Miroslav Činč (Franc Kozjek)

Doc. dr.  MIROSLAV ČINČ, mag. farm. spec., (28. 9. 1938 – 1. 12. 1996)

Prijazni ravninski svet slovenskega Prekmurja, bližina Lendave in Mure ter odmaknjenost od hrupnega mestnega življenja so obkrožali malo vasico Gančani, v kateri se je materi Marjeti Koler rodil Slavko. Mati se je nato poročila z Vinkom Činčem, ki je Slavka priznal kot svojega in mu podelil priimek Činč. Živeli so skupaj z maminimi starši na majhni kmetiji, kjer je mati opravljala gospodinjska dela, oče pa je kot tesar pomagal sovaščanom pri različnih delih in občasno izdeloval tudi lesene sode, kar je bila skozi stoletja značilnost tega kraja. Tudi Slavko je rad pomagal pri kmečkih opravilih. Z dedkom sta pasla živino, lovila ribe v bližnji Lendavi in se pogovarjala. Slavko se je kot bister otrok zelo hitro naučil pisati in brati. Tako si je pridno zapisoval dedkove pripovedi in jih kasneje uporabil pri pisanju kratkih igric in skečev. K temu  ga je spodbujala tudi mama, na katero je bil zelo navezan.(1)

Kot otrok je bil Slavko zelo prijazen, zasanjan otrok, ki se je rad sprehajal po travnikih in logih bližnje okolice. Tudi ko je začel hoditi v osnovno šolo v bližnje Beltince se ni držal cestnih poti in je obiral bližnjice skozi livade in gmajne. Tako je spoznaval že v svoji zgodnji mladosti lepote narave in njeno nenehno spreminjanje. V Beltincih se je velikokrat ustavil pred hišo v kateri je bila lekarna in občudoval v belo haljo oblečenega magistra Szepessyja in za njim police z lepo postavljenimi keramičnimi in steklenimi posodami. Gospod Szepessy, domačini so ga klicali gospod Panči, je bil zelo prijazen do otrok in marsikateri med njimi je bil deležen kakšnega bombončka, tudi Slavko. Ko ga je nekega dne učiteljica poslala v lekarno po zdravilo za njenega sina je prvič stopil v njeno notranjost . Čudovite vonjave eteričnih olj, zdravilnih rastlin, raznih mazil in tekočin, prelepe starinske omare in množica starih knjig  so ga povsem prevzele in zaželel si je, da bi bil tudi on nekoč lekarnar.

V šoli je bil zelo marljiv učenec. Vse ga je zanimalo, še posebej slovenščina in z njo povezana književnost. Zelo rad je bral. Domov je prinašal različne knjige in jih ob večerih, pri medli svetlobi prebiral. To je bil tudi vzrok, da je moral zelo kmalu nositi očala.

Po osnovni šoli se je vpisal v gimnazijo v Murski Soboti. Iz Gančanov se je vsak dan vozil s kolesom. Sicer ni bil poseben športnik, zato pa se je povsem predal kulturnemu življenju. V Kulturnem društvu Dolinec iz Gančanov je bil eden najbolj aktivnih članov.(2) Pisal je besedila za kratke igrice in skeče in jih tudi uprizarjal, pesnikoval, pel je v pevskem zboru, učil se je igrati na kitaro in še bi lahko naštevali. K temu ga je spodbujal tudi magister Panči, s katerim sta postala dobra prijatelja. Pokazal mu je svojo zbirko starin in ga navduševal nad ohranjanjem narodnega bogastva. Prevedel mu je tudi iz madžarščine kar nekaj iger, ki jih je Slavko uprizoril na odru domačega društva.

Zanimal pa se je tudi za povsem posvetne stvari. Tako je na primer skupaj z mamo obiskoval tečaj kuhanja. Ker je bil tečaj organiziran v večernih urah v Beltincih in ni imela prevoza, jo je Slavko vozil s kolesom v Beltince. Namesto, da bi jo čakal zunaj, se je tudi sam udeleževal tečaja in ga tudi opravil. Tako je vzljubil kuhanje in to ljubezen gojil vse življenje.

Čeprav je bil Slavko že odločen, da bo študiral farmacijo, mu je dodatno spodbudo dal prof. Karba, ki je osmošolce murskosoboške gimnazije prišel navduševati za študij farmacije. Poleg njega sta se tako za ta študij odločila tudi njegova sošolca Milan Benkič in Marjan Grah. Ker pa so bili doma relativno revni, je zaprosil za vojaško štipendijo in jo tudi dobil.

Slika 1. Miroslav Činč kot maturant leta 1957.

Tako se je lepega jesenskega dne mladi Slavko znašel v Ljubljani, pred mogočno zgradbo »farmacevtske fakultete« na Vegovi ulici 4 odločen, da postane magister farmacije. Vstopil je v zgradbo in prvega mimoidočega povprašal, kje se lahko vpiše na študij farmacije. Le-ta ga je začudeno pogledal in pojasnil, da je to gimnazija in ne fakulteta in ga napotil na bližnjo zgradbo Univerze. Tu je že v preddverju začutil študentski nemir. Vsi bodoči študenti so se prerivali okoli vratarske lože in iskali prepotrebne informacije. Tudi sam je stopil v vrsto in od vratarja dobil podatek, da se za vpis na farmacijo mora oglasiti na fakulteti za kemijo v Snežniški ulici. Prijazen vratar mu je tudi pojasnil, kako pride do tja. Hitro se je napotil na omenjeno mesto in se tudi tu pri vratarju pozanimal kje je vpisna pisarna. Ne preveč prijazna gospa ga je vprašala, kaj dela na kemiji, saj ve , da je za farmacijo zadolžena pisarna farmacevtskega odseka na Vegovi ulici. Ko je odgovoril, da je tam že bil in da pisarne ni našel,  mu je tajnica pojasnila, da se ta nahaja v kleti gimnazije z vstopom iz njenega dvorišča. Tako je sledilo prvo razočaranje. Na mesto mogočne zgradbe z lepimi laboratoriji in predavalnicami, je imela »farmacevtska fakulteta« samo eno majhno pisarno v kleti in v njej tajnico, ki je urejala administrativne stvari za študente farmacije. Ta mu je pojasnila postopek vpisa na univerzo in mu predala potrebne podatke. Ko je izpolnjeval indeks, je sledilo drugo razočaranje. Ob vpisu predmetnika je ugotovil, da se bo učil predvsem matematiko, fiziko in kemijo ne pa zdravilstvo, kot si je predstavljal študij farmacije. Vseeno se je vpisal in čakal na prva predavanja. In tu je sledilo še eno razočaranje. Nobenega pozdrava, nobene dobrodošlice oziroma pojasnil, kaj lahko pričakuje od študija farmacije.  Samo suhoparno predavanje anorganske kemije ostarelega inženirja kemije, ki ni pokazal nobene prijaznosti do študentov.

