Milan Benkič (Franc Kozjek)

Št. znakov s presledki: 21.979
Št. znakov brez presledkov: 18.834

Milan Benkič

Avtor: Franc Kozjek

Seboborci, majhno naselje na obronkih Panonske nižine in Goričkega hribovja, s približno 300 prebivalci pretežno kmečkega porekla, je rojstni kraj Milana Benkiča. Tu se je 25.7.1938 materi Ireni in očetu Ivanu na srednje veliki kmetiji, rodil njun prvorojenec in edini sin Milan.

Slika 1. Milan z mamo Ireno in očetom Ivanom.

Kmetijo je v glavnem vodila mati, oče pa je skrbel za prodajo pridelkov in nakup potrebnih dobrin. Pogoji za poljedelstvo so bili dokaj ugodni. V ravninskem svetu so pridelovali predvsem žitarice, na bolj gričevnatem terenu pa gojili vinsko trto. Ob koncu 50-tih let so se starši odločili , da kmetijo prodajo in zgradijo hišo v Murski Soboti. To so tudi storili in mati je odslej skrbela za hišo in družino, oče pa se je zaposlil kot zavarovalniški agent

V takšnem kmečkem  okolju je odraščal Milan vse do svojega šestega leta, ko sta ga starša poslala na šolanje k stricu in teti v Mursko Soboto. Tu je obiskoval osnovno šolo in gimnazijo. Kot nemirni duh, kar je podedoval po očetu amaterskem glasbeniku, ki je zelo lepo igral na violino in svoje rojake zabaval na številnih zabavah, se je Milan raje sprehajal po travnikih in ob potokih v okolici Murske Sobote, kot sedel v šolskih klopeh. Botanika je bila njegov najljubši predmet in tako je za svoj herbarij nabiral cvetlice in jih skrbno hranil. Zanimale so ga tudi čebele, ki jih je rad opazoval pri njihovem delu.

Ko je leta 1956 maturiral, se je moral odločiti za nadaljnji študij. Domači so ga nagovarjali naj se odloči za študij kemije v Ljubljani, kjer je bil njegov stric Jože Šiftar profesor anorganske kemije. Vendar so v tistem času pričeli v Ljubljani s študijem farmacije, h kateremu je pobudnik ustanovitve tega študija prof. Dušan Karba, s posebnim obvestilom po vseh slovenskih gimnazijah, vabil zlasti moške maturante. Obvestilo je doseglo tudi Milana in skupaj s še nekaterimi sošolci se je odločil za študij farmacije. Med njimi je bil tudi njegov veliki prijatelj dr. Miroslav Činč.

Sprva mu je bilo težko, saj se v Ljubljani ni prav dobro spoznal, predavanja  pa so bila na različnih koncih Ljubljane. Fizika na Viču, fiziologija v Mostah, botanika na Univerzi, kemija na Vegovi. Vendar je skupaj s sošolci premagal tudi te težave in študij ga je pričel veseliti. Še zlasti botanika in zgodovina farmacije, nekoliko manj  matematika in fizika

Študij v Ljubljani se je hitro končal in po drugem letniku ga je moral nadaljevati v Zagrebu na Farmacevtsko biokemični fakulteti. Tu je pridobival znanja in kar treh področij: lekarništva , farmacevtske industrije in klinične biokemije. Vse to znanje je kasneje zelo dobro uporabil, saj je kot polivalentni farmacevt služboval v vseh treh omenjenih področjih.

V začetku leta 1962 je diplomiral in se vrnil v Mursko Soboto. Javi se je za služenje vojaškega roka in poslali so ga v Beograd v Vojaško oficirsko šolo. Po končanem šolanju so ga poslali v lekarno vojaške bolnišnice v Mostarju. Tu se je prvič seznanil s praktičnim lekarniškim delom in bilo mu je zelo všeč. Po odsluženju vojaškega roka leta 1963  je v Murski Soboti opravil pripravništvo in nato strokovni izpit v Ljubljani. V tem letu se je tudi poročil s svojo sošolko Jožico Riva.

Slika 2. Mag. Milan Benkič  na služenju vojašekga roka v Beogradu skupaj z mag. Miroslavom Činčem.

