi kemiki, zdravniki, biologi in drugi strokovnjaki. Vse te ljudi združuje in povezuje na njihovih delovnih mestih v laboratoriju ista problematika ne glede na njih strokovno izobrazbo. Zaradi naglega nastajanja novih laboratorijev, zaradi smotrne organizacije in kontrole dela v teh laboratorijih, je postalo nujno, da se najde oblika za združevanje medicinskih biokemikov. Ni slučaj, da je ta težnja prišla do izraza najprej prav v farmacevtskem društvu in ne v kakšnem drugem, kajti večina naših mladih medicinskih biokemikov izhaja prav iz farmacevtskih vrst.« (38) V Zagrebu je bilo »sklenjeno […], da se pri ZFD  FLRJ formira sekcija za medicinsko biokemijo, pri republiških farmacevtskih društvih pa se ustanove republiške sekcije, kjerkoli je dana možnost za njihov obstoj« (38). Medicinsko-biokemični laboratoriji naj v zdravstvenih ustanovah postanejo samostojni oddelki, vodijo naj jih medicinski biokemiki; če so oddelki večji, naj vodje opravijo tudi postdiplomsko šolanje, v največjih pa specializacijo. Novi zvezni sekciji za medicinsko biokemijo pri ZFDJ so naložili prve (dolgoročne) naloge: urediti specializacijo medicinskih biokemikov, začeti s standardizacijo metod in opreme, pri izbranih metodah določiti ʹʹnormalneʹʹ vrednosti biokemičnih sestavin v organizmu za naše prebivalstvo (38).

Obe področji bolnišnične farmacije, tedaj še združeni v skupni sekciji, sta se tudi v Sloveniji širili in se razvijali vsako v svojo smer. Zato ju ni bilo smiselno na silo zadrževati skupaj. To so jasno ugotavljali že na občnih zborih FDS 1956 (39, 30) in 1957 (40). Ob naslednjem, devetem OZ marca 1958 so sporočili, da v sekcijo bolnišničnih farmacevtov »niso več vključeni kolegi, ki delajo v kliničnih bolniških in biokemičnih laboratorijih, ker je razvoj pokazal, da je njihovo delo in problemi, ki se pri tem pojavljajo, različni od dela farmacevtov, ki delajo v bolniških lekarnah« (41).

V času, ko slovenski medicinski biokemiki še niso bili povezani v samostojno sekcijo, jih je skušalo pridobiti medse Slovensko kemijsko društvo (SKD). Kemiki, člani biokemijske sekcije SKD, so poklicno delali v različnih, tudi zelo posebnih vejah biokemije, le posamezniki med njimi v zdravstvu, npr. dipl. inž. kem. Pavel Dolar (1915-1995), vodja biokemičnega laboratorija interne klinike v Ljubljani, dr. sc. od 1975, svetnik. V biokemijsko sekcijo SKD so poleg kemikov vabili še druge strokovnjake iz klinično-biokemičnih laboratorijev (farmacevte, biologe, zdravnike). Med 1959 in 1960 so se lotili poenotenja analitskih postopkov v klinični biokemiji in njihove standardizacije. Začeli so z določanjem hemoglobina in štetjem eritrocitov; kot predavatelja pa povabili tudi dr. med. Miha Žemvo in mr. ph. Nika Jesenovca (1928 -1993) (42-45).

A v tem obdobju so med univerzitetno izobraženimi delavci, zaposlenimi v klinično-kemičnih laboratorijih v Sloveniji, po številu že vodili farmacevti. Povezovali so jih življenjska odločitev iz mladosti za isti univerzitetni študij, delo v zdravstvenih ustanovah ter članstvo v FDS, njihovem stanovskem društvu. Magistra Žemva se je vztrajno trudila za ustanovitev sekcije medicinskih biokemikov pri FDS. Šele 23. junija 1961 je UO FDS imenoval iniciativni odbor za ustanovitev nove sekcije in ga zadolžil, da pripravi prvi sestanek. V odboru so bili magistri Marija Žemva, Niko Jesenovec, Breda Pirc (1921-2016), Špelca Rupnik (1913-2007). V začetku julija 1961 je mr. Žemva poslala kolegom v laboratorije po Sloveniji vabilo: »Iniciativni odbor za organizacijo sekcije kliničnih biokemikov pri FDS Vas vabi k sodelovanju v sekciji, ki bo pričela z rednim poslovanjem v jeseni letos. Član sekcije je lahko vsak strokovnjak, ki dela na področju klinične biokemije blizu bolnika, ne glede na to, ali je zdravnik, kemik, farmacevt ali biolog. Zaradi splošne tendence, da se združenja srednjega kadra priključujejo k združenjem višjih kadrov, smatramo za pravilno, da včlanimo tudi zainteresirane laborante. Namen sekcije je, da poveže ljudi z istega delovnega področja, da skrbi za izmenjavo izkušenj in mnenj pri strokovnem delu v obliki predavanj in debatnih večerov, nadalje za usklajevanje organizacijske problematike na naših delovnih mestih in podobno. Zaradi evidence Vas prosimo, da nam pošljete najkasneje do petega julija seznam strokovnjakov z višjo strokovno izobrazbo, ki deluje v Vašem laboratoriju in zraven sledeče podatke: ime in priimek, kvalifikacija, kje in kdaj je diplomiral, od kdaj dela v klinični biokemiji (dokvalifikacija, tečaji), ustanova, kjer je zaposlen, in naslov stanovanja. Iniciativni odbor: mr. Mimica Žemva, mr. ph. Jesenovec Niko, Marjan Gros. Ljubljana ….« (47) Po tem pozivu se je v prihodnjo sekcijo medicinskih biokemikov pisno priglasilo 26 posameznikov iz 14 zdravstvenih ustanov (47). Na seji UO FDS 13. septembra 1961 je mr. ph. Žemva sporočila, da bo ustanovni sestanek biokemične sekcije drugega oktobra 1961 (48).

Na težko pričakovanem prvem srečanju v prostorih FDS na Dalmatinovi 10/II v Ljubljani se je zbralo 29 kolegov (kemiki, farmacevti, zdravniki, biologi, laboratorijski in kemijski tehniki) ter zastopnika FDS in Sveta za zdravstvo. Marija Žemva je prebrala daljšo obrazložitev, zakaj potrebujemo novo sekcijo, in naštela zahteve, ki  smo jih morali izpolniti na dolgi poti do tega cilja. Poudarila je, da »udejstvovanje v sekciji pri FDS ne izključuje eventuelne aktivnosti pri biokemični sekciji v kemijskem društvu« (49). Hkrati je omenila, da bosta dva vodilna kemika iz biokemijske sekcije SKD za dalj časa odšla v tujino, zato bo potrebno, da klinično-kemične postopke za slovensko področje standardizira sekcija pri FDS (49). Dipl. inž. Dolar je kolegom približal delo komisije za standardizacijo postopkov pri Zveznem zavodu za zdravstveno varstvo (Zveznem ZZV). Izvolili so odbor sekcije: predsednik je postal dipl. inž. Pavel Dolar, tajnica mr. ph. Marija Žemva, blagajnik mr. ph. Niko Jesenovec, člana dr. med. Stana Štraus in Marjan Gros (50). Novembra 1961 so na drugem sestanku sekcije izbrali Marijo Žemva za svojo zastopnico pri UO Farm Vestn (51).