Sčasoma se je na vse navadil. Na to, da je vpisan na Prirodoslovno-matematični in filozofski fakulteti in ne na Farmacevtski, da ima predavanja na različnih koncih Ljubljane in da kot študenti niso imeli svojih prostorov, kjer bi se lahko družili in izmenjevali izkušnje. Zato se niso počutili kot celota in niso občutili pripadnosti farmaciji in farmacevtskemu študiju. Povezovale so jih samo praktične vaje, kjer so se lahko  bolje spoznali in pomagali drug drugemu. Čeprav so bili pogoji dela v kletnih laboratorijih nemogoči, smo si tu znali ustvariti tudi prijetne trenutke in se povezati. Živ dokaz za to je bil tudi Slavko, ki se je ob priliki botaničnega izleta v Iški vintgar, skupaj s kolegico Alenko Skubic izgubil. V iskanju rešitve iz neznanega brezpotja sta se tako zbližala, da sta ostala skupaj vse življenje.

Hitro sta minuli dve leti študija v Ljubljani in čeprav so jim odgovorni obljubljali, da bodo lahko študij nadaljevali v Ljubljani se to ni zgodilo. Treba je bilo oditi v Zagreb in študij nadaljevati na tamkajšnji Farmacevtsko biokemijski fakulteti. Tam so bile razmere bolj urejene. Študijski program je bil bolj prilagojen potrebam farmacevtskega poklica, predmetnik pa farmacevtski kemiji, farmakognoziji, biokemiji, galenski farmaciji in farmakologiji. Šele sedaj se je mladi Činč zavedel, da se je povsem pravilno odločil za študij farmacije. Po naravi čuteč in ljubezniv človek je spoznal, kako pomembna je vloga farmacevta v življenju ljudi. Uvidel je, da farmacija ni bela halja in lepo opremljena lekarna, temveč mnogo več. Je zatočišče kamor se ljudje zatečejo po pomoč in rešitev svojih zdravstvenih problemov. V farmacevtu vidijo strokovnjaka, ki pozna njihove tegobe in jih zna kar najbolje rešiti. Zato se je študija lotil zelo resno in odkrival pri farmakognoziji, kako velika »farmacevtska tovarna« je narava, pri farmacevtski kemiji pa kako spreten posnemovalec narave je lahko farmacevt. Spoznal je, da je večina zdravil pridobljenih iz naravnega okolja. Pri  patofiziologiji se je seznanil z vzroki različnih bolezni in pri farmakologiji, kako te vzroke odpraviti. Pri mikrologiji ga je presenetilo dejstvo, kako škodljivi, vendar tudi koristni so lahko mikroorganizmi. Vse to znanje je vestno shranjeval v svoje možganske predalčke, saj se je zavedal, kako prav mu bo prišlo vse to znanje pri opravljanju farmacevtskega poklica. Zato ni čudno, da je bil odličen študent in da je študij zaključil kot prvi v svoji generaciji.

Po uspešno zaključenem študiju, se je takoj javil na služenje vojaškega roka. Poslali so ga v Beograd na sanitetno oficirsko šolo (SOŠ) in nato kot vojaškega štipendista v lekarno vojaške bolnice v Postojni. Tu je prevzel vlogo vodje galenskega in kontrolno analiznega laboratorija. Istočasno se je tudi poročil z Alenko Skubic in spomladi leta 1963 se jima je rodila hčerka Breda. Kot vojaška oseba je hitro dobil stanovanje in družina je lahko zaživela normalno življenje.

Vendar je bilo za novo pečenega moža in očeta ter diplomiranega farmacevta vse nenavadno. Že samo okolje Postojne, z mrzlimi zimami in zelo vročimi poletji, je bilo za rojenega Prekmurca navajenega  neskončne ravnine, miru in mogočnih rek , težko sprejemljivo. Poleg tega, ga je težila še vojaška služba, s svojimi večkrat težko razumljivimi odredbami. Prelepo vendar prostrano in otožno Prekmurje je mladega Slavka izoblikovala v miroljubnega, prijaznega in razmišljujočega človeka. Vse to pa ni bilo v skladu z togo in enosmerno doktrino vojaške službe. Zato se v njej ni počutil najbolje in je že zgodaj pričel razmišljati, kako se bo tega okolja rešil. Bil pa je zaradi štipendije v času študija pogodbeno vezan. Po dolgotrajnem prizadevanju je uspel, da so ga leta 1968 premestili v Ljubljano. Postal je vodja galenskega laboratorija lekarne vojaške bolnišnice v Ljubljani. To je bila velika sprememba v njegovem društvenem in raziskovalnem delovanju. Prišel je v okolje razgibanega delovanja na vseh področjih življenja. Hitro se je povezal s sorodnimi strokovnjaki znotraj zdravstva in izobraževanja , kar mu je omogočilo uresničitev njegovih želja, da bi s svojim delom doprinesel k napredku farmacije v Sloveniji.

Zavedal pa se je tudi, da ne sme izgubljati časa. Zato se je takoj vključil v delo Slovenskega farmacevtskega društva in že leta 1969 postal član njegovega upravnega odbora in leta 1971 njegov predsednik. Poleg tega se je takoj, ko je bil na Odseku za farmacijo organiziran podiplomski študij, nanj vpisal in ga opravljal ob delu. Hitro je spoznal, da bo nadaljevanje študija farmacije njegova najboljša priprava za bodoče delo.