V začetku leta 1964 je nastopil službo v Zdravstvenem domu Murska  Sobota kot farmacevt v laboratoriju splošne ambulante. Po letu dni je postal njegov vodja in ga vodil vse do leta 1968. Delo v laboratoriju se mu je zdelo premalo dinamično, zato je prevzel službo strokovnega sodelavca Tovarne zdravil Krka za področje severno-vzhodne Slovenije. V tej vlogi je prepotoval vso Pomurje in obiskal vse zdravstvene domove in lekarne tega območja. Spoznal je v kako nemogočih pogojih deluje zdravstvena služba tega predela Slovenije. Pestijo jo prostorske stiske, pomanjkanje strokovnega kadra, pomanjkanje opreme pa tudi osnovnih sredstev za delo kot so zdravila in  sanitetni material. Poleg tega so bile zdravstvene usluge na razpolago samo v nekoliko večjih krajih, medtem ko je bila večina področja brez ustrezne zdravstvene zaščite. Ljudje so morali hoditi tudi po več deset kilometrov daleč, da so lahko prišli do zdravnika in do zdravil. Zavedel se je, da je kot domačin in Prekmurec dolžan nekaj storiti za izboljšanje zdravstvenega stanja svojega kraja. To je začutil kot neko poslanstvo in smisel svojega delovanja. K temu ga je spodbudilo tudi njegovo sodelovanje v Slovenskem farmacevtskem društvu. Zato je službo v Krki opustil in se v začetku leta 1970 zaposlil v Lekarni Murska Sobota, kjer je prevzel delo v galenskem laboratoriju in pričel razvijati svoje ideje o njegovi vlogi v sodobni preskrbi z zdravili. Poleg standardnih galenskih pripravkov po predpisih farmakopeje Formulae magistrales je pričel izdelovati tudi nekatere pripravke po lastni recepturi, kot so: Brezov šampon za lasišče, Šampon proti ušem, Mazilo za rane, Gel proti potenju, Sirupus plantaginis cum ephedrino in slično. Posebno pozornost je posvetil pripravkom naravnega porekla kot so različni čaji in mazila z ekstrakti zdravilnih rastlin. Uvedel je stalen nadzor nad neoporečnostjo pripravkov in vstopnih surovin z organizacijo kontrolno analiznega laboratorija.  Povezal se je s tedanjo VTO za farmacijo na Univerzi v Ljubljani, kjer je vpisal podiplomski študij. Opravljal ga je ob delu, kar ni bilo lahko. Iz oddaljene Murske Sobote, se je vsak konec tedna vozil v Ljubljano, da bi prisostvoval na predavanjih s področij biofarmacije, farmakokinetike, farmakoterapije, stabilnosti zdravil itd. To so bila nova področja farmacevtskih dejavnosti, ki so predstavljala nadaljnji razvoj farmacije. Tega se je mag. Benkič hitro zavedel in vsa tu pridobljena znanja kasneje prenesel v svoje delovno področje. Magistrski študij je kot drugi podiplomski študent v Ljubljani uspešno končal leta 1976. (1) V svoji magistrski nalogi z naslovom: Kinetika difuzije askorbinske kisline skozi lipidne membrane  je teoretično znanje iz omenjenih predmetov praktično uporabil. Pridobil si je naziv magistra farmacevtskih znanosti, s čimer pa je prevzel tudi skrb za nadaljnji razvoj farmacevtske znanosti in stroke v Sloveniji.(2)

Leta 1975 je bil imenovan za direktorja lekarne v Murski Soboti in pričelo se je združevanje manjših lekarniških enot v enovito delovno organizacijo . Tako so se Lekarni Murske Sobote pridružile lekarne iz Beltincev, Gornje Radgone, Lendave, Ljutomera in ustanovile v Pomurske lekarne. Direktor nove organizacije je postal mag. Milan Benkič. (3)

Kasneje se je v skladu z zakonom o združenem delu zavzel za povezanost vse zdravstvene službe Pomurja v SOZD Pomurski zdravstveni center v katero so vstopili  vsi zdravstveni domovi in vse lekarne pomurskega področja ter Splošna bolnišnica  M. Sobota in Zavod za socialno medicino in higieno, kar je bil edinstven primer tovrstne povezave v Sloveniji.(4)

Z novo organizacijsko shemo je bila dana možnost za nadaljnji razvoj preskrbe z zdravili na področju Pomurja. Najprej je bilo potrebno omogočiti večjo dostopnost prebivalstva do zdravil. Gradnja novih lekarn se je močno pospešila. V letih od 1977 do 1995 so bile zgrajene nove lekarne v Beltincih, Ljutomeru, Črenšovcih, Križevcih, Turnišču, Lendavi in M. Soboti. Lekarna v M. Soboti je kot matična lekarna prevzela tudi vlogo izobraževalne ustanove, kjer se je lahko vršila praksa študentov farmacije, pripravništvo pred strokovnim izpitom, delo specializantov pod mentorstvom specialistov lekarne  in razvojno raziskovalno delo. Sam mag. Benkič je v tem času vpisal specializacijo iz oblikovanja zdravil in jo leta 1981 z zagovorom naloge:Sodoben galenski laboratorij  od zamisli do realizacije tudi zaključil.