V začetku je vodstvo sekcije pripravilo delovni sestanek za svoje člane vsak mesec razen poleti. Na OZ FDS maja 1962 je magistra Žemva povedala, da se sekcijskih sestankov udeležuje okoli 30 članov iz vse Slovenije; pojasnila je, da je »vsebina dela naše sekcije strokovna problematika, standardizacija postopkov, poenotenje opreme, kontrole dela in podobno« (52). Ob tajniškem delu je dejavno sodelovala tudi pri pripravljanju strokovnega programa. Na vsakem srečanju je nekdo od kolegov predstavil vnaprej izbrano temo s klinično-biokemijskega področja. Na že omenjenem drugem sestanku (november 1961) je sama nastopila s predavanjem o železu in njegovih spojinah v organizmu ter ga objavila v Farm Vestn (51, 53). V naslednjih mesecih so sledile teme: določanje serumskega železa (54), elektroliti v plazmi (55), določanje bilirubina v krvi (56), kalcij v krvi in določanje s plamensko fotometrijo (52), kalij v organizmu in njegovo določanje (tudi kompleksometrično) (57). V Farm Vestn so natisnjeni magistrini zapisniki prvih sestankov sekcije (50, 51, 54-56) ter poročilo o delu sekcije za letni OZ FDS maja 1962 (52). Delavnost v mladi sekciji so pohvalili tudi na sejah UO FDS in OZ društva 1963 (58).

V tretjem letu življenja sekcije (oktober 1963 – december 1964) je magistra Žemva predavala kolegom o glukuronski kislini v serumu in urinu ter o tej temi objavila članek (59, 60). Maja 1964 je bila na prvi seji novo izvoljenega UO FDS imenovana v štiričlansko delegacijo za stike s farmacevtsko fakulteto (61). Še v istem letu so jo izvolili za četrto prednico sekcije medicinskih biokemikov pri FDS; takrat je to funkcijo prevzela prvič in jo opravljala od 16. decembra 1964 do 8. decembra 1966 (62).

V ohranjenih arhivskih dokumentih pri SZKKLM med 1962 in 1968 vidimo, da so se na sestankih sekcije medicinskih biokemikov pri FDS ukvarjali s poenotenjem analiznih metod v Sloveniji, potem ko je zamrl začetni poskus pri SKD iz let 1959/1960. V letu 1962 (do novembra predsednik dipl. inž. P. Dolar, tajnica mr. Marija Žemva) jih je najbolj zaposlil bilirubin. Ta metabolit je teoretično predstavila dipl. inž. Zora Pretnar v predavanju februarja tistega leta (55). Po tem so se odločili, da bodo na dogovorjeni dan v več laboratorijih preizkusili pred kratkim objavljeno  metodo za določanje bilirubina: v njej sta Nosslin (63) ter Michaelsson (64) modificirala klasično določitev po Jendrassiku in Grófu (65). Tako zasnovani načrt je do konca izpeljal naslednji odbor sekcije, izvoljen novembra 1962 (predsednica dipl. inž. A. Žakelj, tajnica mr. Tereza Šenk) (62, 66).

Magistra Žemva je kot zastopnica infekcijske klinike prizadevno sodelovala tudi pri interni standardizaciji metod za klinično-biokemične preiskave v Kliničnih bolnicah (KB). Tej nalogi se je pod vodstvom dipl. inž. Pavla Dolarja med oktobrom 1964 in marcem 1965 posvečal razširjeni strokovni kolegij (SK) laboratorija Poliklinike in interne klinike, okrepljen s predstavniki iz laboratorijev štirih največjih klinik v KB (ginekološke, infekcijske, kirurške, pediatrične) ter šole za laboratorijske tehnike (67). Za izhodišče so izbrali postopke iz zveznega priročnika Osnovne standardne metode iz klinične biokemije iz leta 1961 (68). Vsak član začasnega kolegija se je poglobil v zaupane mu preiskave, postopke po potrebi prilagodil ali pripravil nove; nato so jih obravnavali na skupnih sejah. Magistra Žemva je morala pretehtati nekatere urinske preiskave in štetje trombocitov s kokainskim reagentom; proti koncu je bila imenovana še v šestčlanski uredniški odbor. Izbrane in potrjene metode so kot tipkopis razširili med laboratorijske delavce in na klinike (67).

Ko so načrtovali in gradili Klinični center (KC), so se že zavedali, da lahko razdrobljeno laboratorijsko službo posodobijo in naredijo učinkovito, če jo poskusijo združiti, kjer je to smiselno, hkrati pa se premišljeno dogovorijo, v katerem laboratoriju se bodo opravljale posebne preiskave. S podporo direktorja KB se je od marca 1969 sestajal na delovnih sestankih SK laboratorijske službe KB. Vanj so bili povabljeni vodje laboratorijev z vseh klinik in Onkološkega inštituta. Za bolj poglobljeno delo je SK ustanovil nekaj komisij. Marija Žemva je v obdobju 1969/1970 pisala zapisnike sej SK, od januarja 1970 pa tudi vodila komisijo, ki je za SK pripravljala predloge za novo sistemizacijo delovnih mest (69).

Na prvi seji novega Sveta KB 11.6.1970 so magistro izvolili v izvršilni odbor (IO) KB (70). (Zapisniki sej IO KB za to obdobje raziskovalcem še niso dosegljivi.)

V sekciji so se trudili, da bi klinično biokemijo bolje predstavili v strokovni javnosti, hkrati pa poskrbeli za pravičnejše mesto laboratorijskih delavcev v tedanjem zdravstvenem sistemu. Spoprijeti se je bilo treba s težavami v šolstvu na vseh stopnjah in pri specializaciji iz medicinske biokemije. Ker še nismo imeli republiškega inštituta za klinično kemijo, je marsikatero breme morala prevzeti sekcija. V takih okoliščinah je 8. aprila 1970 Marija Žemva nastopila svoj drugi predsedniški mandat v sekciji medicinskih biokemikov pri FDS; trajal je do 15. februarja 1973 (62).

Strokovno izpopolnjevanje in izobraževanje laboratorijskih delavcev je potekalo na rednih sekcijskih sestankih. – Naloge v šolstvu so bile najlaže rešljive na srednji stopnji; FDS je sodelovalo pri pripravljanju šolskih programov (pri teoriji in delovni praksi). Višje stopnje v Sloveniji do 1977 še nismo imeli. Magistra in njeni kolegi v sekciji so opozarjali na razlike pri visokošolskem izobraževanju v Sloveniji ter na drugih dveh farmacevtskih fakultetah. Vztrajno so se zavzemali za to, da bi obsegal ljubljanski študijski program več medicinskih predmetov, študente pa bi temeljito vzgajali tudi za delo na klinično-biokemijskem področju. O tem, kakšen profil farmacevta potrebujemo pri nas, so pogosto razpravljali na sejah FDS in večjih strokovnih srečanjih ter o tem pisali. Pogledi so se zelo razlikovali. Hitre spremembe visokošolskega in podiplomskega izobraževanja farmacevtov so se pri nas pričele po magistrini upokojitvi.

Specialistični izpit iz medicinske biokemije je bilo uradno mogoče opravljati, potem ko je bil 1960 objavljen Pravilnik o specializaciji zdravstvenih uslužbencev prve vrste (71). Manjkala so uporabna natančnejša navodila o programu specializacije in seznam ustanov, kjer je bilo mogoče specializirati. Kandidat se je moral sam dogovarjati in usklajevati z republiškimi zdravstvenimi oblastmi. Dokazati je bilo treba, da si je na delovnem mestu pridobil dovolj dolgo in strokovno ustrezno prakso z različnih laboratorijskih področij; če ni bilo tako, jo je moral dopolniti drugje. Le štirje kolegi so se sami spoprijeli s formalnostmi in zaprekami, ki so jih čakale na neuhojeni poti. Specialistični izpit so opravili: mr. ph. Niko Jesenovec (24.6.1961 v Ljubljani) (72), dipl. inž. Pavel Dolar (15.2.1963 v Zagrebu) (73), tretja mr. ph. Marija Žemva 16. maja 1964 v Beogradu (74), dr. med. Miha Žemva (9.12.1970 v Ljubljani) (75).

