MILOŠ KOVAČIČ Kosirnik Breda
Utrinek iz življenja Miloša Kovačiča
Št. znakov s presledki: 8.958
Št. znakov brez presledkov: 7.543
Rodil se je v učiteljski družini 30. septembra 1934 v Šentjerneju na Dolenjskem, kjer sta starša, mama Ljubljančanka oče Kranjčan, po končanem učiteljišču dobila službo. V tem kraju je leta 1941 dočakal, skupaj s starši in pet let mlajšim bratom Darkotom, italijansko okupacijo, ki je trajala do kapitulacije Italije leta 1943, ko so Šentjernej zasedli Nemci in ga takoj na začetku okupacije, septembra istega leta, bombandirali. V tem napadu je izgubil očeta, sam Miloš je bil težko ranjen in bil kar nekaj časa v bolnišnicah v Celju in Ljubljani, kjer je imel zadnje operacije na prizadetem očesu s katerimi so rešili njegov vid. Do konca vojne je potem ostal v Kranju pri očetovih sorodnikih, mama in brat pa v Šentjerneju. Za smrt očeta je izvedel tik pred koncem vojne. (1)
Izgubil sem očeta, okoli mene so bili takrat vsi mrtvi, v tej tragediji sem ostal živ. Tako sem malo drugače gledal na ta svet, verjetno sem drugače gledal na življenje. Bolj sem ga imel rad, bolj sem ga znal ceniti.
(Vir: M.K. Trgovec z življenjem, Rokus,2005,str.:38)
Po vojni se je vrnil v Šentjernej in nadaljeval šolanje v osnovni šoli. Leta 1947 so očetovi sorodniki v Kranju, bili so premožna in ugledna kranjska družina, da bi rešili premoženje pred nacionalizacijo, vzeli mlado borčevsko družino k sebi v Kranj. Mama je dobila službo učiteljice, Miloš pa je nadaljeval šolanje v takrat osem letni gimnaziji v Kranju. Ker je bil delni invalid se je moral ukvarjati s športom. Začel je plavati, jahati, smučati…….(1,2)
In potem sem tak, na pol divji, prišel v Kranj. Iz tistega šentjernejskega, vaškega življenja, z ljubeznijo do narave, do zidanic, vinogradov, kamor smo hodili vedno pomagati. Zjutraj smo hodili kosit, potem sem skrbel za dva dirkalna konja, ki sem ju moral vsak dan peljati na potok napojit. To so bili doživljaji. Če se ti na takega konja pri trinajstih letih usedeš in greš z njim po vasi….! Potem smo kar naprej nekaj igrali; imeli smo orglice, orkester. Imeli smo že kinodvorano. Iz Ljubljane je prišel neki Pogačar in je kar kinodvorano naredil. Prvi je znal predvajat filme, in to je bil eden od začetkov kulture na vasi. On je bil za nas nekakšen veleum in edini je bil, ki je znal res profesionalno igrat harmoniko. Malo nas je začel učit, da smo znali zaigrati takrat najpopularnejše pesmi…. Kar naprej se je nekaj dogajalo…… Spominjam se tistih otroških let svojih sanj in ambicij. In kako sem bil divji in srečen; lepa, lepa mladost, zelo velika ljubezen do očeta, potem pa vse to izgubiš. Si otrok, hudo ranjen, si vojni invalid, tvoja družina težko živi… kako sem si želel nekaj doseči, se dokazat, dobit neko priznanje, doživet neko samopotrditev in se potem vrniti v ta moj Šentjernej.
(Vir:M.K. Trgovec z življenjem,Rokus,2005.str.:40,41)
V Kranju je spoznal otroke, ki so otroštvo preživljali popolnoma drugače, govorili so po gorenjsko, on je zavijal po dolenjsko. Prišel je v razred, kjer so bili dobro situirani otroci iz premožnih kranjskih družin, več ali manj so se vsi ukvarjali s kakim športom. Med njimi ni bilo razlike. Vsi so bili enaki. Miloš se je zelo trudil, da bi bil njim enak. Vključil se je v vse oblike športa, ki so jih gojili njegovi sošolci in prijatelji. Med prijatelje so ga vzeli sošolci Drago Petrič plavalec oče kasnejših svetovno znanih plavalcev, Lojze Gorjanc plavalec in smučar skakalec, Ruda Hlebš zelo dober namizni tenisač. Od vseh športov, ki jih je gojil mu je bil naj bližji namizni tenis, ki ni zahteval, razen loparja, posebne opreme. To je bila tudi velika prednost, saj mu družina ni mogla nuditi bogate materialne osnove in se je vedno čutil prikrajšanega. V namiznem tenisu je doživel tudi največje športne uspehe. Bil je državni mladinski prvak.(1,2)
Mama je spoznala, da ima talent za glasbo in ga je nagovorila, da se je vpisal v glasbeno šolo v Kranju, kjer je končal 8 razredov klavirske harmonike. Skozi glasbo in šport ter družbo, v kateri se je največkrat nahajal, so ga poznali vsi Kranjčani. (1)
V šoli je bil dober učenec za kar se je tudi trudil saj se je želel pokazati, da je bolj sposoben od dobro situiranih prijateljev. Njegova posebnost je bila dokazovanje in želja po priznanju. Bil je izredno iznajdljiv. Znašel se je v vsaki situaciji. (2)
Iznajdljiv sem bil, strašno sem bil iznajdljiv. Zmeraj sem se znašel v vsaki situaciji. Zanimivo tudi kasneje na fakulteti. Drugi so imeli tremo, ko so šli na izpit, jaz sem pa komaj čakal na priložnost, da sem govoril. Izredno rad sem govoril tudi v gimnaziji.