V povzetku je zapisal:

Brez dvoma je pomen in vloga galenskih laboratorijev v sedanjem razvoju lekarniške dejavnosti velik, saj se tudi v spremenjenih pogojih proizvodnje zdravil in organiziranosti zdravstvene službe ohranja potreba po izdelavi galenskih pripravkov. Razen dejanskih potreb lahko ugotovimo tudi ekonomsko upravičenost dobro organiziranih sodobnih centralnih galenskih laboratorijev združenih lekarn. Primer takšnega galenskega laboratorija v pomurski regiji po naših izkušnjah kaže, da je njegov obstoj v sedanji praksi utemeljen, da doprinese k večji strokovnosti in kakovostno ustreznejši izdelavi galenskih pripravkov, njihovi standardizaciji,tipizaciji opreme in specializiranosti farmacevtskega kadra. Hkrati predstavlja strokovno bazo in se lahko vključuje v proces usmerjenega izobraževanja, strokovnega izpopolnjevanja kot tudi podiplomskega izobraževanja. S koncentracijo opreme in kadrov pomeni v združenih lekarnah strokovno jedro , ki je sposobno lastnega razvoja in aplikativno raziskovalnega dela.(5)

Po na novo vzpostavljeni mreži lekarniških enot na področju Pomurja je bila dana možnost izvajanja lekarniške dejavnosti po načelih dobre lekarniške prakse tudi v tem, do nedavna zaostalem predelu Slovenije. V enovito delovno organizacijo je združil pet lekarn, sedem lekarniških podružnic, galenski laboratorij in analizno kontrolni laboratorij. Vsem enotam je zagotovil ustrezne prostore in opremo ter potreben strokovni kader. V vseh podružnicah je nadomestil srednji farmacevtski kader z visokošolskim. Vsem pa je zagotovil tudi permanentno izobraževanje in izpopolnjevanje z udeležbo na strokovnih izpopolnjevanjih in vpisom na podiplomske študije in specializacije .Zato ni čudno, da so bile vse lekarniške enote Pomurskih lekarn v skladu z novimi predpisi leta 1994 verificirane kot ustrezne.

Slika 3. Milan Benkič (prvi z leve) na enem od vsakoletnih srečanj sošolcev. (Moravci 1996)

Ni mu bilo vedno lahko. Mnogi so mu njegove uspehe zavidali. Čudili so se, kako je lahko v sorazmerno kratkem času iz strokovno siromašne, kadrovsko podhranjene in razdrobljene lekarniške dejavnosti ustvaril sodobno lekarniško mrežo s strokovno kvalitetno, učinkovito in varno oskrbo z zdravili, ki je lahko vzor vsej Sloveniji. Poskrbel je, da so novi strokovno podkovani farmacevtski kadri bolnikom ne samo izročali zdravila, temveč jih tudi poučevali o njihovi pravilni rabi in morebitnih neželenih učinkih. S tem je postavljal temelje farmacevtskega svetovanja, ki je v sodobni farmaciji bistvenega pomena. Lekarnarjevo delo je tako usmeril na bolnika in mu omogočil pomembno sodelovanje v celoviti zdravstveni oskrbi bolnika.

