Št. znakov brez presledkov: 7.543
NIKO JESENOVEC 1928-1993
Slika 1: Niko Jesenovec
Med slovenskimi farmacevti pripada Niku Jesenovcu posebno mesto, ker je deloval na področju, ki ni klasično lekarništvo, ampak predstavlja stičišče mnogih strok. Zahtevna interdisciplinarnost je vedno tudi strokovno tveganje, ker se je treba zbližati z različnimi strokovnimi jeziki, na koncu pa te nihče nima za čisto ‘svojega’. Področje, na katerem je deloval in ga sooblikoval Jesenovec, je že za njegovega življenja nosilo različna poimenovanja, od analizne farmacevtske biokemije, klinične biokemije, farmacevtske biokemije, do laboratorijske biomedicine in najpogostejše medicinske biokemije. V zadnjih desetletjih pa se je vse, kar je povezano z biokemijo še neznansko razširilo, kar samo potrjuje, da se je Jesenovec gibal po zelo ‘eruptivnih’ raziskovalnih poljih. Njegovo delovanje je bilo v mnogih pogledih pionirsko in zanj je moral imeti polega znanja še ustrezno mero poguma in trme. Vsi, ki smo se srečevali z njim vemo, da mu tega ni manjkalo.
Življenjski krog
Niko Jesenovec je zrasel na škofjeloškem Puštalu, kjer se je rodil 1. decembra leta 1928. Petnajstleten se je vključil v antifašistično delovanje in nato kot partizan v Kosovelovi brigadi osvobajal Primorsko. To ga je zaznamovalo za celo življenje in bil je ponosen na partizansko izkušnjo.
Srednjo farmacevtsko šolo v Ljubljani je končal leta 1948. in se vpisal na takrat edino farmacevtsko – biokemijsko fakulteto v Zagrebu, jo končal v rednem roku in se kot pripravnik leta 1953. zaposlil v ljubljanski Centralni lekarni. Isto leto se je poročil z Marči (Žitnik) in preselili so se v Maribor, kjer je dobil službo v Splošni bolnišnici. Rodila sta se jima Lučka (Kamenik, dipl. ing. arh.) in Žarko (dipl. ing. el.). Kljub velikim delovnim obremenitvam, se je zelo aktivno vključil v mariborsko javno življenje in krajevno samoupravo, deloval med planinci za popularizacijo ‘transverzale’, tekmoval v škofjeloškem smučarskem klubu in celo igral nogomet pri tezenskem Kovinarju.
Maribora sicer ni nikoli zapustil, kar pa ne pomeni, da ne bi bil radius njegovega strokovnega delovanja zelo širok: vseskozi je bil strokovno aktiven v Zagrebu in Ljubljani, za nekaj let pa tudi na Dunaju, kamor je odšel v diplomatsko službo. Več let je bil poslanec Zvezne skupščine v Beogradu.
Upokojil se je leta 1990., a je že konec decembra 1993. zaradi neozdravljive bolezni limfnih žlez preminil v Mariboru.
Nabiranje znanja
Farmacevtska – biokemijska fakulteta zagrebške univerze je veljala za eno najuglednejših visokih šol v Jugoslaviji, saj je na njej do začetka vojne predaval ‘nobelovec’ Vladimir Pregl in je bila tesno povezana s še enim ‘nobelovcem’ Leopoldom Ružičko. V Jesenovčevem času je medicinsko biokemijo predavala Marijana Fišer-Herman, učenka dunajskega ‘nobelovca’ Hansa Fischerja, židinja z antifašističnim prepričanjem, ki si je slovenskega ‘partizana’ izbrala za demonstratorja in pomožnega asistenta ter mu nedvomno nakazala smer njegovega strokovnega razvoja.
Leta 1960 je bil sprejet zakon o specializaciji za medicinsko biokemijo in naslednje leto je bil Jesenovec prvi v Sloveniji, ki je opravil specialistični izpit.
Ko se je v Mariboru leta 1961. ustanovila Višja stomatološka šola, je Jesenovec prevzel predavanja s področja laboratorijske biokemije in zaradi tega začel pripravljati doktorat, ki ga je v Zagrebu končal leta 1963. z zagovorom disertacije »Gibanje glutationa v eritrocitih pri anemijah ‘in vitro’ in ‘in vivo’.« Bil je med prvimi višješolskimi predavatelji v Mariboru z znanstvenim naslovom in kar kmalu (1965) je bil na zagrebški univerzi izvoljen tudi v naziv docenta. Dobro desetletje kasneje se je na ljubljanski univerzi habilitiral naziv rednega profesorja.
Razdajanje znanja
Sistematičen kakor je bil, je imel Niko Jesenovec pravo izhodišče za pedagoško delo. Takoj po prihodu v Maribor je začel poučevati kemijo in mikrobiologijo na srednji medicinski šoli. Leta 1961. je postal predavatelj fiziološke kemije na novoustanovljeni Višji stomatološki šoli, ki pa je bila po desetih letih ukinjena. Vzporedno je predaval tudi bodočim učiteljem biologije na Pedagoški akademiji v Mariboru, kasneje na Oddelku za biologijo FNT mariborske univerze.
