Doc. dr. Miroslav Činč

Dobitnik Minařikovega odličja leta 1992

 

Št. znakov s presledki: 13.607
Št. znakov brez presledkov: 11.657

 

Potencialni viri:

Mojca Gobec, Mila Božič, Andrej Ferlan, Nada Irgolič, Breda Kosirnik, Aleš Krbavčič, žena, hči; arhiv Murska Sobota, arhiv Ljubljana (vojaška bolnišnica)

 

Povzetek

Kakovostnik po duši. Kakovost zdravil je prvi pogoj, da so ta lahko tudi varna in učinkovita. Kakovost je brezpogojna, ker je najboljše jamstvo tudi za varnost pacientov in obratno, nekakovost je največje tveganje. Bil je vizionar, znal je navduševati, ideje je znal spraviti v življenje.

 

 

Rojstvo in mladost

Miroslav Činč – poročna slika

 

Miroslav Činč – portret

Miroslav Činč – In memoriam – Janez Špringer

 

 

Šolanje

 

Zaposlitve

Vojaška bolnišnica Ljubljana

Lek

Krka – Dawa

ZAF

 

Pogled na zagotavljanje kakovosti zdravil

Dobre prakse pri proizvodnji zdravil

Dobre prakse pri izdelovanju zdravil v lekarnah

 

Pogled na znanje

Delo s študenti

Specializacije farmacevtov

Stalno strokovno izpopolnjevanje

Publikacije

Avtor

Urednik

Mentor

 

Delovanje v širši družbeni skupnosti

 

Miroslav Činč kot oseba (sodelavec, prijatelj, družinski človek)

Rad je imel življenje, znal je uživati v majhnih stvareh, ljudem je zaupal in verjel v njihovo dobronamernost, s človekom je gradil odnos na predpostavki o njegovi dobronamernosti, ob stiku z njim je človek dobil občutek sprejetosti, spoštovanja, cenjenosti, zaupanja, vere vate.

 

OBSTOJEČA BESEDILA

Članek v Planinskem vestniku: Zdravila v nahrbtniku

Praviloma jih v nahrbtniku ne bi bilo treba. Če se že odločimo za kakšno daljšo turo, potem jih skrbno izberemo in se odločimo za najnujnejša. Tak primeren izbor bi lahko zajel:

• aspirin – tablete po 0,5 g – proti bolečinam (kot analgetik) in za znižanje telesne temperature (kot antipiretik); namesto aspirina lahko upora­ bimo tudi druge analgetike, ki jih dobimo v le­ karni brez recepta (na primer paracetamol ali analgetske kombinacije, na primer caffetin, saridon, kofan);
• dermazin – mazilo, 50 g (srebrov sulfadiazin) uporabimo za oskrbo opeklin;
• tudi zdravil  za  nadaljevanje  že  začetega zdravljenja ne smemo pozabiti; če odhajamo v gore ne glede na to, da nam je zdravnik predpisal določeno zdravljenje, potem že začete ali stalne terapije ne smemo prekiniti.

V nahrbtnik ne sodijo antibiotiki, antihistaminiki in druga zdravila močnega učinka!

Izjema temu pravilu so odprave in daljše bivanje v gorah, ki jim najnujnejša zdravila določi in predpiše zdravnik (na primer antibiotike, sul-fonamide, antihistaminike, antidiaroike in drugo). Koristno je lahko, če so v nahrbtniku tablete za dezinfekcijo vode (tablete pantocid, tablete micropur, prašek clorina), ki vsebujejo aktivni klor za uničevanje mikrobiološkega one­ snaženja vode.

Nič ni narobe, če je v nahrbtniku tudi kakšna vrečka zrnc za nadomeščanje manjkajoče tekočine skozi usta (za oralno rehidracijo, na primer nelit, nelit N, zrnca OS). Ti pripravki vse­ bujejo soli kalija in natrija v obliki kloridov, hidrokarbonata in citrata kot nadomestilo za izgubljene telesne elektrolite. Ob daljšem bi­ vanju, naporih in pitju čaja koristno nadomestijo izgubljene minerale in energijo. Sicer jih pa vsebujejo tudi napitki (cedevita, maratonik in drugi), ki vsebujejo poleg tega še vitamine.