Velika naloga je mag. Benkiča še vedno čakala v galenskem laboratoriju. Z razvojem in povečanim obsegom dela se je pokazala potreba po ustanovitvi samostojne enote Galenski laboratorij skupaj s kontrolno analitskim laboratorijem izven Lekarne Murska Sobota. Laboratorij se je preselil v nove večje prostore, povečal proizvodnjo in število zaposlenih, povečalo se je tudi povpraševanje po njegovih proizvodih. Tako se je izkazalo, kako zelo je strokovno in ekonomsko upravičeno ustanavljanje osrednjega galenskega laboratorija za večje število lekarniških enot. Ker se v posameznih enotah ni bilo več potrebno ukvarjati s pripravo galenskih pripravkov, so se lahko strokovni delavci bolj posvetili bolnikom. Poleg tega je bila s tem zagotovljena večja strokovnost opravljenega dela, zaradi večje specializacije in standardizacije postopkov izdelave, večje možnosti nadzora, s čimer je bila zagotovljena tudi standardna kakovost pripravkov. Racionalizacija in boljša ekonomičnost dela je bila omogočena s koncentracijo kadrov, prostorov in opreme in s tem zmanjšanje stroškov. Poleg tega je bil  večji laboratorij primernejši za izpopolnjevanje in izobraževanje farmacevtske kadra, s tem pa tudi za razvojno in raziskovalno delo. Zaradi nezdružljivosti javne zdravstvene dejavnosti z gospodarsko dejavnostjo je moral Mag. Benkič leta 1979 sprejeti odločitev, da se galenski laboratorij izloči iz Pomurskih lekarn in prične delovati kot samostojno podjetje skupaj s kontrolno analitskim laboratorije, V skladu z novimi predpisi je leta 1991 DO Pomurske lekarne skupaj z večino delavcev  ustanovilo mešano podjetje Galex d.o.o., ki je prevzelo vlogo prejšnjega galenskega laboratorija.

Po zaslugi mag. Benkiča lekarništvo tega dela Slovenije  ni bilo več na robu dogajanj temveč v samem središču. Svoj koncept je predstavljal v komisiji za samoupravno organiziranje Združenja lekarn Slovenije, v izvršnem odboru ZLS in v organizacijskih odborih Slovenskega farmacevtskega društva. Njegove rešitve so sprejemali in jih upoštevali tudi v drugih regijah Slovenije. Zato ni čudno, da so ga farmacevti vse Slovenije leta 1975 izvolili za svojega predsednika.(6)

To je bilo obdobje velikih sprememb. Sprejetih je bilo več zakonskih predpisov: Zakon o lekarniški dejavnosti, Zakon o organizaciji zdravstvene službe, Zakon o zdravstvenem varstvu, Pravilnik o strokovnih in tehničnih pogojih za delo lekarn, Zakon o dajanju zdravil v promet itd. Naloga Slovenskega farmacevtskega društva, kot osrednje organizacije farmacevtov v Sloveniji je bila, da se še bolj aktivno vključi v izvajanje sprejetih in pripravljanje novih predpisov. Predpisi so namreč neposredno vplivali na :

• programiranje razvoja farmacevtske službe v sklopu zdravstva
• šolanje in izpopolnjevanje farmacevtskih kadrov
• izvajanje nadzora nad delom lekarn in drugih farmacevtskih ustanov
• nagrajevanje po delu in rezultatih dela.

Predsednik Benkič je iz lastnih izkušenj vedel, kako majhne so možnosti nadaljnjega razvoja manjših lekarniških enot in njihovih laboratorijev. Zato je tudi preko SFD svetoval vsem odločujočim dejavnikom, da čim hitreje pristopijo tako k horizontalni kot vertikalni povezavi njihovih organizacij znotraj zdravstva. Samo tako bo podana možnost enakopravnega vključevanja farmacevtske dejavnosti v ZIS za zdravstvo, kot odločilnega dejavnika v načrtovanju zdravstvenih službe določene regije. Poleg povezovanja v mreže delovnih organizacij, se morajo posamezniki bolj aktivno vključiti v delo samoupravnih skupnosti za zdravstvo, kjer se sprejemajo programi nadaljnjega razvoja in načini njihovega financiranja. SFD skupaj z Združenjem lekarn lahko tu veliko pripomore.(7)

Tako je tudi na pobudo SFD povezovanje hitro steklo. Ustanovile so se Ljubljanske, Mariborske, Primorske, Gorenjske, Dolenjske  in druge lekarne. Pripravljene so bile za nadaljnje spremembe, ki jih je narekoval hiter razvoj tehnologij  v svetu. Avtomatska obdelava receptov je bila samo ena od tovrstnih sprememb. Vendar se je že v začetku  njene vpeljave v slovenski prostor pojavila vrsta težav. Ni bilo potrebnih  navodil za organiziranje enotnega sistema, na kar sta opozorili tako SFD kot ZLS. Opozorila pa sta tudi na premajhno uporabnost tako dobljenih podatkov, ki so služili zgolj statistiki, ne pa tudi lekarnam. (8)Vendar je sistem omogočil določeno sprostitev strokovnega kadra, kar naj bi omogočilo farmacevtom v lekarni, da posvetijo večjo pozornost bolnikom in njihovim težavam. To pa je spremenilo način njihovega dela. To ni bilo več samo izdaja zdravila, temveč zdravstvena usluga. In tako je tudi SFD sprožilo akcijo drugačnega vrednotenja farmacevtovega dela, ki ne bi bila več marža na ceno izdanega zdravila, temveč plačilo zdravstvene storitve.