Leta 1970 je tudi Univerza v Ljubljani priznala, da je farmacija znanstvena veda, sposobna pomembnega znanstveno raziskovalnega dela in ji omogočila, da izobrazi kar največ tovrstnih strokovnjakov. Nenavadno hiter razvoj farmacevtske industrije, lekarništva in klinične biokemije v Sloveniji, je zahteval tudi vse več ljudi z ustrezno izobrazbo za zagotavljanje tega razvoja. Odsek za farmacijo je tako jeseni leta 1971 objavil razpis za pričetek magistrskega študija. Vpisalo se je kar 13 slušateljev. Breme je padlo prav na generacije farmacevtov, ki so diplomirali v 60-tih letih preteklega stoletja. Med njimi je bil tudi Miroslav Činč. Tako kot vedno se je študija lotil zelo resno in z velikim zanimanjem spremljal predavanja iz novih področij farmacije: biofarmacije s farmakokinetiko, stabilnosti zdravil, kontrole in kakovosti zdravil itd. Vmes pa svoje znanje posredoval tudi drugim farmacevtom s predavanji na izpopolnjevalnih tečajih in simpozijih. Tako je imel že leta 1970 na VI. Plenumu SFD odmevno predavanje z naslovom Delovna področja diplomiranih farmacevtov in farmacevtskih tehnikov. V njem je opozoril, da je zaradi dolgoletnega pomanjkanja diplomiranih farmacevtov in sorazmerno velikega priliva farmacevtskih tehnikov iz srednje farmacevtske šole v marsikateri lekarni, zlasti pa lekarniški podružnici deloval samo farmacevtski tehnik. Hiter razvoj farmakoterapije pa je narekoval zahtevo po vse bolj izobraženih strokovnjakih v lekarniški službi. Zato je nujno potrebno, da vsako lekarniško enoto vodi diplomirani farmacevt, ki je nosilec dejavnosti, farmacevtski tehnik pa je koristen in potreben sodelavec  pri opravljanju odgovornih nalog. Hkrati je potrebno zagotoviti pogoje, da bo vsakdo po svoji izobrazbi in izpopolnjevanju svojim nalogam resnično kos.(3)

V galenskem laboratoriju vojaška lekarne je hitro ugotovil, da še zdaleč niso izkoriščene vse možnosti delovanja laboratorija in da je mnoge stvari potrebno na novo ovrednotiti in izboljšati. Najprej se je lotil izdelovanja mazil, ki so bila poleg parenteralnih raztopin najpogosteje v laboratoriju izdelana zdravila. Tako je v iskanju najprimernejše mazilne podlage proučil biofarmacevtske lastnosti mazila z 10% sol. calcii sulfidi. Mazilo je pripravil z 11 mazilnimi podlagami in jih preizkusil z ozirom na sproščanje učinkovine iz mazila in sposobnost njegovega razmazovanja. Povezal pa se je tudi z delmatološko kliniko in pod vodstvom dr. Stjepana Bunte mazilo tudi klinično preizkusil. To je bilo eno prvih tovrstnih raziskav, v kateri sta neposredno sodelovala farmacevt in zdravnik. Rezultate so avtorji objavili v Farmacevtskem vestniku(4)

Že leta 1971 se je izkazalo, kako pomembno je bilo visokošolsko podiplomsko izpopolnjevanje farmacevtov. Pod vodstvom prof. dr. Franca Kozjeka, je lahko Slovensko farmacevtsko društvo pričelo z organizacijo vsakoletnih simpozijev, na katerih so študenti magistrskega študija prikazovali svoja seminarska dela in s tem seznanjali farmacevte in farmacevtske tehnike z novostmi delovanja farmacevtske stroke. Tako je bil leta 1971organiziran prvi simpozij na temo Medsebojno delovanje zdravil. Na njem so s svojimi prispevki sodelovali Marinka Planinc, Vlado Uglešić, Milena Lešnjak, Alenka Skubic-Činč in tudi Miroslav Činč. Slednji je predstavil referat z naslovom Posledice sočasne terapije z antihipertoniki in drugimi zdravili. To je bil prvi simpozij, ki ga je SFD organiziralo ob priliki  svojega XVII. rednega občnega zbora. Ugoden odmev na simpozij, ki so ga lepo sprejeli vsi prisotni in poslušali z zanimanjem je obenem dokaz, da se kljub tolikokrat poudarjeni preobremenjenosti na delovnem mestu z voljo in trudom da marsikaj narediti. Storjen je bil korak naprej k še večji aktivnosti in strokovnem udejstvovanju farmacevtov na področju odkrivanja in preprečevanja medsebojnega delovanja zdravil. (5)

Še istega leta je že kot Vodja vojaške lekarne in v sodelovanju s Higiensko epidemiološkim odredom Vojne bolnice v Ljubljani opravil obsežno študijo Mikrobiološka kontaminiranost galenskih preparatov, izdelanih v lekarni vojaške  bolnišnice. Raziskave so pokazale , da že sama demineralizirana voda lahko vsebuje večje količine B. subtilis, s tem pa so lahko okužene tudi vse galenske oblike izdelane s to vodo. Isti mikroorganizem je vseboval večkrat uporabljani škrob in prav tako iz njega izdelane tablete. B. subtilis pa je bil prisoten tudi v gelu karboksimetil celuloze s kalcijevim sulfidom. Zaključil je, da je v galenskih pripravkih B. subtilis najpogostejši mikrob in da bi bilo za preprečitev teh okužb potrebno surovine sterilizirati ali pripravek konzervirati.(6)

V nadaljevanju te študije je proučeval prisotnost mikroorganizmov v kapljicah za oči izdelanih po magistralni recepturi v galenskem laboratoriju. Rezultate je objavil v Farmacevtskem vestniku (7). Rezultati te študije so pokazali, da je bila skoraj polovica vseh vzorcev nesterilnih in da sta samo dva vzorca vsebovala konzervans. Poleg tega je bilo samo 20% vzorcev izotoniranih in da je večina vsebovala posamezna vlakna filtrirnega papirja, kar vse povzroča pri uporabi draženje očesa.

