Št. znakov brez presledkov: 10.112
Slika 0
Mag Ščuka Venčeslav – Slavko
1897 – 1991
Avtorica: Metka Štefančič
Mag Ščuka Venčeslav Slavko je bil legenda farmacevta v Ajdovščini in okoliških krajih
Zaradi njegovega bogatega znanja so ga cenili bolniki, farmacevti, zdravniki in veterinarji.
– Bolnikom je bil vedno dosegljiv. Zagotavljal jim je potrebna zdravila in znal prepoznati njihove težave ter jim s svojim bogatim znanjem in izkušnjami pomagati. Veliko pozornosti je posvečal tudi preprečevanju bolezni.
– Farmacevtom je predajal svoje znanje in izkušnje o zdravilih, pripravi, izdelavi in preskrbi z njimi.
– Zdravniki so se obračali nanj pri oblikovanju bolniku prilagojenega zdravljenja – posebej magistralne recapture in preskrbe z zdravili, ki so jih bolniki nujno potrebovali, a so bila v državi nedosegljiva. Njegov nečak prim dr Vilijem Ščuka, specialist pediater, pedopsihiater je povedal, da je njega in druge zdravnike tedanjega časa naučil magistralne recapture – setavo, namen uporabe in predpisovanje (1). S svojo kritično mislijo je bil tudi v pomoč zdravnikom, ki so ga vključili v zdravljenje pri bolnikih, ki so se stalno vračali k zdravniku v ambulanto, a zdravniki z vsemi preiskavami niso mogli potrditi bolezni. Pripravil je placebo kapljice in jih z natančnimi navodili predal bolniku. Bolniku so se težave zmanjšale ali izzvenele (2)
– Njegovo bogato znanje so pri svojem delu koristili tudi veterinarji.
Mag Brenčičeva je o njem zapisala: “Če bi povprašali starejše prebivalce Ajdovščine in okoliških krajev, ali so poznali gospoda Ščuko, bi večina odgovorila pritrdilno. Morda bi le še dodali, katerega imamo v mislih: ali zdravnika ali dohtarja, ki je delal v Lekarni.” V knjigi Lekarništvo na Primorskem, ki je izšla ob 50. obletnici Primorske podružnice SFD leta 2004 je lepo opisan njegov lik farmacevta (3).
Bil je strokovnjak v svojem poklicu, še več poklic je opravljal kot poslanstvo – pomagati ljudem pri zdravljenju z zdravili, krepitvi in ohranjanju zdravja. Bil je humanitarec – zdravila, sanitetni material in medicinske pripomočke je preskrbel za civiliste in za borce v času 2.svetovne vojne ter ranjence. Delal je kot farmacevt v IX. korpusu in se vključil tudi v organizacijo Lekarniškega laboratorija na vojnem območju, kjer je izdeloval zdravila. Po 2.svetovni vojni je sodeloval pri organizaciji lekarniške službe na Severni Primorski. Zagotavljal je neprekinjeno službo – dežurstvo brez plačila. Bil je stalno dosegljiv za bolnike in zdravnike. Pomagal je pri organizaciji urejene distribucije zdravila v državi. Bil je mentor kolegom in ostalemu farmacevtskemu kadru.
Magister Ščuka Venčeslav – Slavko se je rodil kot tretji od šestih otrok očetu Antonu in materi Katarini rojeni Pertot, v ribiški vasici Barkovlje pri Trstu.
Slika 1: Družina Ščuka – začetek 1910 mag Ščuka je v 2.vrsti prvi z desne.
Umrl je leta 1991 v Domu upokojencev v Ajdovščini. Pokopan je v rodnih Barkovljah pri Trstu.
Njegov oče je kot mlad in sposoben trgovec prišel iz Dutovelj na Krasu v Trst in se poročil z Barkovljanko Katerino Pertot. V barkovljanskem Bovedu je postal lastnik trgovine z jestvinami in večstanovanjske hiše in zemljišča (4)
Starša sta otroke vzgajala kot delovne, odgovorne in zavedne slovence. Po končani osnovni šoli je opravil sprejemne izpite za gimnazijo v Trstu, kamor ni bil sprejet – vzrok ni znan. Šolanje je nadaljeval na klasični gimnaziji v Pazinu v Istri, kjer ga je doletela 1. svetovna vojna. Ob zbiranju prostovoljcev za na fronto se je javil, kot prostovoljec Avstro Ogrske vojske. Razporejen je bil v sanitetno enoto na Soški fronti na Rombonu nad Bovcem, kjer so potekali hudi boji med Italijansko in Avstro Ogrsko vojsko. Sanitetni oddelek je bil lociran v kaverni, kjer se še danes vidi napis, čeprav je že napol zasuta. Naloga Sanitetne službe je bila oskrba ranjencev in priprava za transport v bolnišnice, ki so bile locirane v zaledju. (3,5,6,)
Pri delu na fronti je spoznal svojo vlogo v življenju – pomagati človeku v stiski. Zaradi njegove izjemne uspešnosti pri delu je napredoval v oficirja Avstro Ogrske vojske in cesar Karel mu je podelil državno odlikovanje za hrabrost.