Leta 1971 so urejanje specializacij zdravstvenih delavcev prevzele republike, hkrati so prenehale veljati določbe treh zveznih pravilnikov s tega področja. Med dolgotrajnim sestavljanjem novih, tokrat republiških predpisov (76) je v Sloveniji čakalo več kot 30 laboratorijskih delavcev z visoko izobrazbo, kdaj in po kakšnih določilih in zahtevah bodo lahko opravili specializacijo. Marija Žemva je vztrajno pisno in osebno pojasnjevala ter prepričevala odgovorne za specializacije v zdravstvu o tem, kaj je potrebno storiti. In uspelo ji je vzvaloviti sprva negibno stanje! Dosegla je, da so smeli v sekciji za medicinsko biokemijo pri FDS sestaviti manjkajoči podrobni načrt o znanju in veščinah, ki jih mora kandidat pridobiti do izpita, in uredila skupinsko pripravo: kandidatom so predavali njihovi prihodnji izpitni izpraševalci, vsak snov svojega predmeta. Šestnajst tako pripravljenih specializantov je nato v februarju 1971 opravilo specialistični izpit (77). Večinoma so bili to farmacevti, kemiki in biologi z najdaljšo delovno dobo v klinično-biokemičnih laboratorijih. Skupnih predavanj iz zahtevanih predmetov je bila deležna še naslednja enako velika skupina kolegov, specialisti medicinske biokemije so postali med aprilom 1972 in decembrom 1973 (78). Republiški komite za zdravstveno in socialno varstvo je nato uradno pooblastil komisijo za specialistične izpite pri sekciji medicinskih biokemikov Slovenskega farmacevtskega društva (SFD), da mu je pripravila osnutek podrobnega programa specializacije za svojo stroko; zdravstveno ministrstvo ga je 1973 upoštevalo v novem pravilniku o specializaciji (79). – Zadnji kamenček je bil vstavljen v mozaik septembra 1976, ko je SFD sklicalo v Novi Gorici posvetovanje o specializacijah farmacevtov v Sloveniji in izdalo knjižico s podrobnejšimi podatki o možnih specializacijah farmacevtov v zdravstvu (80, 11, 81, 82). Leta 1977 so prvi kandidati končali specializacijo iz medicinske biokemije po novih pravilih – kot posamezniki.

Po kongresih medicinskih biokemikov Jugoslavije, v Zagrebu 1963 in Vrnjački Banji 1967, so za tretji jugoslovanski kongres izbrali Bled med 22. in 25. majem 1971. Pri pripravljanju blejskega kongresa so združili moči ZFDJ, Društvo medicinskih biokemikov Jugoslavije (DMBJ) in FDS. 16-članski organizacijski odbor je pod vodstvom doc. dr. Nika Jesenovca hkrati opravljal tudi naloge strokovnega odbora. Udeležencem kongresa, bilo jih je okrog 300, so predavali najboljši jugoslovanski klinični biokemiki in mnogi tuji. Glavne teme: imunokemija, kisikovo stanje biološkega materiala, oligoelementi, kislinsko-bazično ravnotežje, biokemija prirojenih napak, encimi, hormoni, lipidi, elektroforeza, kromatografija, polarografija. Zbornik referatov s kongresa je izšel 1975 (83). Mr. Žemva je kot predsednica domače sekcije in članica organizacijskega odbora vzorno opravila nalogo gostiteljice na tem visokem srečanju (84, 85).

Sledila so zadnja leta njene delovne dobe, zaznamovana z resnimi zdravstvenimi težavami. Kadar se je počutila bolje, je snovala naprej, pisno ali v pogovorih s predstavniki iz vodstva KB in Republiškega ZZV. Tako je v letu 1973 spet pojasnjevala, da potrebujemo republiški inštitut za klinično biokemijo (86) in priporočala, da sekcija za medicinsko biokemijo pri SFD pomaga pripravljati sistemizacijo delovnih mest v laboratorijih KB in Centralnem laboratoriju (CL) (87). Jasno je izrazila svoje mnenje, kakšno izobrazbo mora imeti vodja CL (88). Ker se aprila 1974 ni strinjala s predlaganim organogramom za TOZD Laboratorijske službe KC, ga je sestavila še sama (89).

 

POUDARKI iz BIBLIOGRAFIJE

Marija Žemva je poleg strokovnih člankov v Farm Vestn (21, 22, 52) in Zdrav Vestn (60) objavila v Farm Vestn 20 knjižnih poročil o novih delih s klinično-biokemičnega področja, izvirno napisanih v nemškem jeziku, pa tudi francoskem in angleškem.

Teme, kako urediti stroko, se je lotila v dolgem, zanimivem članku Farmacevt v biokemičnem laboratoriju leta 1953 v Farm Vestn (90). V njem je najprej razložila, katere kemične procese proučuje biokemija in katere medicinska biokemija. Nato je po podatkih, ki jih je dobila v tujih strokovnih časopisih, orisala začetke medicinske biokemije v svetu; predvsem je prikazala razvoj in takratno stanje v ZDA, Nemčiji in Franciji. Natančno je opisala, kakšna izobrazba je v teh državah predpisana za osebje, zaposleno v klinično-biokemičnih laboratorijih, in njihove izobraževalne ustanove. Ureditve so bile različne. »Samo v Franciji so si farmacevti še do danes obdržali močne položaje v laboratorijih bolnic, ker so farmacevtski študij prilagodili naraščajočim nalogam. Na francoskih farmacevtskih fakultetah se predava medicinska biokemija kot eden glavnih predmetov.« (90) Nato je prešla na razmere na domačih tleh od prve svetovne vojne naprej; naštela in razčlenila je pereča vprašanja ter iskala rešitve (90).

Na naslednjem občnem zboru FDS marca 1954 v Mariboru je nastopila s Poročilom (91); v Farm Vestn je bilo natisnjeno kot del prispevka o občnem zboru in spet poimenovano ʹʹFarmacevt v biokemičnem laboratorijuʹʹ – najbrž po pomoti uredništva. V Poročilu (1954) je magistra nadaljevala razmišljanje o razmerah v slovenski laboratorijski službi in tako dopolnila članek iz leta 1953. »Trenutno je v slovenskih biokemičnih laboratorijih zaposlenih več kemikov kot farmacevtov. Ker imajo kemiki ustaljeno tradicijo, jih primerno tudi upoštevajo. V medicinske laboratorije so se vključili deloma že pred vojno, nadalje med okupacijo in v prvih povojnih letih.« (91)  Opozorila je, da imajo kemiki ob tradicionalnem zaposlovanju na nekaterih delovnih mestih v Sloveniji oporo tudi v svoji fakulteti: na profesorje se lahko obrnejo s strokovnimi vprašanji, s katerimi se srečajo v službi. Farmacevti pa te možnosti v Sloveniji nimajo. Nato je nanizala praktične predloge, kako bi bolje pripravili in usposobili študente in diplomante farmacije, da bi se z večjim zaupanjem v svoje znanje pogosteje odločali za delo v medicinski biokemiji. Učni načrti obeh takratnih jugoslovanskih farmacevtskih fakultet se morajo ustrezno prilagajati, dopolnjevati in izboljševati. Po diplomi je treba pripravnikom odgovorno načrtovati strokovne naloge, ki naj jih opravljajo med predpisano trimesečno laboratorijsko prakso. Poskrbeti je treba, da se tudi dijaki med obvezno laboratorijsko prakso premišljeno usposabljajo za prihodnje delo. Menila je tudi, da so farmacevti prikrajšani, ker jim zakonodaja ne omogoča specializacije (91).

Knjigo BIOKEMIČNE PREISKAVE V MEDICINI S TOLMAČENJEM REZULTATOV sta s soprogom pripravljala pet let (1953-1957). Delo s tako strokovno vsebino so dotlej v naših laboratorijih res pogrešali. Natančno napisano  besedilo, prvo tako obsežno s področja klinične biokemije v slovenščini, je v omenjenem obdobju izhajalo kot dodatek k vsakokratni številki Farm Vestn na najmanj eni tiskarski poli. Na koncu je FDS natisnilo dotedanjo prilogo svojega glasila v knjižni obliki (92).