Prav tako je pripravil obširen pregled antiinflamatornih sredstev s katerim je skušal prikazati, da je večina v trenutni terapiji uporabljenih tovrstnih zdravil iz skupine antiflogistikov, analgetikov in antipiretikiov. Ti sicer lajšajo bolečino in simptome mnogim težkim ali manj težkim revmatičnim bolnikom, niso pa sposobna odvrniti vzroke, ki so privedli do bolezni. Da bi tudi na tem področju zagotovli zdravljenje, bo potrebno še mnogo raziskav različnih profilov znanstvenikov od farmacevtov, kemikov, biologov, farmakologov in zdravnikov, da bo revmatska bolezen premagana.(8)

Leto 1972 je bilo posvečeno galenskim laboratorijem združenih lekarn. Čeprav je farmacevtska industrija prevzela velik del nalog galenskega laboratorija je obdržal svoje  pomembno mesto pri izdelavi pripravkov, ki jih industrija iz različnih vzrokov ni prevzela. Tako se v galenskih laboratorijih še vedno izdelujejo različna mazila, tinkture, kapljice za oči in da ne govorimo o parenteralnih raztopinah. Poleg tega so galenski laboratoriji idealno mesto za strokovno izobraževanje in znanstveno raziskovalno delo. Prav to je v svojem referatu poudaril Miroslav Činč. Poleg tega, da je lahko galenski laboratorij za stažiranje farmacevtskega kadra, njegovo strokovno izpopolnjevanje in izvajanje specializacij je pomembno, da so bili in so še vedno, galenski laboratoriji mesto farmacevtskih raziskav. V njih so se razvila prva zdravila, ki so se nato prenesla v veliko industrijsko proizvodnjo. Razvile pa so se tudi metode njihovega analiziranja in nadzorovanja kakovosti. Rekel je:

Čeprav nam pogled v preteklost potrjuje, da so bili galenski laboratoriji jedro za razvoj stroke in znanosti nasploh, moramo danes ugotoviti, da je iz današnjih galenskih laboratorijev le malo farmacevtov, ki bi gojili raziskovalna dela in s tem prispevali k razvoju stroke. Vzrok za to konstatacijo je verjetno premajhna koncentracija delovnih sredstev, ki ne dovoljujejo večjih izdatkov za raziskovalno delo. Farmacevt raziskovalec je imel do sedaj v skromnih razmerah majhnih galenskih laboratorijev kaj malo možnosti za raziskovalno delo, čeprav ne moremo zanikati določene potrebe po tej vrsti aktivnosti. Rutinsko delo je v glavnem okupiralo zmožnosti farmacevta praktika, ki se zaradi pomanjkanja časa ni mogel posvetiti nerešenim problemom stroke, čeprav so ga močno zanimali. Ob spremenjeni vlogi galenskih laboratorijev, pri katerih že danes lahko zabeležimo pozitiven premik k večji aktivnosti nastajajo tudi novi pogoji, ki navzlic skromnosti vendarle dajejo možnosti za raziskovalno delo. Pri večjih galenskih laboratorijih se že pojavljajo posamezna nerešena vprašanja, na katera bo farmacevt, ki dela na tem področju, moral najti ustrezne odgovore, da bo lahko njegovo rutinsko delo potekalo nemoteno. Predvsem se porajajo problemi pri predelavi zdravilnih snovi in drog v primerne farmacevtske oblike, kakor tudi že pri stabiliziranju, konzerviranju in embaliranju v galenskem laboratoriju izdelanih zdravil in galenskih preparatov. Z raziskovalnim delom jih bo moral farmacevt sproti reševati, kajti brez raziskovalnega dela ni razvoja v nobeni stroki tudi farmacevtski ne.(9)

Leta 1973 je simpozij Stabilnost zdravil obravnaval problematiko hitrega kvarjenja zdravil pod vplivom najrazličnejših dejavnikov.  Miroslav Činč  je predstavil Mikrobiološko kontaminacijo farmacevtskih preparatov. Opozoril je na dejstvo, da se mikrobiološki okuženosti zdravil in zdravilnih pripomočkov zelo težko izognemo. Že destilirana voda lahko ob krajšem stanju vsebuje več kot 100 000 klic na mililiter, med njimi tudi patogene mikroorganizme kot so Pseudomonas fluorescens in aeruginosa, koliformne bakterije in salmonela. Ker je voda najpomembnejša sestavina pri pripravi zdravil ali v samem zdravilu, je še kako pomembno, da podvzamemo vse mere, da do okužb vode ne pride. Posebej je opozoril na pripravo kapljic za oči, pri katerih še ni zahtev po popolni sterilnosti, kar pa se bo moralo zgoditi. (10)

Istega leta je v Farmacevtskem vestniku objavil obširen pregledni članek z naslovom Analitika antiinflamatornih sredstev. V njem je zbral običajno uporabljene analizne metode kvalitativnega in kvantitativnega določanja derivatov salicilne kisline, fenilbutazona, indolocetne kisline, glukokortikoidov, kinolonov, encimov, zlata in kamazulena.(11)

Poleg obsežnega strokovnega in predavateljskega dela je vestno opravljal tudi funkcijo predsednika SFD. Obdobje njegovega predsedovanja je zaznamovalo sprejemanje za nadaljnji razvoj farmacevtske stroke pomembnih zakonskih določil. Tesno sodelovanje z Republiškim sekretariatom za zdravstvo in socialno varstvo je društvu in njenemu predsedniku omogočilo plodno sodelovanje pri pripravi Pravilnika o pripravništvu zdravstvenih delavcev, Pravilnika o opravljanju strokovnega izpita zdravstvenih delavcev, Pravilnika o izvajanju strokovnega nadzora zdravstvenih delavcev in organizacij, Pravilnika o opravljanju strokovnega izpita zdravstvenih delavcev, Pravilnika o strokovnem izpopolnjevanju zdravstvenih delavcev in Pravilnika o specializaciji zdravstvenih delavcev. Farmacevti so tako pridobili enakopravno mesto med zdravstvenimi delavci, saj so bili vsi predlogi SFD v glavnem sprejeti. Pri tem je bil pomemben skupni nastop vseh za razvoj farmacevtske stroke v Sloveniji zainteresiranih dejavnikov. To se je uresničevalo skozi dejavnost posebne komisije pri združenju lekarn v katero so bili vključeni predstavniki  Odseka za farmacijo FNT, Zavoda za farmacijo, Republiškega sekretariata za zdravstvo in socialno varstvo, Združenja lekarn in Slovenskega farmacevtskega društva. Z združenim nastopom je bilo mnogo lažje uveljaviti njihove predloge pri sprejemanju zakonskih določil.