Ob vsem povedanem bi lahko zaključili, da nahrbtnik ni lekarna, zato tudi ni primerno mes­ to za zdravila. Za krajše izlete v gore zadošča že nekaj obvezilnega materiala, medtem ko daljše bivanje in odprave zahtevajo strokovnej-šo pripravo, o kateri naj odloča zdravnik.

 

Utemeljitev za odličje – Jelka Šmid Korbar: Farmacervtski vestnik, 1992, št. 43, str. 184

Prejemnik Minafikovega odličja doc.dr. Miroslav Činč Utemeljitev Doc. dr. Miroslav Činč, dipl. farm., je strokovnjak, ki to najvišje priznanje v farmacevtski stroki v republiki Sloveniji zasluži za svoje dolgoletno vsestransko delo:

– pri razvoju in uveljavljanju Slovenskega farmacevtskega društva in farmacije v širši družbeni skupnosti, kot njegov dvakratni predsednik, član komisije za evropsko farmakopejo, predsednik republiške komisije za pomožna zdravilna sredstva, predsednik komisije za verifikacijo lekarn, predsednik komisije za pripravo zakona o zdravilih in član komisije za registracijo zdravil

– za uspešno pedagoško delo na dodiplomskem in podiplomskem študiju farmacije na Oddelku za farmacijo Univerze v Ljubljani, pri specializacijah farmacevtov iz analize zdravil in pri permanentnem izpopolnjevanju farmacevtov in farmacevtskih tehnikov

– za raziskovalno in publicistično dejavnost, kot član uredniškega odbora Farmacevtskega vestnika, urednik priročnikov strokovnega izpopolnjevanja in soavtor učbenika »Analiza in nadzor zdravil« in – pri uveljavljanju inovativnega in organizacijskega dela farmacevta v farmacevtski industriji doma in v tujini.

Ne samo po široki dejavnosti, ampak tudi kot kolego, visoko cenimo dr. Činča kot človeka, ki je vsak trenutek in na vsakem področju farmacije z vsem srcem, znanjem in navdušenjem pripravljen prispevati svoj delež za napredek svoje stroke.

 

In memoriam – Aleš Krbavčič, Lovro Dermota, Roman Dobrovoljc: Farmacevtski vestnik, Farm vestn 1997; 48; 195 – 197

V mrzlem zimskem popoldnevu, decembra 1997 smo na ljubljanskih Žalah v velikem številu pospremili na zadnji poti našega spoštovanega člana, nekdanjega predsednika Slovenskega farmacevtskega društva, Minafikove-ga odlikovanca doc. dr. Miroslava Činča, mag. farm.

Cenjeni strokovnjak, pedagog in svetovalec, priljubljeni sodelavec in prijatelj je nenadoma omahnil sredi zagnanega dela in strokovnega poslanstva. Za njim ostaja globoka vrzel v farmacevtskih krogih in naša trpka bolečina.