Prva izdaja 1957 (in ponatis iz 1960) obsega dobrih 470 strani. Pisca sta snov po vsebini razporedila v 19 poglavij. V prvem sta obdelala urin, v naslednjih petih  telesne konkremente in kamne; izpljunek; želodčni sok; sok dvanajstnika, sok trebušne slinavke in žolč; blato. Nato sta v tri poglavja razvrstila splošno vsebino: klinično-kemične postopke; merske enote in normalne vrednosti; odvzem krvi in antikoagulantna sredstva. V poglavjih 10-16 sta predstavila različne laboratorijske postopke: kvalitativno dokazovanje; pri kemijsko sorodnih spojinah (lipidih, ogljikovih hidratih, beljakovinah in ketonskih telesih, elektrolitih in z njimi povezanim acido-bazičnim ravnotežjem) pa kvantitativno določanje snovi. Kjer je bilo mogoče, sta za ocenjevanje organskih sistemov (npr. jeter, ledvic) predlagala analizo zanje značilnih snovi. V zadnjih treh poglavjih sta spregovorila še o določanju volumna krvi, preiskavah likvorja ter punktatov. Ob opisovanju analiznih postopkov sta skušala sproti razložiti, kako dobljeni rezultati razkrivajo bolnikovo stanje. Zavedala sta se, da premorejo laboratoriji različno opremo, od preproste do zelo izpopolnjene, osebje se razlikuje v znanju in usposobljenosti. Zato sta za dokazovanje, predvsem pa za določanje posameznih snovi predlagala različno zahtevne metode, da je lahko vsak laboratorij našel rešitev zase. Knjiga je opremljena z risbami, tabelami, nomogrami, dodana sta stvarno kazalo in abecedno kazalo avtorjev.

Notranja naslovna stran knjige zakoncev Žemva

Hrbtna stran notranje naslovne strani

Založba Medicinska knjiga Zagreb – Beograd je poskrbela, da je knjiga 1961 izšla tudi v srbohrvaščini (93). Avtorja sta besedilo prej preuredila in dopolnila. Pomenljiv je podnaslov »metode ispitivanja s patofiziološkim tumačenjem« (preiskovalne metode s patofiziološko razlago). Pisca sta se trudila, da bi bralec priročnika – laboratorijski delavec – čim bolje razumel, kaj se dogaja med analizo, ki jo ravnokar opravlja, zakaj je ta pomembna. Zaradi novih dognanj v biokemiji in patofiziologiji sta dodala nove kemijske metode in merilne tehnike ter opustila že zastarele preiskave. Knjigo sta razširila za 70 strani, število poglavij pa je ostalo enako kot v slovenski izdaji. S spremenjenim vrstnim redom poglavij je priročnik postal bolj pregleden. Tokrat sta na začetek postavila poglavja Klinično kemijske preiskave (splošni principi laboratorijskega dela, kemijske in fizikalne metode), Merske enote in normalne vrednosti v medicinski biokemiji, Odvzem krvi in antikoagulantna sredstva. V poglavju Preiskovanje funkcije ledvic in urina sta združila prejšnji ločeni enoti o urinu ter postopkih za ocenjevanje delovanja ledvic. S tem sta pridobila prostor za povsem novo poglavje Preiskovanje aktivnosti nekaterih encimov: amilaze, holinesteraze, acetilholinesteraze, alkalne in kisle fosfataze, transaminaz in aldolaze. Med drugimi novostmi najdemo v knjigi še nekaj fizikalnokemijskih metod (plamensko fotometrijo, elektroforezo likvorja in urina, lipidogram, glucidogram) ter določitvi serumskega železa in bakra. V predgovoru sta opozorila, da v priročnik nista uvrstila hematoloških, bakterioloških, parazitoloških, viroloških, seroloških in toksikoloških preiskav, ker ne spadajo v klinično biokemijo, saj so specifične in obsežne, pisanja o njih se je treba  lotiti posebej. Vnesla pa sta nekatere citološke preiskave. Knjigo sta sklenila s seznamom uporabljene strokovne literature.

 

ODLIKOVANJA

V TOZD CKKL, kjer je bila Marija Žemva nazadnje zaposlena, so ji decembra 1975 izročili jubilejno nagrado »za dvajset in več let dela v Kliničnem centru« (94). Na slavnostni prireditvi ob dnevu republike 29.11.1980 je prejela red dela s srebrnim vencem (odlikovanje predsednika Tita in predsedstva SFRJ) (95). Ob 20-letnici sekcije medicinskih biokemikov pri SFD 1981 je kot dvakratna predsednica te sekcije dobila plaketo Združenja medicinskih biokemikov pri SFD (96).

Z najvišjim društvenim priznanjem Minařikovim odličjem jo je SFD odlikovalo 16. oktobra 1982 v Dobrni. Statistika pove, da je bila mr. Žemva med člani SFD prva ženska, ki ga je prejela, med kliničnimi biokemiki pa ga je pred njo dobil 1979 prof. dr. Niko Jesenovec (97). Združenje medicinskih biokemikov je zanjo predlagalo najvišje društveno priznanje že za leto 1981 na seji IO sekcije 18.3.1981. V utemeljitvi z datumom 31.5.1981 so zapisali, da je mr. ph. Mimica Žemva »velik del svoje aktivne delovne dobe posvetila uveljavitvi farmacevta na novih strokovnih dejavnostih. Zelo hitro je spoznala, da ne more biti delovanje farmacevta usmerjeno samo v ozko lekarniško dejavnost, temveč je potrebno farmacevtom omogočiti širše strokovno delovanje na vseh področjih, za katere farmacevtske fakultete usposabljajo svoje diplomante. Kot eden prvih slovenskih medicinskih biokemikov se je trudila predvsem za strokovni dvig te veje farmacevtske dejavnosti […] Njena pomoč in vzpodbuda sta pripomogli do današnjega ugleda in strokovne usposobljenosti farmacevtov v medicinski biokemiji. Kot predsednik sekcije za medicinsko biokemijo je z velikim osebnim prizadevanjem izpeljala specializacijo iz tega področja. Tako so leta 1971 položili specialistične izpite iz medicinske biokemije prvi farmacevti v Sloveniji. Poleg skrbi za visoki strokovni kader je posvečala mr. Žemva veliko naporov tudi dvigu strokovnega znanja srednjih laboratorijskih tehnikov. Aktivno je sodelovala pri pripravi učnih načrtov in izvajanju le-teh na Šoli za laboratorijske tehnike v Ljubljani […] Mr. Žemva je s svojim dolgoletnim delom in skrbjo za strokovni dvig kadrov bistveno pripomogla, da je medicinska biokemija postala in ostala delovno področje farmacevta.« (98)  Odbor za podeljevanje društvenih priznanj pri SFD se je odločil, da tisto leto (1981) počasti magistra Dušana Gradišnika (99), Marija Žemva pa je bila odlikovana naslednje leto. V utemeljitvi, prebrani v Dobrni 1982, je pristojni odbor društva poudaril njeno »vsestransko delovanje na področju farmacije, predvsem pa zasluge za to, da je medicinska biokemija pri nas postala in ostala delovno področje farmacevta« (100). Slavljenka je odlikovanje prevzela osebno, na SFD pa je naslovila zahvalno pismo (100).

 

POSEBNI DAROVI in DROBNE RADOSTI v PROSTEM ČASU

Magistrino pisno zapuščino beremo z veseljem, bodisi strokovne sestavke, obvestila ali pisma, saj je zapisano misel oblikovala jasno, razumljivo, prodorno. Rada in brez posebnega napora je kovala verze, z iskrivimi prigodnicami je znala popestriti razpoloženje ob posebnih dogodkih ali njej ljubih praznovanjih.

Od doma je ponesla veliko ljubezen do ročnih del, spremljala jo je vse življenje. Pri teh lepih opravilih je znala uporabljati različne tehnike. S smislom za estetiko in z mislijo na tisto slovensko pokrajino, v kateri ji je tekla zibel, je družinsko hišo v Ljubljani okrasila z zavesami in prti z všitimi gorenjskimi nageljni. Hiša se je začela spreminjati v dom, zunaj, na vrtu z rožami in drevjem, pa je družina ohranjala stik z naravo. Ko ji je kasneje bolezen preprečila, da bi vezla drobnejše vzorce, je pričela izdelovati okrasne predmete iz močne vrvice, da je z vlečenjem krepila prizadete mišice rok. Obiskovalcem je razložila, da s tem nadomešča dolgočasne fizioterapevtske vaje. Soprog ji je ves čas stal ob strani in ji skušal z domiselnimi rešitvami odstranjevati ali vsaj zmanjševati vsakdanje ovire, take, s kakršnimi se zdrav človek spopada mimogrede, za bolnika pa so skoraj nepremagljive.