Razen pri omenjenih pravilnikih pa je društvo sodelovalo tudi pri pripravi zveznih zakonov, ki so urejali delovanje naše stroke. To so bili zakoni o prometu z zdravili, o mamilih, o strupih, o administraciji in evidenci v zdravstvu. (12)

Prvič se je z resnim raziskovalnim delom soočil leta 1973, ko je pristopil k svoji magistrski nalogi. Ker si je na predhodnem študiju pridobil veliko znanja iz farmakokinetike in stabilnosti zdravil se je z mentorjem prof. Kozjekom dogovoril za proučitev vzroka odločitve ameriške Uprave za hrano in zdravila, da iz uporabe izključi rutin, kot zdravilo za jačanje krvnih kapilar in zmanjšanje njihove propustnosti in s tem preprečitve pogostih krvavitev. Postavil je hipotezo, da je za to kriva njegova nepravilna aplikacija. Rutin naj bi se skozi sluznico prebavnega trakta ne absorbiral in bil zaradi tega neučinkovit.

To je želel dokazati z ugotavljanjem njegove absorpcije na izoliranem črevesu podgane v napravi Fischerja in Parsonsa. Napravo mu je ljubeznivo posodil farmakološki laboratorij tovarne Lek. Vendar ga je pred samim poskusom čakalo še veliko dela. Predvsem je moral razviti metode kvalitativnega in kvantitativnega določanja rutin in njegovih morebitnih razpadnih produktov v umetnih prebavnih sokovih. Z njimi bi lahko določil, kako stabilen je rutin v pogojih prebavnega trakta in s tem določil ali je njegova absorpcija mogoča. Za kvalitativno analizo je uporabil  papirno kromatografijo za količinsko določanje pa spektrofotometrično metodo. Poskusi so pokazali, da se rutin v prebavnem traktu razpada na kvercetin in rutinozo zelo počasi. Ker se skozi sluznico absorbira samo kvercetin kot lipofilna spojina, je razumljivo, da je absorpcija rutina po peroralni aplikaciji minimalna. Zato je povsem upravičeno, da ga je Ameriška in za njo tudi vse druge agencije črtala iz seznama zdravil. (13)

Tako si je mag. Miroslav Činč z zagovorom svoje naloge kot prvi absolvent podiplomskega študija na Odseku za farmacijo pridobil znanstveni naziv magistra farmacevtskih znanosti. (14)

Še istega leta je nastopil kot predavatelj na simpoziju SFD  Avtomedikacija in to s prispevkom Avtomedikacija kroničnih bolnikov. (15)

Dotaknil se je predvsem bolnikov s srčnimi obolenji, revmatizmom in sladkorno boleznijo. Ker te bolnike spremlja pogosto še več drugih obolenj, ki zahtevajo dodatno terapijo, je možnost interakcije pri avtomedikaciji toliko večja.

Slika 2: Vsakoletno družinsko srečanje sobe 27 (Gozd Martuljek 1975)

Leta 1975 so mu končno dovolili, da izstopi iz vojaške službe in nastopi mesto direktorja v TOZD Kontrola kakovosti farmacevtske tovarne Lek. Ker pa je na tem mestu zakon predvideval specialista iz preizkušanja zdravil,  je mag. Činč  na Republiškem komiteju za  zdravstveno in socialno varstvo zaprosil za odobritev specializacije iz preizkušanja zdravil, kar so mu takoj odobrili. Ker je imel opravljen magisterij je lahko po skrajšanem programu na Zavodu za farmacijo opravil specialistični staž in si naziv specialista pridobil že leta 1976.

V novi službi mu sprva ni bilo lahko. Tovarna Lek, ki se je razvila iz kemične tovarne je bila bolj usmerjena v količinsko in ne kakovostno proizvodnjo, ki jo zahteva proizvodnja zdravil. Mag. Činč se je kot farmacevt zavedal te  pomanjkljivosti in je pričel uvajati evropske standarde nadzora kakovosti vseh faz izdelave zdravil od surovin do končnega proizvoda. To je zahtevalo temeljite spremembe v miselnosti vseh sodelujočih. To ni bilo po volji vodstvu podjetja, zato so ga že po petih letih premestili v sestersko podjetje Bayer Pharma v Ljubljani. Vendar tu ni vzdržal dolgo in že po dveh letih se je priključil farmacevtski tovarni Krka in skupaj z ženo Alenko odšel v kenijsko tovarno Dawa.

Slika 3: Otvoritev Dawe pharmaceuticals , Nairobi 1984.