Konec 1. Svetovne vojne je dočakal na Poljskem.(6)
Po koncu 1. svetovne vojne je končal gimnazijo v Pazinu. Eno leto je volontiral v lekarni v Trstu, kar je bil pogoj za vpis na Farmacevtsko fakulteto v Padovi.
Med rednim študijem je veliko inštruiral in delal v lekarni ter s tem kril visoke stroške študija – poleg šolnine, bivanja so morali študentje plačati praktične vaje – reagente, kemikalije, učinkovine,… Študij je končal leta 1924.
Takoj po diplomi je začel staž v Lekarni Vipava pri lekarnarju Juriju Massopustu. (3/str 68). Zaposlil se je v Lekarni Ajdovščina, ki je bila v lasti farmacevta Simcich. Na Sliki 2 je recept z žigom Lekarne Ajdovščina in imenom lastnika dott Simcich (3/67).
Slika 2 Recept
Kasneje je lastnik Lekarne Ajdovščina spremenil priimek v Simonetti. Vzrok ni znan.
Tu je spoznal učiteljico Dušico-rojeno Črnigoj iz Vipave in se poročil. Imela sta dva otroka. Sin Dušan (1926-2010)j je postal uspešen zdravnik in vso delavno dobo posvetil prebivalcem Ajdovščine in okoliških krajev. Hčerka Lela Dea (1930-2015) je študirala jezike, živela nekaj let v Piranu, nato v Ljubljani, kjer je tudi delala.(10).
Žal mirno družinsko življenje ni trajalo dolgo. Fašizem je postajal vse močnejši in z njim pritiski na vpis v fašistično stranko ter sprememba priimka in imena v italjansko obliko. Magister Ščuka je kljub zagotavljanju eksistenčnih pogojev za svojo družino, zavrnil sodelovanje s fašistično stranko in spremembo imena. Poslednično je bil aretiran in zaprt. Rešil ga je lastnik lekarne Simonetti, ki je posredoval zanj. Zagovarjal ga je kot nepogrešljivega strokovnjaka – vestnega in požrtvovalnega delavca, ki je prebivalcem pomagal z nasveti, pripravo in izdajo zdravil. Tu je pomembno dejstvo, da je bilo v tistem obdobju veliko zdravil izdelanih v lekarnah, ker farmacevtska industrija ni pokrivala vseh potreb prebivalcev po zdravilih. Takoj po izpustu iz zapora ga je lastnik Simonetti ponovno zaposlil. Na Sliki 3 vidimo mag Ščuka – desno z lastnikom Lekarne Ajdovščina Dott Simonettijem.
Slika 3 mag Ščuka – desno z lastnikom Lekarne Ajdovščina Dott Simonettijem
Ob okupaciji Jugoslavije je bil interniran, a zaradi bolezni izpuščen ob stalnem nadzorom oblasti.
Od decembra 1942 je deloval za NOB – skupaj z dr Jamšek Marijo, mag.farm. lastnico Lekarne Vipava. Zbirala sta zdravila in sanitetni material ter medicinske pripomočke in jih pošiljala na vojna območja. Z dr Jamškovo sta tudi izdajala zdravila za potrebe terenske lekarne JUG – locirane pod vrhom Čavna.
Ob kapitulaciji Italije je rekvirirana zdravila in sanitetni material vojaških enot v Ajdovščini in Vipavi v sodelovanju z dr Jamšek Marijo, mag. farm., poslal odredom NOV na Trnovo in na Nanos. (6,7)
Novembra 1944 je odšel v partizane v Centralno lekarno Nevenka pri IX. Korpusu. Locirana je bila nad Spodnjo Tribušo. Vodil jo je mag Uroš Rupreht. Magister Ščuka je prevzel vodenje Laboratorija, kjer so izdelovali zdravila in zdravilne pripravke od infuzij, mazil, praškov do razkužil. S tem je bila zagotavljena pomembna naloga dostopnost zdravil najtežjim bolnikom – ranjencem na bojiščih. (3/75)
Osvoboditev je dočakal v Trstu, kjer je bil Glavni štab Slovenije. Z magistroma Varl Janezom in Rupreht Urošem ter dr Derganc Francem so v Trstu uspeli zbrati večje količine sanitetnega materiala iz vojaških in civilnih skladišč ter ga transportirali v centralno skladišče v Šempeter na Krasu – sedanjo Pivko. Iz Pivke so s tem materialom oskrbovali bolnišnice v Sloveniji (3/77).
Od junija 1945 je bil poverjenik za zdravstvo v Ajdovščini in nato vodja centralnega skladišča za cono B v Pivki. V tem obdobju je iz Trsta priskrbel tudi številne aparature, nujno potrebne v zdravstvu in jih dostavil v Ljubljano.