Po opravljenem doktoratu, se je na zagrebškem vseučilišču habilitiral za docenta klinične biokemije. V kasnejših obdobjih je tam tudi predaval na podiplomskih programih. Sicer pa je kariero visokošolskega učitelja v sedemdesetih nadaljeval na ljubljanski ‘farmaciji’ in si tam leta 1978. pridobil tudi najvišji naziv rednega profesorja za analizno farmacevtsko biokemijo, kasneje preimenovano v klinično biokemijo. Leta 1987. je ustanovil samostojno katedro za klinično biokemijo in jo vodil vse do svoje smrti. Predaval je tudi podiplomskim študentom ljubljanske Medicinske fakultete.
Veliko se je posvečal strokovnemu izpopolnjevanju zaposlenih v kliničnih in biokemičnih laboratorijih, poldrugo desetletje pa je vodil študij ob delu za laboratorijske tehnike. Predsedoval je državni komisiji za specialistične izpite. Bil je mentor številnim diplomantom, magistrom in doktorjem. Za vse svoje tečaje in predavanja je vestno izdajal tudi študijska gradiva in učbenike.
Slika 2: Mentor dr.Jesenovec in doktorant Osredkar
Raziskovalno in strokovno delovanje
Prvo raziskavo je na Zavodu za anorgansko kemijo opravil že v času študija leta 1950. in sicer »Konduktivistično določanje ogljikovega dioksida pri razpadu natrijevega bikarbonata« in zanjo prejel nagrado. Po več kot štiridesetih letih znanstvenega dela pa je leta 1991. v skupini Milanom Skitkom in Ljubišo Lukičem za delo »Izum stabilne kontrole krvi za hematološke analizatorje na Coulterjevem principu« prejel tudi nagrado Sklada Borisa Kidriča, kasneje preimenovano v Zoisovo nagrado.
Njegov celotni opus objav pa obsega blizu 400 strokovnih oz. znanstvenih del, med njimi prispevke na preko 200 domačih in mednarodnih konferencah in 12 knjig. Mnoge od konferenc je tudi sam organiziral ali vodil, posebej pa izstopa Kongres medicinskih biokemikov Jugoslavije na Bledu leta 1971., ki je prepričal predsednika IFCC Martina Rubina, da si naši medicinski biokemiki zaslužijo članstvo v prestižni mednarodni zvezi. Deloval je tudi v strokovnih revijah Farmacevtski vestnik, Biochemica medica, Zdravstveni vestnik, v izdajateljskem odboru Slovenskega farmacevtskega društva itd..
Njegovo delo je bilo ves čas usmerjeno v organizacijo stroke in je kot vodja Strokovnega kolegija za klinične in biokemijske laboratorije uvedel standardizacijo laboratorijskih postopkov, normative za delo v laboratorijih, tipizacijo laboratorijev in strokovne nadzore v njih. Vse to je odločilno prispevalo h kakovosti laboratorijskega dela in s tem slovenskega zdravstva sploh. Kot predsednik jugoslovanskega Društva medicinskih biokemikov je enake korake sprožil tudi na ravni nekdanje države in pod njegovim vodstvom sta izšli dve knjigi Standardnih metod iz medicinske biokemije, že pripravljena tretja – Izbrani postopki analiz v klinično biokemijskih laboratorijih — pa zaradi razpada Jugoslavije ni več izšla.
Deloval je tudi na mednarodni ravni kot član ekspertne skupine za pH pri Mednarodni zvezi za klinično kemijo in laboratorijsko medicino ter v Evropski konfederaciji za laboratorijsko medicino.
Slika 3: Jesenovec kot predsednik na kongresu biokemikov Jugoslavije na Bledu; levo od njega mag. Mladen Porekar
Bil je neumoren organizator in je v štirih desetletjih postavil in vodil laboratorij na internističnem oddelku SBM, nato skupni Oddelek za laboratorijsko službo SBM in od leta 1976. v UKC Ljubljana Centralni klinično kemijski laboratorij oz. Univerzitetni inštitut za klinični kemijo in klinično biokemijo.
Poleg visokih državnih odlikovanj, je prejel številna priznanja strokovnih združenj, v katerih je deloval. Med njimi je tudi Minaržikovo odličje Slovenskega farmacevtskega društva.
Rad bi dodal, da je današnji pogled na njegove zahteve po izpolnjevanju delovnih dolžnosti, pravilnih postopkih in urejenih laboratorijih gotovo drugačen. Danes dobro vemo, da se medicina v celoti zanese na podatke laboratorijskih izvidov, ki so zdravnikom neprecenljivi pokazatelji bolnikovega fiziološko-patološkega stanja. To omenjam zato, ker smo tudi v lekarnah gojili strokovne nadzore, ki so marsikomu pomenile dodatno obremenitev. Toda spoznali smo, da smo ob nasvetih nadzornih članov vidno strokovno napredovali in bili zato zadovoljni. Prepričan sem, da so tako, kot so naše lekarne v EU referenčne, referenčni tudi biokemični laboratoriji. Dejstvo je, da je za to zaslužen prav profesor Niko Jesenovec.
Lovro Dermota mag. farm.
Vire hrani gospa Marči Jesenovec, ki jih je sama zbrala in zapisala.