Kako predan je bil Slovenskemu farmacevtskemu društvu in predavateljskemu delu kažejo njegove nadaljnje aktivnosti na simpozijih SFD. Leta 1975 je sodeloval kot predavatelj na simpoziju Vpliv alkohola in drugih agensov na delovanje zdravil. V prispevku  Vpliv hrane na absorpcijo zdravil avtor lepo razloži mehanizme vplivov hrane na delovanje zdravil , ki lahko spremeni pH vrednost prebavnih sokov, tvori z zdravili komplekse ali vpliva na prenosne mehanizme zdravila skozi steno prebavnega trakta. V vseh primerih se lahko absorpcija zdravilne učinkovine poveča ali zmanjša. S tem se spremeni njeno delovanje in učinek zdravljenja. Zato je še kako pomembno, da so farmacevti s temi mehanizmi seznanjeni in da lahko bolnike opozorijo na nujnost upoštevanja navodil, ki jih dobijo ob prejemu zdravila.(16)

Čeprav so imeli diplomirani farmacevti v skladu s Pravilnikom  o specializacijah zdravnikov, zobozdravnikov, diplomiranih farmacevtov in zdravstvenih sodelavcev z visoko izobrazbo vse možnosti specializacije, se te možnosti niso posluževali. Menili so, da so specializacije namenjene predvsem farmacevtom zaposlenim neposredno v zdravstveni službi. Zato ni čudno, da so se za to obliko izobraževanja odločali samo farmacevti zaposleni v biokemičnih laboratorijih. Izredno hiter razvoj farmacije v svetu in tudi v Sloveniji pa je zahteval od slovenskih farmacevtov izpopolnjevanje teoretičnih in praktičnih znanj. Pri tem je specializacija ena od najpomembnejših vendar ne najpogostejših oblik. Da bi uredili stanje na področju specializacij v zdravstvu in spodbudili delovne organizacije in posameznike k tovrstnemu izpopolnjevanju, se je Slovensko farmacevtsko društvo  odločilo organizirati posvet o specializacijah farmacevtov. To se je zgodilo ob priliki I. skupščine delegatov SFD septembra leta 1976. Na njem so člani društva, ki so sodelovali pri sestavljanju programov posameznih specializacij prikazali pomen tovrstnega izobraževanja. Med njimi tudi mag. Miroslav Činč s prikazom pomena specializacije iz preizkušanja zdravil. Slednji je bil za to nalogo tudi najbolj usposobljen. Bil je specialist iz preizkušanja zdravil in vodil je Oddelek za kontrolo kakovosti v največji slovenski tovarni zdravil. V uvodu svojega predavanja je poudaril pomen zagotavljanja bolnikom najboljša in neoporečna zdravila.

Preizkušanje zdravil spada v tiste specializacije farmacevtov, ki so se že kmalu zdiferencirale kot nujna potreba, da bi pacienta zaščitili pred neugodnim delovanjem in hkrati zagotovili maksimalno učinkovitost zdravila. Nagel razvoj znanosti, napredek v farmacevtski stroki in ekspanzija farmacevtske industrije so povzročili, da ima danes terapevt na razpolago velik izbor zdravil. Ob tem pozitivnem premiku smo pa priče tudi vrsti nepravilnosti in sumljivih preparatov, ki iz neznanja ali dobičkarstva pomenijo madež v preskrbi z zdravili. Vsaka družba se želi obvarovati nevarnosti, ki jih lahko povzroči neodgovorno ravnanje v proizvodnji in distrribuciji zdravil, zato z zakoni in predpisi regulira promet z zdravili. Farmacevt je s svojim znanjem najodgovornejši profil zdravstvenega delavca, ki mora zaščititi pacienta in mu preskrbeti kvalitetno zdravilo.(17)

V nadaljevanju je poudaril, da razvoj zahteva nov lik specialista iz preizkušanja zdravil, ki bo  razen kemičnih, instrumentalnih, bioloških in mikrobioloških metod analitskega dela poznal tudi osnovne principe vzorčenja materiala, kakor tudi vpliva okolja na zdravila, na njegovo stabilnost in farmakološke lastnosti. Zato bo potrebno v bližnji prihodnosti deloma spremeniti sam program specializacije in povečati število specialistov, kar mora biti prioritetna naloga Slovenskega farmacevtskega društva.

Slika 4: Miroslav Činč skupaj z ženo Alenko, sinom Borisom in hčerko Bredo.

Kako vsestranski in kako močno prežet z znanstveno miselnostjo je mag. Činč dokazal tudi kot Vodja sektorja za kontrolo kakovosti v Leku. Ker je bil Lek eden glavnih proizvajalcev zdravil s peptidnimi ergot alkaloidi je želel spoznati vse njihove farmakološke lastnosti. Poznani so bili predvsem njihovi nevrohumuralni učinki malo manj pa antiserotoninsko delovanje. Zato je skupaj s sodelavcem Lavričem v farmakološkem laboratoriju Leka, pričel proučevati vpliv ergozina in njegovih derivatov na edem povzročen z serotoninom in karagenom. Volumen nastalega edema na tački laboratorijskih podgan je meril po metodi Uga Basileja. Rezultati so pokazali , da ima najmočnejši antiedematozni učinek ergozin, sledita mu dihidroergozin in 2-bromergozin. Nasprotno pa ergozinova stereoizomera ergozinin tega učinka nima. V primernem odmerku torej ergozin lahko močno zavre serotoninski edem. Delo sta avtorja objavila v Farmacevtskem vestniku. (18)

Da izkušenj iz svojega magistrskega dela ni povsem pozabil je mag. Činč dokazal z novimi raziskavami denzitometričnih določevanj rutina in kvercetina v zmeseh. V samo štirih letih so se metode določanja učinkovin v zmeseh močno spremenile. Papirno kromatografijo je nadomestila tankoslojna kromatografija na steklenih ploščah, spektrometrične metode pa denzitometrično določanje. Raziskave so pokazale, da je denzitometrična metoda kvantitativnega določanja rutina in kvercetina v zmeseh zanesljiva in zelo natančna. Kot najboljši nosilec se je izkazal silikagel C,  kot mobilna faza pa zmes benzena, piridina in mravljinčne kisline v razmerju 72:18:10. (19)

Protivnetna zdravila in med njimi salicilati so bila tako s praktičnega kot teoretičnega stališča predmet dolgoletnih Činčevih proučevanj. Deloma zato, ker so se ta zdravila tudi v vojski, kjer je služboval, veliko uporabljala in deloma ker so bila kljub dolgoletni uporabi še vedno predmet novih raziskav. Tako je že leta 1971 objavil članek o medsebojnem delovanju salicilatov z drugimi zdravili, nato leta 1972 obširen pregled vseh trenutno uporabljanih protivnetnih zdravil in leta 1973 analitiko salicilatov. Kasneje je spremljal problem samozdravljenja s salicilati in tudi klinične intoksikacije z mazili, ki so vsebovali salicilate.