Slovensko farmacevtsko društvo

Pozdrav Miro

v imenu Slovenskega farmacevtskega društva, pozdrav doc.dr. Miroslav Činč, v imenu Fakultete za farmacijo, a predvsem v imenu slovenskih letnikov, ki so v začetku šestdesetih let študirali na Farmacevtski fakulteti v Zagrebu. Draga Alenka, spoštovana družina, kolegice in kolegi, Miro je prinesel med nas prijaznost pomurske pokrajine, pomurske duše. Spomin na srečanje z njim seže v čas naše mladosti, ko smo se na Farmacevtski fakulteti vseučilišča v Zagrebu učili prvih korakov v stroki in znanosti v njenem ozadju. Miro je diplomiral 17. januarja 1962, tik pred njim je v slavnostnem zborniku fakultete Elizabeta Rank Rustja, tik za njim Polonca Brilli Milavec…okrog njega še in še slovenskih imen kolegic in kolegov, ki zdaj tukaj podoživljamo te čase. Miro je bil med tistimi, ki so duha stroke in vseučiliščno idejo farmacije razumeli in znali udejaniti pri svojem delu. To je znal že na prvem delovnem mestu kot vodja galenskega in analiznega laboratorija vojaške lekarne, v Leku je imel že v začetku sedemdesetih let, ko je tam vodil analizni laboratorij, iz delan koncept sistema za vgrajevanje kakovosti v farmacevtske izdelke in se zavedal, da je analizni nadzor samo del sistema, ki je danes znan pod imenom dobra proizvodna praksa v vseh resnih farmacevtskih podjetjih. Pridobljene izkušnje je uporabil v naslednjih dveh etapah v stroki, v Bayer Pharmi, tedaj edinem podjetju v mešani lasti in kasneje v Krkini Dawi. Hkrati je vseučiliščno idejo farmacije udejanil z doktorsko disertacijo in kasneje z docenturo s področja analize in nadzora zdravil na Fakulteti za farmacijo. Sam je občutil težavno pot do strokovnega izpopolnjevanja in usposabljanja, zato je bilo mesto svetovalca za podiplomsko izobraževanje na Zavodu za farmacijo zanj naravno mesto za razvijanje vseučiliščne farmacevtske misli. Ves čas je deloval v farmacevtskem društvu, v katerem je podpiral integralno vlogo društva. Dvakrat je društvo vodil, večkrat je v založniškem svetu znal ponuditi dobre misli in sredstva za izpolnitev teh zamisli. Ničkolikokrat je oblikoval sklepe simpozijev društva. Zavzemal se je za obvezno, s programom podprto usposabljanje in strokovno izpopolnjevanje za vse farmacevte in je pri nas uvedel možnost samoizobraževanja s sporočanjem vprašanj v Farmacevtskem vestniku. Uredil je številne povzetke predavanj za strokovno usposabljanje ter na fakulteti kot predavatelj in mentor pri diplomah pomagal do sodobnih konceptov analize in nadzora zdravil številnim študijskim generacijam. V zadnjih letih je s predavalnimi temami poudarjal pomen farmacevtske administracije, saj je v sodobnem mednarodnem prometu z zdravili dokumentacija proizvodnega postopka in analiznega nadzora nepogrešljiv in enakovreden del vsakega zdravila. Izkušnje, pridobljene v farmacevtski industriji in pri svetovalnem delu za samozdravljenje je strnil v evropskim normam prilagojena besedila novega Zakona o zdravilih. Zaželen predavatelj je bil na dodiplomskem programu in podiplomskem programu pri predmetu nadzor zdravil. Tukaj sva se v sredo na zadnji predavalni uri kratko srečala in dogovorila za nadaljni urnik predavanj. Sedaj se je žal obrnilo tako, da nam je Miro Čirič, naš kolega, nedosegljiv v večnem krožišču misli, a vendar je med nami v svojih delih in v našem spominu.

Aleš Krbavčič

Dragi prijatelj – dragi stanovski tovariš!

Klicali smo te z več imeni – tudi več mož si veljal in tvoje odgovornosti so bile številne in tudi velike. Vsi farmacevti v lekarnah in bolnišnicah – prav vseh generacij – povezani v lekarniški zbornici smo te s spoštovanjem poslušali kot predavatelja, med nami v družbi pa kot človeka čigar mnenje smo vedno potrebovali. Iz negotovih, celo omahujočih učencev rednega strokovnega izpopolnjevanja in strokovnih srečanj smo postali izurjeni in zanesljivi prav s tvojimi izoblikovanimi programi izpopolnjevanja in s tvojim profesionalnim vodenjem izobraževanja. Učil si nas razumeti predvsem to, kar znamo delati. Vemo, da si bil srečen v naših krogih. Rekel si sam, da si srečen z izbiro svojega dela in stanu. S svojim velikodušjem si nas vzpodbujal v farmacevtski samozavesti in samospoštovanju. Le mi ti izrekamo zahvalo in priznanje šele, ko smo te izgubili. Je pa gotovo toplina zahvale v hladu toliko bolj zaželena in pomenljiva. Bolj je mrzlo v hladnem dnevu, bolj škrlatna je zarja zatona. Tak bo v našem spominu tvoj lik – lik človeka farmacevta.

