Štefan Predin (skrajšano besedilo)

Št. znakov s presledki: 32.039
Št. znakov brez presledkov: 27.338

ŠTEFAN PREDIN

Avtorji: Lovro Dermota, Franc Kozjek, Aleš Krbavčič

Vas Starše ali Stara vas leži 15 kilometrov vzhodno od Maribora na desnem bregu Drave. Njeni prebivalci so se od nekdaj ukvarjali s kmetijstvom, saj so za to dani vsi pogoji. Zemlja Dravskega polja je dokaj rodovitna in vode je dovolj. Včasih še preveč. Ker vas leži le malo višje od vodne ravni Drave, je bila v starih časih velikokrat poplavljena. Tudi hiša, v kateri se je leta 1935 rodil Štefan Predikaka, stoji tik ob Dravi in je bila v njegovem otroštvu v stalni nevarnosti pred poplavami. Oče Štefan Predikaka je bil zidar in sta se z mamo Marijo, roj. Radolič, v Starše preselila iz Prepolja na Dravskem polju. Tu je oče zgradil manjšo hišo, kjer je štiričlanska družina živela od skromnega očetovega zaslužka in pridnih rok matere. Mlajši Štefan je imel še sestro, ki je bila kar devet let starejša od njega. Še težje je bilo, ko je oče leta 1945 nenadoma umrl. Na majhnem posestvu je bilo težko preživljati dva otroka. Na srečo je Štefana že v osnovni šoli, ki jo je obiskoval v Staršah, opazil magister Minarik, ki je v okolici Maribora rad obiskoval starejše domačije in nabiral stare zavržene predmete za svojo zbirko narodnega blaga. S Štefanovo mamo Marijo sta se kaj hitro dogovorila, da vzame po končani osnovni šoli bistrega fanta k sebi v Maribor za  pomoč v njegovi lekarni. Tako se je Štefan leta 1948, ko je končal osnovno šolo, preselil v Maribor k magistru Minariku. Po njegovem posredovanju so ga zaposlili v lekarni kot pomožnega laboranta. S triciklom je razvažal zdravila, čistil laboratorijsko posodje, zlagal zdravila na police, mešal čaje itd. Še najraje pa je magistru Minariku delal družbo pri zbiranju starih predmetov po lekarnah. V prvem delu Minarikovih zbranih del je Štefan napisal:

»Večkrat sem ga spremljal po lekarnah, kjer so mu včasih kaj obljubili za muzejsko zbirko. Poznal je zgodovinsko vrednost posameznim predmetov in se trudil, da bi jih uvrstil v muzejsko zbirko, posebno če so kje kaj obnavljali ali selili. Vedel je, da se tedaj marsikaj izgubi ali uniči.« (1)

Štefan Predin nikoli ni zatajil svojega mariborskega vzornika Franca Minařika in nikoli ni zapustil Mariborskih lekarn. Pravzaprav gre za eno samo zvestobo, saj je oboje nerazločljivo prepleteno. Bistveno pa je, da ta navezanost na Maribor v nobenem trenutku ni pomenila zamejevanje intelektualnega razgleda, saj govorimo o nespornem svetovljanu tako po prepričanjih kot po vplivnosti idej in dejanj.

Z Minarikom sta postala dobra prijatelja. Dobrodušen ter poln iskrivosti in znanja je Minarik takoj postal Štefanov vzor in ta mu je sledil vse svoje življenje. Še več, Minarik mu je nadomestil očeta in mu pomagal, da je poleg dela uspešno opravil izpite na večerni nižji gimnaziji v Mariboru. Kot marljivemu delavcu in dijaku so Štefanu v lekarni omogočili, da je leta 1950 odšel v Ljubljano, kjer se je vpisal na srednjo farmacevtsko šolo. Tu se je srečal z ravnateljem šole in predavateljem mag. Pavlom Bohincem, velikim humanistom in poznavalcem farmacevtskih dejavnosti