Zato ni čudno, da se je odločil tudi v svojem doktorskem delu prispevati nova spoznanja o uporabnosti O-saliciloilsalicilne kisline, ene od derivatov salicilne kisline. Spojina je bila sintetizirana in patentirana že daljnega 1909 leta in naj bi imela enake učinke kot acetilsalicilna kislina vendar manj neželenih učinkov. Predvsem naj bi ne dražila želodčne sluznice in ne povzročala notranjih krvavitev. Vendar je spojina ostala v senci acetilsalicilne kisline in se kljub ugodnim terapevtskim učinkom v praksi ni uveljavila.

V svoji doktorski disertaciji je želel mag. Činč ugotoviti vzrok izostanka neželenih učinkov pri uporabi O-saliciloilsalicilne kisline in njene prednosti pred acetilsalicilno kislino. V ta namen je opravil veliko število biofarmacevtskih in farmakokinetskih raziskav tarčne spojine in s tem opredelil njeno obnašanje v prebavnem traktu po peroralni aplikaciji. Pričel je s poskusi in vitro in nato še in vivo. Rezultati so bili primerljivi in so pokazali, da se O-saliciloilsalicilna kislina v kislem želodčnem soku težko topi, s tem ne povzroča draženja, se pa čas njene absorpcije podaljša, ker se izvrši šele v tankem črevesu. Zaradi tega tudi dalj časa ostaja v krvi in njeno delovanje se podaljša. Zato ima O-saliciloilsalicilna kislina dve prednosti pred  acetilsalicilno kislino in to: ne draži želodčne sluznice in ima daljše delovanje.(20)

Analiza zdravil in s tem nadzor nad njihovo kakovostjo je Mag. Činča spremljala ves čas njegove poklicne dejavnosti. Kakovost je bila njegovo poslanstvo. Izoblikoval je prvo Dobro lekarniško prakso  in napisal prvo dobro laboratorijsko prakso, vse na osnovi  temeljnih smernic mednarodnih standardov kakovosti. Tako je v času svojega delovanja v leku vpeljal metode zagotavljanja kakovosti v vseh fazah proizvodnje zdravil od priprave surovin do končnega oblikovanja zdravil. Poleg tega je svoje  znanje in izkušnje zelo rad posredoval svojim kolegom. Bil je dober predavatelj in zato ni čudno, da je bil leta 1980 izvoljen v naziv docenta za predmet Analiza zdravil na fakulteti za farmacijo v Ljubljani. To področje je bilo dolga leta v programu študija farmacije slabo pokrito. Predavanja so se izvajala honorarno, ni bilo učbenikov in tudi ne posebnega raziskovalnega dela s tega področja. Mag. Činč je skupaj s prof. Krbavčičem takoj pristopil k pripravi učnega gradiva za omenjeni predmet. Poleg tega je predmet obogatil z novo vsebino. Pridodal mu je področja nadzora kakovosti, ki je v farmaciji še kako pomembno.

Že leta 1971 je bil sprejet pravilnik o strokovnih in tehničnih pogojih glede opreme in kadrov ter o načinu, postopku in rokih za verifikacijo lekarn. (21) V skladu s tem pravilnikom je bila imenovana tudi Komisija za verifikacijo lekarn. V tej komisiji je kot predsednik sodeloval tudi  mag.Činč in na osnovi posebnega obrazca izdelal analizo stanja lekarn v Sloveniji za obdobje od 1978 do 1982. Analiza je pokazala, da je število lekarniških enot v omenjenem obdobju močno naraslo, da se je povečalo število zaposlenih v lekarnah in s tem izboljšala kvaliteta lekarniških storitev.(22)

Leta 1982 je Činč odšel za pomočnika generalnega direktorja in tehničnega direktorja farmacevtske tovarne Dawa v Keniji, katere delni lastnik je bila tudi Krka. To ga je obogatilo ne toliko s strokovnim razvojem, koliko z novimi človeški spoznanji.

Krutost življenja, kjer ljudje umirajo zaradi pomanjkanja najelementarnejših zdravil, za katere ni denarja, ob sočasnem blišču bogastva in bogatašev, ki si lahko privoščijo vse, kar je plačljivega na svetu, je tako močno doživetje, da ga ne moreš pozabiti, je povedal v enem od svojih intervjujev (23)

Kljub temu mu raziskovalna žilica ni dala miru, da ne bi tudi iz Kenije doprinesel farmacevtskemu znanju. Skupaj s soprogo in analitiki z Zavoda za farmacijo se je lotil proučevanja možnosti gojenja in uporabe kamilice v Keniji. Ugotovljeno je bilo, da se kamilica v Keniji lahko kultivira, da vrednost eteričnega olja v cvetovih znaša 0,63 % in da je v njem visoka vsebnost azulena in bisaboloksida A. Zato bi bila njuna ekstrakcija smotrna. (24)

Slika 5: Miroslav Činč kot predavatelj na kongresu v Atenah 1987

Po vrnitvi iz Kenije je bil prenasičen z rutinskim delom v farmacevtski industriji in si je zaželel  bolj plodnega dela v poučevanju in nadzorovanju. Ker na Fakulteti za farmacijo ni bilo prostega mesta docenta na Katedri za farmacevtsko kemijo, se je leta 1987 zaposlil na Zavodu za farmacijo in prevzel mesto samostojnega referenta za stalno strokovno izobraževanje farmacevtov. Po mnogih letih se je to permanentno izobraževanje pričelo izvajati bolj profesionalno. Program, ki so ga predlagali SFD, FFA in Zavod za farmacijo, se je izvajal vsako leto za farmacevte in farmacevtske tehnike na Zavodu za farmacijo. Obiskovanje teh izpopolnjevanj pa je bilo pogoj za samostojno opravljanje strokovnega dela farmacevtov. Vse to je vodil in organiziral mag. Činč.  Po letu 1991 se je posveti tudi ureditvi zakonodaje s področja farmacije prilagojene mednarodnim zahtevam. Tako je prispeval k ureditvi prometa s tradicionalnimi in z recepta prostimi zdravili ter vodil strokovno komisijo za izdajanje dovoljen za promet teh zdravil. Bil je predsednik komisije za pripravo prvega zakona o zdravilih v Sloveniji (1993-1996), ki je bil sprejet leta 1996 in član komisije za uvedbo Evropske farmakopeje v Sloveniji.