V pokoju je kljub večkratni ponovitvi bolezni in popuščanju telesnih moči ostala zanimiva sogovornica bistrega duha, z mnogimi spomini na nekdanja doživetja.

 

SKLEP

Marija Žemva je bila ponosna, da je farmacevtka, in to tudi pokazala pri svojem ravnanju. Pogled na stroko je poglabljala, ostrila in skušala marsikaj premakniti na bolje ali priklicati v življenje. S spoštovanjem se bomo na koncu spomnili njene zahvale za podeljeno Minařikovo odličje. V izbranih, modrih besedah se zrcalijo ideali, ki jim je sledila na poklicni poti:

»Spoštovano farmacevtsko društvo! Zares ste me lepo počastili, hvala vam. Priznanje me navdaja s ponosom in zadoščenjem. Ob pogledu na mladost vsenaokrog mi je spomin zablodil v tiste davne dni k začetku moje farmacevtske poti in globoko sem se zavedla spremenjenih razmer in možnosti. Bilo nas je tako malo tedaj, po vojni, pa smo verjeli, da bomo korenito spremeniti svet – tudi razmere v zdravstvu in farmaciji. Vso dolgo vrsto let smo slovenski farmacevti polagali kamen na kamen v zgradbo naše stroke. Prizadevali smo si na vseh področjih, v javnem in bolnišničnem lekarništvu, v farmacevtski industriji, v galenskih in klinično kemičnih laboratorijih in pri vzgoji kadrov. A najvišji cilj nam je bila slovenska farmacevtska fakulteta, hrbtenica in krona stroke. Verjamem, da bo stroka ta težko priborjeni dragoceni cvet skrbno negovala in se bo ta uspešno razvijal tudi v obdobju viharnih vrtincev. Tedaj, ko se znajdeš blizu večerne zarje svojega življenja, ti je v uteho zavest, da napor ni bil zaman, ker mlajši pogumno gradijo naprej to našo skupno farmacevtsko pot. In tedaj jim pri teh prizadevanjih globoko v srcu zaželiš VSO SREČO!«   Mr. ph. Marija Žemva                            [Farm Vestn 1982; 33 (4): 272]

 

ZAHVALA

Prof. dr. Aleš Žemva, dr. med., si je vzel čas za več pogovorov z menoj, mi pripravil dokumente iz družinskega arhiva in družinske albume. Na mojo prošnjo je pregledal besedilo. Za vso pomoč se mu iskreno zahvaljujem. Posebej dragocen je njegov spominski zapis o starših. Osebne podatke družine in izbrane fotografije objavljamo z njegovim dovoljenjem.

Marta Kramberger

 

Razvezave najpogostejših kratic

C(KK)L:       Centralni (klinično-kemični) laboratorij

DMBJ:         Društvo medicinskih biokemikov Jugoslavije

FD(S)          Farmacevtsko društvo (Slovenije) (1950-1971)

IO:               izvršilni odbor

KB:              Klinične bolnice

KC:              Klinični center

OZ:              občni zbor

SB               Splošne bolnice

SFD:           Slovensko farmacevtsko društvo (od 1972)

SKD:           Slovensko kemijsko društvo

SZKK(LM): Slovensko združenje za klinično kemijo (in laboratorijsko medicino)

UO:             upravni odbor

ZFD(J):       Zveza farmacevtskih društev (Jugoslavije)

ZIS:             Zvezni izvršni svet

ZZV             Zavod za zdravstveno varstvo

 

VIRI, LITERATURA, OPOMBE

 

1. Tipkopis mr. ph. Marije Žemva, 8 strani, 27.8.1991. Kopijo je prof. dr. Aleš Žemva podaril
2. Kramberger 15.5.2019
3. Pogovori M. Kramberger s prof. dr. Alešem Žemvo v Ljubljani 1999, maj, september,

oktober 2019

3. Kosirnik B. Bohuslav Lavička. V: Pomembne osebnosti v farmaciji na Slovenskem, 1. knj.,
4. Frankič D. SFD, Sekcija za zgodovino farmacije. Lj., 2017: 28-51

4: II. državna realna gimnazija v Lj. Izvestje 1934/35, letni poročili 1935/36, 1936/37.

Državna II. realna gimnazija v Ljubljani, letna poročila 1937/38, 1938/39, 1939/40.

Slovenski šolski muzej. Ljubljana, Plečnikov trg 1

5. Rektorat sveučilišta Kraljevine Jugoslavije u Zagrebu. Sveučilišne vlasti, osoblje, ustanove

i red predavanja u sveučilištu Kraljevine Jugoslavije u Zagrebu u zimskom poljeću

1940/41. Zagreb 1940, str. 76.

6. Tirocinium, -ii, lat., prva vojaška služba, učna doba npr. v farmaciji, učna knjiga za

začetnike. Veliki slovar tujk, ur. Tavzes M. CZ. Ljubljana, 2002, str. 1164

7. Bohinc P. Farmacevtsko šolstvo v Sloveniji. 12. redni letni OZ FDS, Ljubljana, 12.5.1962.

Farm Vestn 1962; XIII (7-10): 156-162

8. Zapiski pogovorov mr. ph. Tereze Šenk, predsednice sekcije medic. biokemikov, z mr. ph.

Marijo Žemva, kandidatko za Minařikovo odličje. Ljubljana, 1980/1981. Mr. ph. Šenk

je bila zadolžena, da pripravi obrazložitev predloga za SFD.

9. Pisno potrdilo mr. ph. Marije Zamida 20.11.1956, da je bil dr. Miha Žemva »v službi v

tedanji lekarni Zlatorog na Bledu kot praktikant« od 1.1. do 19.3.1944. Zasebni arhiv

družine dr. med. Miha Žemve

10. Dr. med Miha Žemva je bil ob začetku 2. sv. vojne specializant – volonter na I. kirurškem
    oddelku SB Ljubljana, 1942-1943 taboriščnik v italijanskih koncentracijskih taboriščih

Gonars in Chiesa Nuova pri Padovi, 1943 zapornik v šentpetrski domobranski vojašnici v

Ljubljani, 1944-45 partizanski zdravnik v IX. korpusu NOV in PO Slovenije, takoj po

Osvoboditvi sanitetni referent pri Poveljstvu mesta Kranj in sanitetni referent pri

sanitetnem odseku Ljubljanskega vojaškega področja. Podatke o tem, zbrane v Arhivu

Republike Slovenije, smo predstavili v: Kramberger M. Prispevek Miha Žemve, dr. med.,

spec. med. biok., pri nastajanju in razvijanju klinične biokemije v Sloveniji po drugi

svetovni vojni. SZKK, Ljubljana, 2011

11. Malešič I. Specializacija iz medicinske biokemije. V: Posvetovanje o specializacijah

farmacevtov v Sloveniji. Prva skupščina delegatov SFD. Nova Gorica, 18.-19.9.1976.

SFD, 1976: 33-37

12. Diploma mr. ph. Marije Žemva, Zagreb 1946. Zasebni arhiv družine dr. med. Miha Žemve
13. Žemva Marija. Kopija dopisa Kabinetu maršala Tita. Ljubljana, 26.2.1956. Zasebni arhiv

družine dr. med. Miha Žemve

14. Žemva Marija. Kopija dopisa podpredsedniku Zveznega izvršnega sveta FLRJ. Ljubljana,

26.2.1856. Zasebni arhiv družine dr. med. Miha Žemve

15. FLRJ, Zvezna ljudska skupščina. ZIS, Pisarna za prestavitve in pritožbe. Št. 4000,

Beograd, 6.7.1956. Odgovor magistri Mariji Žemva, Ljubljana, Rozmanova ul. 13.