(Vir:M.K. Trgovec z življenjem,Rokus,2005.str.:48)
Maturiral je leta 1954. Njegova želja je bila vpisati se na arhitekturo. Ker družina ni imela dobre materialne osnove in ker je imel kot borec in vojni invalid možnost dobiti štipendijo za študij, ki je bila pogojena tudi z določeno smerjo študija oziroma takratnih potreb po primernem kadru, je moral vpisati farmacijo. V Ljubljani tega študija še ni bilo zato se je vpisal na Farmacevtsko fakulteto v Zagreb.(1,2)
Čeprav je imel bogato družabno življenje je redno polagal izpite. Z absolventskim stažem, leta 1958 si je privoščil premor pri študiju in se posvetil uživanju življenja v Zagrebu. (2)
Jeseni 1959., sva se srečala na fakulteti. Poznala sva se še iz Kranja. Bila sva dijaka iste gimnazije in le leto mlajša od njega po starosti in po študiju. Imela sem načrt, da diplomiram do konca zimskega semestra, to je do marca. Pred mano so bili še vsi izpiti iz četrtega letnika. Da bi dosegla zastavljeni cilj sem se za vse izpite, po datumih, prijavila že septembra. Tudi Miloš je moral položiti še vse izpite iz 4. letnika. Ko me je opazoval pri pisanju prijavnic za polaganje izpitov je dobil zamisel, da bi se skupaj pripravljala na izpite. Za mene ta predlog ni bil sprejemljiv. Moj način študija je bil 1 do 2 krat temeljito polglasno obdelati vso snov, potem pa po potrebi ponavljati. Sprejel je moj način učenja in obljubil, da me bo samo poslušal. Prijavil je vse izpite in pričela sva z delom.(2)
Na starem velesejmu v Zagrebu je študentska organizacija dobila nekaj večjih prostorov za učilnice in igranje različnih športov. Med temi prostori so bili večji in manjši hodniki in na enem izmed hodnikov, pod stopnicami, je Miloš pripravil najino študijsko mesto (mizo in dva stola). Nihče naju ni motil. Jaz sem brala on je poslušal. Oglasil se je samo takrat kadar nečesa ni razumel. Študijsko gradivo je bilo moje in vsakokrat sem ga odnesla domov. Študirala sva vsak dan, dopoldne in popoldne. Šlo nama je zelo dobro in 3. marca 1960 sva imela položene vse izpite iz 4. Letnika. Milošu je ostal še en izpit iz 3. letnika, ki ga je položil 14. marca. Prvega aprila 1960 sva skupaj prišla v Mestno lekarno Kranj, najprej kot stažista, po položenem strokovnem izpitu (po letu in pol) pa kot diplomirana farmacevta. (2)
Imel je neverjeten spomin. Nikdar ni nič ponavljal in na izpitih mu je vedno dobro šlo. Vse izpite sva položila v prvem roku. Bil je izredno iznajdljiv. Ko ni česa vedel je v trenutku znal preusmeriti pozornost profesorja na področje, ki ga je on obvladal. To svojo enkratno lastnost je uporabil tudi pri strokovnem izpitu. (2)
V lekarni se Miloš ni počutil dobro. Že v času opravljanja staža si je izboril mesto analitika v analiznem laboratoriju, kjer je dokazoval identiteto in ustreznost nabavljenih farmacevtskih surovin za izdelavo magistralnih in galenskih izdelkov. Ker je bil obseg dela premajhen je delal tudi na magistralni recepturi, izdaji zdravil pa se je izmikal. Lekarniško delo mu ni ležalo. Iskal je različne možnosti, da bi se rešil lekarne. Razmišljal je tudi o tem, da se poda v politiko za kar je imel velike možnosti. V njem se je nenehno izražala silna potreba po priznanju in uveljavljanju. Bil je željan priznanja. Leta 1962 je bil izvoljen za predsednika slovenskega farmacevtskega društva in kmalu za tem je zapustil Lekarno Kranj in odšel v Farmis, ki je nastal z združitvijo Leka in Krke. (2)
Mesec in pol pred njegovo smrtjo sva se slučajno srečala v Ljubljani. Na zunanjem kavarniškem vrtu je sedel pri kavi, sam, rahlo sklonjen. Opazil me je in me povabil k mizi. Čeprav je Krka dobro skrbela za njega se je počutil osamljenega in zapuščenega. Enake misli in besede, kot jih je izrekel Miloš, sem mnogo let prej slišala ob priliki slučajnega srečanja v Kostanjevici na Krki od njegovega predhodnika Borisa Andrijaniča.(2)
Je z odhodom v pokoj tak občutek lasten vsem znanim in uspešnim osebam?
Viri:
- Lužnik Pohar Milka: Trgovec z življenjem, zgodba Miloša Kovačiča,Darila Rokus d.o.o.,2005
- Breda Kosirnik: osebni spomini