Ob obilici svojega dela je vendar našel tudi čas za delo v Slovenskem farmacevtskem društvu. Leta 1991 je bil ponovno izvoljen za predsednika društva in v svojem programu dela izpostavil :

• Vključevanje farmacije v Sloveniji v evropske ustanove in organizacije in sprejem in implementacijo sodobnih smernic ter zapovedi Evropske skupnosti in EFTA,
• Sodelovanje pri pripravi nove zakonodaje o zdravilih in pomožnih zdravilnih sredstvih in
• Ustanovitev farmacevtske zbornice kot mesta dogovarjanja o strateškem razvoju farmacije v Sloveniji.(25)

Ob koncu svojega mandata predsednika SFD je predstavil svoja gledanja na farmacijo  ob prelomu tisočletja. Poudaril je, da se harmonizacija v svetu nadaljuje zato na farmacevtskem področju lahko pričakujemo poenotenje pravil dobre proizvodne prakse na vseh področjih delovanja. Z Evropo in svetom usklajeni Standardni operacijski postopki niso več nepotrebni predpisi temveč nuja za priznanje našega dela. Zato je potrebno zavihati rokava in čim preje sprejeti vso potrebno zakonodajo, da se tudi Slovenija na tem področju uvrsti med razvitejše države. V veliko pomoč pri tem bo ustanovitev nacionalne agencije za zdravila, ki bo kadrovsko, prostorsko, opremsko in dokumentacijsko obvladala vse probleme s področja zdravil.(26)

Slika 6: Zadnje srečanje s prijatelji v Murski Soboti leta 1996.

Potem, ko so se že pokazali prvi rezultati velikih naporov mag. Činča, da se Slovenija priključi kot enakopravna članica Evropski uniji in ko so bila sprejeta načela Dobre proizvodne prakse in izdelan osnutek novega Zakona o zdravilih, mu je odpovedalo srce. Umrl je mnogo prezgodaj na svoji zadnji službeni poti v Londonu.

Viri

1. Činč Juhant Breda, Intervju , Ljubljana, 2024
2. Šraj Peter, Stou leit gančkoga majoša 1919-2019, Krajevna skupnost Gančani, 2019
3. Činč M. Delovna področja diplomiranij farmacevtov in farmacevtskih tehnikov, Zbornik SFD, 1970
4. Činč M., A. Erlich, S. Bunta : Vpliv mazilne podlage na delovanje mazil z 10% calcii sulfidi, Farm. vestn. 21, 153–160, 1970
5. Činč M, Posledice sočasne terapije z antihipertoniki in drugimi zdravili, Zbornik SFD, 1971
6. Činč M.,J. Berden : Mikrobiološka kontaminiranost galenskih preparatov, Farm. vestn., 22, 27-31, 1971
7. Činč M., A. Erlich, J. Berden: kapljice za oči – malomarna priprava, Farm. vestn. 23, 41- 44, 1972
8. Činč M., Antiimflamatorna sredstva, Farm. vestn. 23, 113-141, 1972
9. Činč M., Galenski laboratorij in vzgoja farmacevtskega kadra, Simpozij galenski laboratoriji združenih lekarn, SFD, 130-139,1972
10. Činč M., Vpliv mikroorganizmov na stabilnost zdravil, Simpozij Stabilnost zdravil, SFD, 103-125, 1973
11. Činč M. Analitika antiinflamatornih sredstev, Farm. vestn. 24, 1–18, 1973
12. Činč M., Poročilo predsednika SFD, Farm. vestn. 24, 161-164, 1973
13. Činč M., Magistrsko delo Kinetika absorpcije rutina »in vitro«, Odsek za farmacijo, 1974
14. Štiri desetletja študija farmacije in klinične biokemije, str. 103, Fakulteta za farmacijo, Ljubljana, 2000
15. Činč M. Avtomedikacija kroničnih bolnikov, Simpozij Avtomedikacija, SFD, 1974
16. Činč M., Vpliv hrane na absorpcijo zdravil, Simpozij Vpliv alkohola in drugih agensov na delovanje zdravil SFD, 141-163, 1975
17. Činč M. Specializacija iz preizkušanja zdravil, Posvetovanje o specializacijah farmacevtov v Sloveniji, SFD, 16-32, 1976
18. Činč M., A. Lavrič, Vpliv ergozina in njegovih derivatov na edeme podganje tačke, izzvane s serotoninom in karageninom, Farm. vestn. 27, 163-167, 1976
19. Činč M.,T Podboj, K. Lomovšek, F. Kozjek, Denzitometrično določanje rutina in kvercetina v zmesi, Farm. vestn. 28, 23-27, 1977
20. Činč M., Disertatacija: Biofarmacevtske in farmakikonetične lastnosti O-saliciloilsalicilne kisline, VTO Farmacija, 1979
21. Pravilnik o strokovnih in tehničnih pogojih glede opreme in kadrov ter o načinu, postopku in rokih za izpolnitev pogojev za verifikacijo lekarn, Ur. List SRS št. 17/71.
22. Činč M., R. Dobrovoljc, M. Popovski, Nekateri kazalci razvoja lekarništva v Sloveniji v obdobju 1978-1982, Farm. vestn. 23, 97-103, 1982
23. Činč M. Pogovor z mag. Miroslavom Činčem, Zdrav. vestn. 58, 298-301, 1989
24. Činč S., M. Činč, E. Tomazin, V. Pavli, Predposkus gojenja kamilice v Keniji, Farm. vestn. 35, 173-178, 1984
25. Činč. M. Program dela Slovenskega farmacevtskega društva, Farm.vestn. 42, 266-268, 1991
26. Činč M. Farmacija na prelomu tisočletja, Farm. vestn., 44, 145-148, 1993