Zasebni arhiv družine dr. med. Miha Žemve

16. Kopija anketnega lista o položaju in delu farmacevta: mr. ph. Marija Žemva. Svet za

ljudsko zdravstvo in socialno skrbstvo LRS, junij 1951. Arhiv SZKKLM

17. Rokopisi mr. ph. Marije Žemva. Podarila jih je M. Kramberger 1980, 1991
18. Osebne vesti: Mr. ph. Bogdan Šavnik. Farm Vestn 1963, XIV (1-3): 61-62
19. Mušič D. Kako pošiljamo bolnike ali material za biokemične preiskave. Zdrav Vestn

1953; XXII (3-4): 89-90

20. Poročilo o delu in aktivnosti TOZD IKKKB od ustanovitve do konca leta 1979. Sestavil

Jesenovec N., sodelovali Dolar P., Prevorčnik A., Zalokar V. et al. KC Ljubljana, IKKKB,

Ljubljana, Njegoševa 4. 1979: 17-24 in 26

21. Žemva Marija. Urea in postopek za urea clearence. Farm Vestn 1952; III (1-2): 21-27
22. Žemva Marija. Biokatalizatorji pri dozorevanju eritrocitov. Farm Vestn 1952; III (5-6): 70-

76

23. Peti letni OZ FDS, volitve v UO FDS. Maribor, 27.-28.3.1954. Farm Vestn 1954; V (3-4):

45

24. Peti letni OZ FDS, poročilo tajnika FDS mr. ph. Lea Bakarčiča. Prav tam, str. 40
25. Šesti redni letni OZ FDS, volitve v UO FDS. Ljubljana, 23.-24.4.1955. Farm Vestn 1955;

VI (5-6): 75

26. 14. redni letni OZ FDS, volitve v UO FDS. Ljubljana, 9.5.1964. Farm Vestn 1964; XV (4-

6): 96, 98

27. Prvi kongres farmacevtov FLRJ. Dubrovnik, 8.-12.10.1952. Farm Vestn 1952; III (9-10):

129-131

28. Žemva Marija. Ustanovitev sekcije bolničnih farmacevtov pri FDS. Farm Vestn 1953; IV

(1- 2): 31-32

29. Grasselli N. Poročilo sekcije bolničnih farmacevtov. V: Šesti redni letni OZ FDS,

Ljubljana, 23-24.4.1955. Farm Vestn 1955; VI (5-6): 69

30. Grasselli N. Poročilo o delu sekcije bolničnih farmacevtov FDS. V: Sedmi redni letni OZ

FDS, Ljubljana, 24.3.1956. Farm Vestn 1956; VII (3-4): 35-36

31. Sestrić L., Žemva Marija. Organizacija farmacevtske službe u bolnicama. V: Prvi plenarni

sestanek bolničnih farmacevtov FLRJ. Split, 10.-15.5.1955. Farm Vestn 1955; VI (7-8):

91-101

32. Žemva Marija. Biokemijski laboratorij. V: Sestrić L., Žemva Marija. Organizacija

farmaceutske službe u bolnicama. Prvi plenarni sestanek bolničnih farmacevtov FLRJ

Split, 10.-15.5.1955. Prav tam, str. 97-101

33. Grasselli N. Organizacija bolničnih farmacevtov pri republiških farmacevtskih društvih in

ZFDJ. V: Prvi plenarni sestanek bolničnih farmacevtov FLRJ. Split, 10.-15.5.1955. Prav

tam, str. 107-108

34. Bobič S. Nekaj o delu z radioaktivnimi izotopi v kliničnih bolnicah v Ljubljani. V: Prvi

plenarni sestanek bolničnih farmacevtov FLRJ. Split, 10.-15.5.1955. Prav tam, str. 120-

123

35. Žemva Miha. Mikrometoda za određivanje hematokrita. V: Prvi plenarni sestanek

bolničnih farmacevtov FLRJ. Split, 10.-15.5.1955. Prav tam, str. 128-131

36. Šesti plenum ZFD FLRJ, Split, 12.-14.5.1955. Prav tam, str. 81-90
37. Izvršni odbor ZFDJ v preteklem letu (maj 1955 – junij 1956). Farm Vestn 1956; VII (5-6):

86

38. Žemva Marija. Posvetovanje medicinskih biokemikov v Zagrebu, 12.-16.10.1955. Farm

Vestn 1955; VI (11-12): 186-188

39. Bakarčič L. Poročilo tajnika o delu društva. V: Sedmi redni letni OZ FDS, Ljubljana,

24.3.1956. Farm Vestn 1956; VII: (3-4): 20-26.

40. Poročilo o delu sekcije bolničnih farmacevtov. V: Osmi redni letni OZ FDS, Ljubljana, 11.-

12.5.1957. Farm Vestn 1957; VIII (7-8): 93

41. Poročilo o delu sekcije bolničnih farmacevtov. V: Deveti redni letni OZ FDS, Ljubljana,

29.-30.3.1958. Farm Vestn 1958; IX (3-4): 45-47

42. Vabilo SKD, sekcije za biokemijo, dipl. inž. Pavlu Dolarju na sestanek pripravljalnega

odbora za prvi delovni sestanek komisije za standardizacijo biokemijskih analitskih

metod. Datum pripravljalnega sestanka 12.6.1959 (datum vabila 6.6.1959). Ostanki

arhiva dr. Pavla Dolarja

43. Obvestilo SKD dipl. inž. Pavlu Dolarju, da bo sestanek odbora komisije za

standardizacijo biokemijskih analitskih metod 27.10.1959 (datum vabila 23.10.1959).

Ostanki arhiva dr. Pavla Dolarja

44. Vabilo SKD, sekcije za biokemijo, dipl. inž. Pavlu Dolarju na prvi delovni sestanek

komisije za standardizacijo biokemijskih analitskih metod 11.1.1960 (datum vabila

5.1.1960). Ostanki arhiva dr. Pavla Dolarja

45. Vabilo SKD, sekcije za biokemijo, dipl. inž. Pavlu Dolarju na drugi delovni sestanek

komisije za standardizacijo biokemijskih analitskih metod 28.3.1960 (datum vabila

21.3.1960). Ostanki arhiva dr. Pavla Dolarja

46. Zapisnik tretje seje UO FDS, 23.6.1961. Farm Vestn 1961; XII (1-4): 81-83
47. Žemva Marija. Osnutek vabila ʹʹiniciativnega odbora za organizacijo sekcije kliničnih

biokemikov pri FDSʹʹ (okvirni datum: začetek julija 1961); 26 odgovorov. Arhiv SZKKLM

48. Zapisnik četrte seje UO FDS, 13.9.1961. Arhiv SZKKLM ali Farm Vestn 1961; XII (5-8):

137-138

49. Žemva Marija. Organizacijski referat na prvem delovnem sestanku sekcije za medicinsko

biokemijo pri FDS. Ljubljana, 2.10.1961. Arhiv SZKKLM

50. Žemva Marija. Zapisnik prvega delovnega sestanka sekcije za medicinsko biokemijo pri

FDS 2.10.1961. V: Iz društvenega življenja. Farm Vestn 1962; XIII (3-6): 115-116

51. Žemva Marija. Zapisnik drugega rednega sestanka sekcije za medicinsko biokemijo pri

FDS 13.11.1961. V: Iz društvenega življenja. Prav tam, str. 116

52. Žemva Marija. Poročilo sekcije za medicinsko biokemijo. V: 12. redni letni OZ FDS,

Ljubljana, 12.5.1962. Farm Vestn 1962; XIII (7-10): 170

53. Žemva Marija: Železo in njegove spojine v organizmu. Farm Vestn 1962; XIII (1-2): 12-18
54. Žemva Marija. Zapisnik tretjega rednega sestanka sekcije za medicinsko biokemijo pri

FDS 11.12.1961. V: Iz društvenega življenja. Farm Vestn 1962; XIII (3-6): 116

55. Žemva Marija. Zapisnik četrtega rednega sestanka sekcije za medicinsko biokemijo pri

FDS 8.1.1962. Prav tam, str. 117

56. Žemva Marija. Zapisnik o petem rednem sestanku sekcije za medicinsko biokemijo pri

FDS 5.2.1962. Prav tam, str. 117

57. Žemva Marija. Zapisnik 9. rednega sestanka sekcije za medic. biokemijo pri FDS.