Čeprav je preskrba z zdravili osnovno zdravstveno varstvo zavarovanca, je bila povezanost farmacevtske dejavnosti z drugimi zdravstvenimi organizacijami premajhna. To je bila posledica tudi posebnega načina financiranja lekarniške službe. SFD se je pod vodstvom predsednika Benkiča močno zavedalo, da če želimo ponovno okrepiti vlogo in odnose znotraj zdravstvene službe, moramo prevzeti enake pravice in dolžnosti, kot jih ima druga zdravstvena služba. To pa pomeni oblikovanje dohodka in cene storitev glede na izhodišča občinskih in regionalnih zdravstvenih skupnosti, kar zagotavlja obliko svobodne menjave dela in izvajanje programov zdravstvenega varstva, potrjenega v širši skupnosti. Ker se  bo oblikovanje dohodka izenačilo z drugimi dejavnostmi v zdravstvu, bo v veliki meri odpadel očitek pridobitne dejavnosti lekarniške službe. Ta pa bo morala prevzeti  nove naloge, skupne vsem panogam zdravstvenega varstva.

Z idejo o spremenjenem načinu financiranja lekarniških dejavnost je SFD presenetilo vso tedanjo Jugoslavijo. Mnogi se s tem niso strinjali. Ker pa je bilo potrebno to spremembo uveljaviti v vsej Jugoslaviji z zveznim zakonom, se je moral predsednik kar precej potruditi, da je prepričal tedanjo Zvezo farmacevtskih društev Jugoslavije v Beogradu, da je podprla ta predlog in omogočila sprejetje takšnega zakona.

Vso to problematiko je mag. Benkič zavzeto spremljal in oblikoval rešitve kot član in predsednik  Komisije za samoupravno organiziranje Združenja lekarn Slovenije (ZLS) v letih od 1977 do 1985, kot član in predsednik izvršnega odbora ZLS od 1983 do 1989 in kot predsednik Združenja v letih od 1989 do 1991. (9) V tej vlogi je aktivno sodeloval tudi pri preoblikovanju Združenja lekarn Slovenije v Lekarniško zbornico Slovenije (LZS) leta 1992.

Kot član upravnega odbora LZS od leta 1992 dalje je zlasti aktivno sodeloval pri pripravi novega Zakona o lekarniški dejavnosti, ki je uvedel mnoge za nadaljnji razvoj lekarništva v Sloveniji pomembne storitve, kot so brezšivna skrb in farmacevtska obravnava pacientov, farmacevtovo svetovanje in farmacevtska intervencija, kar naj bi vse omogočilo celosten pristop zdravljenja bolnika.