Leta 1946 ga je mag. Rupreht vključil v delo pri organiziranju Kemofarmacije – veledrogerije za preskrbo prebivalcev z zdravili in medicinskimi pripomočki, ki je delovala po celi državi. Organizirana je bila tudi enota Kemofarmacije za Severno Primorsko v Ajdovščini, katero je vodil mag Ščuka.
V tem obdobju je bil aktiven pri organiziranju lekarn na Severni Primorski, saj je Goriška po odhodu Italjanov ostala brez lekarn in potrebnega kadra – magistrov farmacije. Problem kadra so reševali tako, da so zaposlovali vestne in odgovorne ljudi ter jih priučili za delo v lekarni z natančnimi navodili in stalnim nadzorom. Magister Ščuka je to opravil izredno dobro in zaposleni so mu z zaupanjem sledili. Za lekarne Solkan, Kanal in Dormberk je zagotovil sedem zabojev garniture zdravil iz centralnega skladišča v Pivki (6).
Bil je predstavnik pripravljalnega odbora za ustanovitev Primorske podružnice pri Slovenskem farmacevtskem društvu, ki je bila ustanovljena v začetku leta 1953. Prvi sklic je bil predviden za 21.12.1952, a je zaradi slabih vremenskih razmer odpadel. Slika 4 prikazuje kopijo Vabila na ustanovni sestanek Primorske podružnice, ki ga je v imenu pripravljalnega odbora podpisal mag Ščuka (3/20).
Slika 4 Vabilo farmacevtom
Imenovala se je Podružnica za Slovensko Primorje, kar je razvidno na Sliki: 4/1, kjer je žig Primorske podružnice (3/21)
Slika 4-1 Prvi žig Primorske podružnice SFD
Leta 1948 je lastnik mag Simonetti odšel v Italijo in Lekarno v Ajdovščini prodal državi. Magister Ščuka je postal njen direktor. Vodil jo je do upokojitve 1966. Lekarno in delo v njej je v tem obdobju stalno posodabljal.
Na Sliki 5 je Lekarna Ajdovščina – laboratorij iz leta 1960.
dav
Slika 5 Lekarna Ajdovščina 1960
Lekarna je zelo dobro poslovala prav po zaslugi magistra Ščuke, saj je s svojimi zvezami v Trstu, Vidmu in Padovi zagotavljal vsa zdravila, ki so bila v državi nedosegljiva. Številni zdravniki in farmacevti so se obračali nanj ob pomankanju zdravil v državi in z veliko osebno zavzetostjo je le ta priskrbel – Njegov pranečak mag Stojan Ščuka, sin dr Zorka Ščuka, priznanega ginekologa in direktorja porodnišnice v Postojni je povedal, da je oče večkrat prosil strica mag Ščuka Slavka, če mu preskrbi zdravila, ki so bila na trgu nedosegljiva, a so jih bolnice nujno potrebovale. Mag Ščuka mu jih je redno preskrbel – tudi ob nedeljah, praznikih ali ponoči in s tem rešil marsikatero življenje (8)
Deloval je tudi na mentorskem področju, kjer je bil odličen mentor farmacevtom in farmacevtskim tehnikom. Magister Kulot je o njem zapisal: “Bil nam je svetal zgled predanega farmacevta, bil nam je učitelj in mentor.
Za svoje delo je leta 1978 prejel najvišje odličje v farmaciji – Minaržikovo odličje, ki so ga predlagali kolegi Primorske podružnice in soglasno odobril Izvršni odbor Slovenskega farmacevtskega društva (9).
Po upokojitvi je bil več let sodelavec Zavoda za zdravstveno zavarovnje pri obdelavi receptov. Bil je zelo skromen in zaprt vase. Čas si je krajšal z branjem svetovne in strokovne literature in se družil s sestrama Beti in Tončko in bratom Cvetkotom. V veliko veselje sta mu bila otroka in vnukinja ter pravnuka.
Slika 6: Družina zbrana na družinskem praznovanju leta 1988: druga z leve je žena Dušica, hčerka Lela Dea, mag Ščuka, pravnuk, sin Dušan, vnukinja Maya (10).
Viri pisni in ustni
1. Prim Viljem Ščuka, spec. pediater, spec. pedopsihiater, pranečak
2. Ščuka Marjan, univ.dipl.ing., pranečak
3. Lekarništvo na Primorskem, 2004
4. Moj oče Zorko, Marija ščuka Kerže, nečakinja
5. Plavi križ ,Vasja Klavora, 1993
6. Slemič Karel, farmacevtski tehnik, sodelavec
7. Majda Slokar, mag. farm., direktorica Lekarne Ajdovščina 1980-1997
8. Mag Stojan Ščuka, dipl.ing., pranečak – sin nečaka dr Zorko Ščuka, ginekolog
9. Slovensko farmacevtsko društvo, Ljubljana
10. Maya Ščuka, vnukinja