11.6.1962. Arhiv SZKKLM

58. 13. redni letni OZ FDS, poročilo predsednika FDS mr. Miloša Kovačiča o delu UO.

Ljubljana, 18.5.1963. Farm Vestn 1963; XIV (4-6): 80

59. Zalokar V. Poročilo sekcije za medic. biokem. V: 14. redni letni OZ FDS, Ljubljana,

9.5.1964. Farm Vestn 1964; XV 4-6: 105-106

60. Žemva Marija. Glukuronska kislina v serumu in urinu. Zdrav Vestn 1964; XXXIII: 317-

319

61. Zapisnik prve seje UO FDS, 20.5.1964, Farm Vestn 1964; XV (4-6): 110-111
62. Seznam predsednikov sekcije medicinskih biokemikov pri FDS 1961-1994. Iz arhivskih

virov pri SZKKLM zbrala in uredila M. Kramberger

63. Nosslin B. The direct diazo reaction of bile pigments in serum: Experimental and clinical

studies. Scand J Clin Lab Invest 1960; 12, supl 49: 1-176

64. Michaelsson M. Bilirubin determination in serum and urine. Scand J Clin Lab Invest

1961; 13, supl 56: 1-80

65. Jandrassik L., Grof P. Vereinfachte photometrische Methoden zur Bestimmung des

Blutbilirubins. Biochem Zschr 1938; 297: 81-89

66. Šenk T. Zapisnik 11. rednega sestanka sekcije za medicinsko biokemijo pri FDS.

17.12.1962. Arhiv SZKKLM

67. Zapisniki sestankov razširjenega SK laboratorija Poliklinike in interne klinike ter 4

največjih klinik: standardizacija metod, oktober 1964 – februar 1965. Ostanki arhiva dr. P.

Dolarja

68. Osnovne standardne metode iz klinične biokemije. Zvezni zavod za zdravstveno zaščito.

Prva izd. Beograd 1961

69. Zapisniki sestankov SK laboratorijske službe KB, marec 1969 – januar 1973. Ostanki

arhiva dr. P. Dolarja

70. Zapisnik prve seje Sveta KB Ljubljana, 11.6.1970. Ostanki arhiva dr. P. Dolarja
71. Sekretariat ZIS za zdravstvo v soglasju s Sekretariatom ZIS za občo upravo. Pravilnik o

specializaciji zdravstvenih uslužbencev prve vrste. Ur. l. FLRJ, št. 2-16/60

72. Prvi farmacevt – specialist v Sloveniji. V: Osebne vesti. Farm Vestn 1961; XII (1-4): 88
73. Uradni prepis potrdila, da je dipl. inž. Pavel Dolar opravil specialistični izpit pred izpitno

komisijo Sveta za narodno zdravje NR Hrvatske pod predsedstvom prof. dr. Marijane

Fišer-Herman. Zagreb, 15.2.1963. Ostanki arhiva dr. Pavla Dolarja

74. Kopija potrdila, da je Žemva-Ibovnik mr. Marija uspešno opravila specialistični izpit iz

medicinske biokemije pred izpitno komisijo Republ. sekretariata za ljudsko zdravje SR

Srbije pod predsedstvom prof. dr. Ivana Berkeša. Beograd, 16.5.1964. Zasebni arhiv

družine dr. Miha Žemve

75. Potrdilo, da je zdravnik dr. Miha Žemva »opravljal dne 9.12.1970 izpit za specialista iz

medicinske biokemije pred izpitno komisijo Republiškega sekretariata za zdravstvo in

socialno varstvo SRS in izpit opravil«. Datum potrdila: Ljubljana, 15.12.1970. Zasebni

arhiv družine dr. Miha Žemve

76. Lajevec S., namestnik repub. sekretarja za zdravstveno in socialno varstvo. Interno

navodilo o začasni uporabi zveznih predpisov o specializaciji zdravnikov,

zobozdravnikov, diplomiranih farmacevtov in zdravstvenih sodelavcev z visoko strokovno

izobrazbo. Zdrav Var 1972, 12 (11): 39

77. Novi specialisti. V: Osebne vesti. Farm Vestn 1971; XXII (1-4): 93
78. Seznam specialistov medicinske biokemije 1972-1977 z datumi specialističnih izpitov.

Zbrala M. Kramberger. Arhiv SZKKLM

79. Pravilnik o specializaciji zdravnikov, zobozdravnikov, diplomiranih farmacevtov in

zdravstvenih sodelavcev z visoko izobrazbo v SRS, Ur. l. SRS, št. 22/73 z dne 27.6.1973

80. Petković V. Zakonski predpisi o specializacijah zdravstvenih delavcev v Sloveniji. V:

Posvetovanje o specializacijah farmacevtov v Sloveniji. Prva skupščina delegatov SFD.

Nova Gorica, 18.-19.9.1976. SFD, 1976, str. 1-15

81. Malešič I. Program specializacije iz medicinske biokemije v SR Sloveniji. Prav tam, str.

38-58

82. Bohinjec J. Katalog znanja za specializanta iz medicinske biokemije na področju

hematologije. Prav tam, str. 59-62

83. Zbornik referatov tretjega kongresa medicinskih biokemikov Jugoslavije, Bled, 22.-25.5.
84. Ur. Jesenovec N. ZFDJ, DMBJ, FDS. Maribor – Ljubljana 1975. 1., 2. del

Op.: V zborniku najdemo tudi znanstvenoraziskovalne prispevke kasnejših

profesorjev Victorja H. Blatona iz Brugga in Mathiasa M. Müllerja z Dunaja. Prvi

je bil član belgijske raziskovalne skupine, ki je na Bledu predstavila svoje

izsledke iz imunologije. Prof. Müller pa je predaval o biokemiji prirojenih napak.

2004 sta postala častna člana SZKK; prof. Blaton je med 2000 in 2007

predsedoval FESCC-u (Forum of the European Societies of Clinical Chemistry

and Laboratory Medicine), prof. Müller pa med 2000 in 2005 IFCC-ju

(International Federation of Clinical Chemistry and Laboratory Medicine).

Več v: Kramberger M., Kobe J.- M., Gorenjak M. Društvena priznanja 2004–2012.

Ur. Kramberger M. SZKK, Lj. 2012, str. 28-31

84. Štalc A. Sklepi tretjega kongresa medicinskih biokemikov Jugoslavije, Bled, 22.-25.5.
85. Farm Vestn 1971; XXII (5-8): 158-159
86. Štalc A. Tretji kongres medicinskih biokemikov Jugoslavije, Bled, 22.-25.5.1971. Prav

tam: 159-160

86. Žemva Marija. Obvestilo dipl. inž. P. Dolarju, da je poslala strokovnemu pomočniku

direktorja KB utemeljitev, zakaj je potrebno ustanoviti republiški inštitut ali zavod za

klinično biokemijo po morebitni združitvi KC in MF Univerze v Lj. v Univerzitetni

medicinski center – Združene zavode medicinske fakultete (UMC – ZZMF). Datum:

30.6.1973. Ostanki arhiva dr. Pavla Dolarja  (Utemeljitve nismo našli)

87. Žemva Marija. Dopis direktorju Republ. ZZV dr. Saši Cvahtetu, naj sekcija za medicinsko

biokemijo pri SFD sodeluje pri pripravi predloga za sistemizacijo delovnih mest v

laboratorijih KB in v CL, datum 22.11.1973. Prepis poslan dipl. inž. P. Dolarju (brez

datuma). Ostanki arhiva dr. Pavla Dolarja

88. Žemva Marija. Pismo doc. dr. N. Jesenovcu o obisku pri doc. dr. Ivanu Kastelicu na