V Ljubljani Štefanu Predikaka ni bilo lahko. Prišel je v povsem novo okolje, med neznane ljudi in izkusil drugačen način šolanja. Toda zaradi svoje predhodne lekarniške prakse in marljivosti se je hitro znašel. Opazil ga je tudi mr. Pavle Bohinc, ki je bil na šoli učitelj strokovnih predmetov, v katerih je bil Štefan že malo podkovan. Hitro je napredoval in že v tretjem letniku šolanja je profesorju Bohincu pomagal pri izvajanju laboratorijskih vaj za učence nižjih letnikov. Šolo je zaključil leta 1954 in se kot farmacevtski tehnik vrnil v Lekarno Center v Mariboru. A le za kratek čas. Še isto leto je odšel na služenje vojaškega roka v Srbijo in nato v Ljubljano, kjer je 1956. leta opravil šolo za vojaške sanitetne tehnike in dobil čin rezervnega sanitetnega kapetana. (2)

Po odsluženem vojaškem roku se je vrnil na delovno mesto farmacevtskega tehnika v Lekarno Center v Mariboru. Vendar si je želel še več. Prav tedaj so v Ljubljani namreč odpirali študij farmacije, zato ni nenavadno, da je zaprosil za štipendijo za študij farmacije v Ljubljani in jo tudi dobil.

Jeseni 1956. leta se je tako vrnil v Ljubljano in se vpisal na Odsek za farmacijo na Prirodoslovno-matematični fakulteti. Ljubljana mu ni bila neznana, saj je v njej preživel vso srednjo šolo. Imel je urejeno stanovanje in prehrano, poznal je kar nekaj svojih prijateljev s srednje farmacevtske šole, ki so se prav tako vpisali na študij farmacije, imel je potrebne delovne navade. Še posebej se je razveselil predavanj iz zgodovine farmacije, ki jih je vodil magister Minarik, s katerim sta prijateljevala in sodelovala že v Mariboru. Mislim, da je Štefan Predikaka prav tu vzljubil zgodovino in ji posvetil vsa svoja zadnja leta življenja. Spoznal se je z deli Galena, Avicene, Paracelzija in še mnogih drugih starejših zdravilcev. Naučil se je spoštovati preteklost, da bi bolje razumel sedanjost.

Leta 1957 se je poročil z Ružo Smodiš in leta 1958 se mu je rodil sin Zoran. S tem je prevzel še veliko večjo odgovornost kot ostali študenti. S skromno štipendijo in ob le delni pomoči ženinih staršev so se morali prebijati skozi študentska leta. Seveda pa je bilo najhuje, da je bil večino časa ločen od družine. Zato se je še bolj zavzeto posvetil študiju.

Dve leti v Ljubljani sta hitro minili in treba se je bilo preseliti v Zagreb, ker Slovenskemu farmacevtskemu društvu še vedno ni uspelo zagotoviti popolnega študija farmacije v Ljubljani. Novo okolje, nova namestitev in nove študijske razmere so, tako kot vsem sošolcem, tudi njemu povzročali nemalo težav. Na srečo so prav v tem času v Zagrebu odpirali novo študentsko naselje in tako so tudi študenti iz Ljubljane pridobili kar nekaj mest za bivanje v njem. Med njimi tudi Štefan Predikaka, zato je lahko nemoteno nadaljeval študij. Dve leti študija v Zagrebu je preživel med Mariborom in Zagrebom. Vsak trenutek prostega časa je izkoristil za obisk žene in sina. Kljub temu je pridno študiral in končal študij med prvimi v letniku decembra 1960.

Slika 1: Štefan Predikaka-Štef, Franc Kozjek-Cac in Stane Osovnikar-Fšk pri učenju. (Zagreb 1959)

Štefan je leta 1961 nastopil službo kot diplomirani farmacevt v Lekarni Center v Mariboru. Leta 1962 je spremenil priimek Predikaka v Predin.