Najpomembnejša naloga  Slovenskega farmacevtskega društva vse od njegove ustanovitve je bila skrb za šolanje in izobraževanje farmacevtskih delavcev. Zato je že leta 1946 poskrbelo za pričetek šolanja farmacevtskih tehnikov in diplomiranih farmacevtov. Medtem ko je šolanje tehnikov nemoteno teklo skozi ves čas, pa se je šolanje farmacevtov ukinilo že  po dveh letih. Z velikimi napori je društvu uspelo študij farmacije na ljubljanski Univerzi ponovno vzpostaviti leta 1955 in ga leta 1960 v celoti uresničiti. SFD je ves čas bedelo nad študijskimi programi, ki so se neprestano spreminjali z ozirom na potrebe in možnosti družbe. Velike spremembe so se dogajale zlasti v 70-tih letih, ko se je sprejel Zakon o Univerzi, ki je predvideval preoblikovanje fakultet v visokošolske organizacije združenega dela in se je razmišljalo o uvedbi usmerjenega izobraževanja. V času, ko je bil predsednik društva mag. Benkič, se je pripravil Srednjeročni program dela SFD 1976-1980 in na njegovi osnovi  analiza stanja farmacevtskih delavcev. Pokazalo se je, da bo za nemoteno preskrbo z zdravili v Sloveniji  do leta 1980 potrebno izobraziti 15 specialistov, 222 diplomiranih farmacevtov, 18 višjih farmacevtskih tehnikov in  213 farmacevtskih tehnikov (10) Problematično je bilo zlasti izobraževanje specialistov. Zato se je mag. Benkič kot predsednik SFD odločil organizirati posvetovanje o specializacijah farmacevtov v Sloveniji. Posvetovanje  je potekalo leta 1976 v Novi Gorici, kjer so bili predstavljeni programi specializacij iz preiskovanja in kontrole zdravil, medicinske biokemije, oblikovanja zdravil, biofarmacije in konziliarne farmacije.(11) Kot novi sta bili predstavljeni specializaciji iz biofarmacije in konziliarne farmacije. Slednja naj bi pokrivala področje klinične farmacije, ki ji je zdravniška stroka močno nasprotuje. Zato naj bi klinično poimenovali s konziliarno ali posvetovalno, vsebina pa naj bi bila enaka. Programi specializacij so bili na I. skupščini delegatov SFD soglasno sprejeti s pripombo o nadaljnjem usklajevanju programov s predlogi Komiteja za zdravstveno in socialno varstvo Slovenije.

Za dolgoletno uspešno sodelovanje je mag. Milan Benkič prejel leta 1979 Priznanje SFD, leta 1984 pa je bil za vzpostavitev mreže lekarn v Pomurju, ki je omogočala izvajanje lekarniške dejavnosti po sodobnih načelih »Dobre lekarniške prakse odlikovan z državnim odlikovanjem Red dela s srebrnim vencem.

Na predlog Pomurske podružnice SFD je mag. Benkič prejel, za prispevek k razvoju farmacije na Slovenskem in prizadevno delo v Slovenskem farmacevtskem najvišje društveno priznanje Minarikovo odličje.

Slika 4. Mag. Milan Benkič ob prejemu Minarikovega odličja

V obrazložitvi je predsednica Pomurske podružnice SFD zapisala:

Mag. Milan Benkič je znal osvoboditi farmacevtsko misel, ujeto v mnogih obetavnih strokovnih besedah o dobrem lekarniškem in laboratorijskem delu in jo spremeniti v dejanja. Časovno razdaljo več kot 30 let svojega farmacevtskega službovanja je prepotoval kleno in stanovitno. Najbrž je kot Pomurec, z obrobja slovenskega sveta, lažje doumel, da se do velikih ciljev,ki se rišejo daleč za obzorjem, ne pride z nekaj koraki. Farmacijo je uresničeval s pametjo in modrostjo. Pametno misel je položil v neizmeren farmacevtski prostor in si v njem nabral znanja. Modro misel je osmislil s srcem in z njo pokazal na začetek, k človeku, ki mu naj z znanjem služimo. Postavil je materialne in strokovne temelje lekarništva v Pomurju, na katerih lahko sedaj zidamo učinkovito in varno preskrbo z zdravili.(12)

 

Viri

1. Štirideset let študija farmacije in klinične biokemije, str. 103, FFA, 2000.
2. Milan Benkič, Kinetika difuzije askorbinske kisline skozi lipidne membrane, Magistrsko delo, VTO Oddelek za farmacijo, Ljubljana 1975
3. Almanah razvoja lekarniške dejavnosti v Pomurju, Murska Sobota, 1985
4. Milan Benkič, Združene lekarne kot sestavni del pomurskega zdravstva, Almanah razvoja lekarniške dejavnosti v Pomurju, Murska Sobota, 1985
5. Sodobni galenski laboratorij od zamisli do realizacije,Specialistična naloga, VTO Farmacija, Ljubljana, 1981
6. Zapisnik 19. občnega zbora SFD, Kranjska gora, 1975, FV 1, str. 48, 1976
7. Problemska konferenca aktiva ZKS pri SFD 1977, FV 1, str. 55, 1978.
8. Mirko Kmet, FV 1, str. 46, 1976
9. Lekarništvo, št. 2-3, str. 11, 1985
10. Burdych, FV 4, str. 267, 1976
11. Zbornik posveta o specializacijah farmacevtskih kadrov, Nova Gorica, 1976.
12. Edita Jošar, Predlog za Minarikovo odličje, Murska Sobota, 1995.