Republ. ZZV 5.12.1973. Zahtevana izobrazba za vodjo CL: specialist iz medic. biokemije,

ne pa kako »drugače podiplomsko usposobljen delavec z visoko izobrazbo«, saj je po

drugi različici mogoče izbrati kandidata s popolnoma neustrezno izobrazbo. Ostanki

arhiva dr. Pavla Dolarja

89. Žemva Marija. Obvestilo dipl. inž. P. Dolarju, da je napisala različico organograma za

TOZD Laboratorijske službe KC, ker se ne strinja s predlogom organograma in

sistemizacije delovnih mest v CKKL (pripravil dr. Podobnik 14.3.1974). Datum:

18.4.1974. Ostanki arhiva dr. Pavla Dolarja

90. Žemva Marija. Farmacevt v biokemičnem laboratoriju. Farm Vestn 1953; IV (5-6): 68-75
91. Žemva Marija. Poročilo Farmacevt v biokemičnem laboratoriju. V: Peti letni OZ FDS,

Maribor, 27.-28.3.1954. Farm Vestn 1954; V (3-4): 50-52

92. Žemva Miha, Žemva Marija. Biokemične preiskave v medicini s tolmačenjem rezultatov.

Izhajalo kot priloga Farm Vestn 1953 -1957. Izd. FDS, Ljubljana 1957. Ponatis 1960.

93. Žemva Miha, Žemva Marija. Klinička biohemija, metode ispitivanja s patofiziološkim

tumačenjem. Medicinska knjiga, Beograd-Zagreb, 1961

94. Nagrajeni ob tridesetletnici in dvajsetletnici dela v Kliničnem centru. Bilten KC. Ljubljana .

1976; 1, str. 3-10

95. Juras S. Počastitev dneva republike. (Tatjana Kosovel, predsednica Republiškega

komiteja za zdravstveno in socialno varstvo, podelila odlikovanja). Bilten KC Ljubljana,

1980; 12, str. 7-8

96. Priznanja nekdanjim predsednikom sekcije medicinskih biokemikov pri SFD ob 20-letnici

sekcije, 1981. Arhiv SZKKLM

97. Dolinar J. Prejemniki društvenih priznanj v obdobju od 1975 do 1999. Farm Vestn

2000; 51 (jubilej. št.): 46-49

98. Združenje medicinskih biokemikov SFD. Odboru za podelitev Minařikovega odličja pri

SFD za leto 1981: utemeljitev za magistro Marijo Žemva. Datum 31.5.1981. Arhiv

SZKKLM

99. SFD. Kopija zapisnika seje odbora za podelitev Minařikovega odličja za leto 1981.

Datum: 5.10.1981. Arhiv SZKKLM

100. Podelitev Minařikovega odličja 1982. V: Simpozij: Vloga farmacevta pri zdravljenju

kožnih bolezni in 7. skupščina delegatov SFD. Dobrna, 15.,16.10.1982. Farm Vestn

1982; 33 (4): 270-

272

 

SINOVI SPOMINI NA MAMO IN NJENO DELO V LABORATORIJU

 

Kolikor vem, je moja mama opustila delo v lekarni in začela delati v laboratoriju, ker ji je to predlagal oče, ki je vodil laboratorij v vojaški bolnišnici v Ljubljani. Na medicinski fakulteti v Beogradu so očeta učili predvsem kliničnih veščin, zelo malo pouka je bilo posvečeno teoretičnim in praktičnim znanjem, ki so potrebna za delo v laboratoriju. Občasno se je dogajalo, da so bili rezultati laboratorijskih analiz vprašljivi. Oče kot vodja laboratorija je moral ugotoviti, kje tiči vzrok morebitne napake. Časi so bili v desetletjih po vojni težki. Primanjkovalo je vsega: ustreznih prostorov, sodobne opreme, kvalitetnih reagentov, sveže strokovne literature in šolanih kadrov, saj je šola za laborante šele pričela z delom.  Veliko so improvizirali, marsikaj je bilo odvisno od iznajdljivosti. Pri odkrivanju vzrokov za napake, se je oče posvetoval s kolegi, pa tudi z mamo, ki je med študijem farmacije pridobila več znanja s področja kemije in biokemije, več je imela laboratorijski vaj. Neredko sta popoldne doma premlevala, kaj je šlo dopoldne v laboratoriju narobe. S skupnimi močmi sta dognala, kaj storiti. Pomagala sta si tudi pri opremi, ki je bila izrabljena in zastarela, saj je bila neredko nabavljena še pred drugo svetovno vojno. Tako se spominjam, da se je v laboratoriju v Šlajmerjevemu domu na začetku mamine laboratorijske kariere dokončno pokvaril edini mikroskop, kar je pomenilo, da številne preiskave niso bile izvedljive. Oče kot oficir jugoslovanske armade je bil član komisije za vojni plen, ki je ostal po umiku nemške vojske. Med plenom je bil tudi povsem uporaben Zeissov mikroskop, ki je bil del opreme nemške vojaške bolnišnice na Gorenjskem. Oče je poskrbel, da je bil ta mikroskop  dodeljen laboratoriju poliklinike, kjer je so ga uporabljali še nekaj let.

 

Za mojo mamo sta bila delo in znanje pomembna vrednoti. V tem duhu naju je vzgajala z bratom, tega  se držala tudi sama, saj naju je vzgajala z lastnim vzgledoma. Veliko je delala. Zavedala se je, kakšno moč ima znanje. Zato je veliko študirala, publicirala in vodila vaje za dijakinje srednje šole za laborante. Očetu je mama pomagala pri pisanju strokovnih del. Večkrat je šlo za skupno avtorstvo. Tudi če je bil avtor le oče, je mama poskrbela za čistopis, ker je bila  bolj vešča tipkanja na pisalni stroj. Spominjam se, kako je nastajala njuna knjiga. Takrat še ni bilo urejevalnikov besedil, kot jih poznamo danes. Pri sestavljanju stvarnega kazala in seznama citirane literature sta si z očetom pomagala z lističi, na katerih so bila napisana gesla in reference. Ti lističi so bili razporejeni po celotnih tleh dnevne sobe. Bog ne daj, da bi jih z bratom dotikala!  Mama si je tudi dalj časa prizadevala  za fakultetni študij laboratorijske biokemije na farmacevtskem odseku biotehnične fakultete ljubljanske univerze – žal takrat neuspešno.

 

Z očetom sta doma pogosto premlevala organizacijske probleme laboratorijske dejavnosti. Do sedemdesetih let 20.stoletja so bili posamezni laboratoriji organizacijsko del klinik, kar ni bilo racionalno. Zato se je porodila ideja o inštituta, v katerega bi se združili vsi laboratorij, kar je odločno zagovarjala tudi moja mama. Generalni direktor kliničnih bolnic Janez Zemljarič, tudi zagovornik inštituta, je poskrbel, da je moja mama postala članica izvršilnega odbora kliničnih bolnic, da bi se zamisel lažje uresničila.

 

Oče je bil svobodoljubnega duha in prepričanja. Avtoritarnosti takratnega sistema ni dobro prenašal. Trdo roko je bilo posebno čutiti v JLA. Pri tem mu je bila najina mama v veliko moralno in psihično oporo.

 

Večkrat sem mamo obiskal v laboratoriju. Včasih sem bil tam  več ur zlasti v predšolski dobi, kadar je bil problem otroško varstvo, saj je bilo vrtcev premalo. Laboratorijsko okolje je name naredilo močan vtis. Očaralo me je, da lahko v laboratoriju iz drobne kapljice krvi ugotovijo, kakšno bolezen ima 100 kg težak in 180 cm visok moški. To me je tako prevzelo, da me je medicina začela zanimati in da je kasneje postala moj poklic.

 

red. prof. dr. Žemva Aleš, dr. med., svetnik