Lovro Dermota

 

Poslovili smo se od Oka, strička, Mirota, dedka. Bil je eno samo veliko, dobro srce. Vse je imel rad in vsi smo ga imeli radi. Ljubil je svoje delo. Ljubil je svoje študente. Rad je imel Zavod. Rad je imel svoje prijatelje. Rad je imel soprogo, svoja otroka in njuna izbranca. Z veliko zapisano je imel rad VNUKE. Rad je imel svoje nekoliko otožno Prekmurje. BILA GA JE ENA SAMA VELIKA LJUBEZEN. Deset let dela pod isto streho Zavoda pomeni deset let težav in veselja. V spominu sodelavcev bo ostal kot človek, ki ni nikdar povišal ton, kot človek poln vere in dobrih priporočilnih besed za vsakega mladih kolegov, ki so iz njegovih profesorskih rok prihajali v Zavod. Bil je učitelj in vzgojitelj. Učil je strpnosti celo kolege, ki so bili starejši od njega. Dajal je mnogo. Pripravljen je bil vedno in povsod pomagati. Znancem in neznancem je bil na voljo za strokoven nasvet. Svojega prostega časa ni imel. Verjel je v dobroto, čeprav mu njegova ni bila vedno povrnjena. Prav redko je v intimnem pogovoru pogrešal – ob vseh uradnih priznanjih in odličjih, ki jih je sprejel – prijateljski stisk roke in besedo zahvale za nesebično delo. To bolečino je nosil skupaj z nikdar pozabljeno in doumeto bolečino, ki ga je prizadela ob izgubi sina. Koliko ljubezni je bilo do Mirota v okolju v katerem je deloval, sem doumel šele ob sprejemanju izrazov sožalja – iskrenih – človeških. Ob njegovem slovesu sem šele dojel bogastvo prijateljstva. Plemenitost smo spoznavali v iskrenih izrekih sožalja. Kakšen slučaj je, da smo tik pred Mirotovim slovesom obiskali njegovo Prekmurje. Mnogokrat mi je to svojo svetinjo opisoval s tistim čustvom, ki ga je zmožen le čuteč prizadet človek. Da bil je mogoče zadnji pravi farmacevt, ki je, kjerkoli po svetu je hodil, stopil v lekarno. Bil je privržen Zavodu, toda zaradi njemu lastne širine je bil last vse farmacije. Poznal je vojaško farmacijo, kontrolo kakovosti in industrijsko proizvodnjo zdravil, poznal je pedagoško delo in Zavod. Bil je kakovostnik, ki je spoznaval razvoj kakovosti v temeljnih smernicah kakovosti v MIL standardih, kakovostnik, ki je izoblikoval prvo DOBRO LEKARNIŠKO PRAKSO, ki je pred desetimi leti napisal prvo dobro laboratorijsko prakso v Zavodu. Bil je kakovostnik, ki je oblikoval v svojem poslanstvu tudi kakovostne medsebojne odnose. Vedno ni bil deležen priznanja in pohvale prav zaradi prevelike širine, ki bi jo razumeli šele, ko bi dosegli njegovo raven. Zadolžil nas je, da se borimo v slavo njegovemu spominu za cilje, katerim je posvetil svoje življenje. Nič ne bi bolj iznakazilo njegovo lepo podobo, kot izničevanje njegovega strokovnega dela. Vse sožalne besede in misli bi postale laž in hinavščina. Česar ne poznamo in ne razumemo ne pomeni, da ni – pomeni le našo duhovno bedo – našo strokovno revščino. Spoznanja, ki jih je prinesel iz tujine in jih vgradil v svoje delo pri oblikovanju boljših -zrelejših predpisov, nam lahko prihranijo marsikatero grenko izkušnjo in to je njegov pravi resnični prispevek farmaciji, za katerega mu bomo trajno hvaležni.

Dragi Miro! Slovo od tvojih posmrtnih ostankov ni slovo od tebe: »V DELIH SVOJIH SAM BOŠ ŽIVEL VEČNO!«

Še kak čas bomo živeli tako tisti, ki ne bodo žalovali za teboj, kot tisti – užaloščeni vendar bogatejši za vrednoto tvojega prijateljstva, bogatejši za delček človečnosti.

Roman Dobrovoljc