Ni veliko primerov, kakršen je Predinov, da bi že prva zaposlitev pomenila vstop v delovno okolje za celo življenje. Morda ima to kdaj kakšno negativno posledico, ker se nekateri sodelavci težko sprijaznijo s hitrim napredovanje sposobnega človeka, toda veliko pomembnejše so pozitivne posledice: da na ta način »v živo« spoznaš vse plati delovne organizacije. Lekarništvo kot dejavnost je imel »konkretno na dlani« in čeprav so v nenehnih samoupravnih reorganizacijah mnogi hitro zatavali v meglo, je on vselej ohranil kompas in realno mero. Po diplomi in strokovnem izpitu (1963) je prevzel vodenje analitičnega in galenskega laboratorija,  leta 1966. je postal pomočnik upravnika Lekarne Center Ferda Hudina in nato Janeza Varla, od leta 1971. pa jo je vodil on.(3) Izpeljal je združitev galenske in analitične dejavnosti in začel je izgrajevati t.i. storitveni sistem za obračunavanje zdravil na recept ali brez recepta, kar je preporodilo poslovanje in so po njem segli tudi v Švici in Nemčiji. Lekarna Center je obveljala za vzorčno učno lekarno Jugoslavije. Leta 1972 je prejel visoko državno odlikovanje Red dela s srebrnim vencem.

Bil je med prvimi zagovorniki integracijskih procesov v lekarništvu in leta 1973. so na tej osnovi nastale Mariborske lekarne, kjer je bil magister Varl direktor, on pa pomočnik direktorja zavoda. Tisti čas je tudi opravil podiplomski študij javnega zdravstva na ugledni  Šoli Andrije Štamparja pri zagrebški Medicinski fakulteti. Integracijske procese je utemeljeval z dvema glavnima razlogoma: organiziranost lekarništva mora biti usmerjena dolgoročno in v poslovanje je treba vgraditi informatiko oz. računalniško tehnologijo.  Takratna »vlada« je to podpirala in čeprav je bila ureditev s samoupravnimi interesnimi skupnostmi skrajno zavozlana, jo je znal Predin zapreči v pravi voz in mnogi govorijo  o »zlati dobi« slovenskega lekarništva, ko je bila oskrba z zdravili nemotena, delo primerno nagrajevano in so se obnavljale ter gradile lekarne. Glavno besedo je imela stroka. Javna podpora zdravstvu se je v Mariboru manifestirala v uspešnih samoprispevkih.

Zavzemal se je za nova razmerja med lekarnami in farmacevtskimi grosisti, ki so z državnimi pooblastili monopolizirali »razdelitev« zdravil in ovirali optimalno organizacijo lekarn. To mu je navrglo hude zamere, s katerimi se je pogumno soočil.  Ko je po Varlovi smrti leta 1977  postal direktor Mariborskih lekarn, se je še bolj vneto boril za mariborski Farmadent, ki ga je od leta 1979. v novi zgradbi v Tkalskem prehodu  vodil  Lovro Dermota.(4) Nadalje je sprožil obnovo vseh lekarniških enot, kar se je ob uvedeni verifikaciji lekarn izkazalo za bistveno potezo. Prodrl je z zamislijo o združitvi vseh zdravstvenih organizacij v Mariboru in tako je nastal SOZD Združeno zdravstvo Maribor, ki ga imajo nekateri za politično tvorbo, vendar je šlo predvsem za trdnejši okvir bolj dolgoročnega načrtovanja. In končno je iz usmerjenega izobraževanja »iztržil« srednješolski program farmacevtskega tehnika, kjer je zevala velika kadrovska luknja. S kolegi farmacevti se je tudi sam vključil v učiteljski kolegij šole.(5)

 

 

Leta 1984 je Štefan Predin, ob polovični upokojitvi zaradi zdravstvenih težav, nehal aktivno posegati v razprave o reorganizacijah, leta 1989 pa je z ukinitvijo SIS-ov že začel nastajati nov sistem, ki se mu ni več posvečal, ker se je odločil vse moči zapreči v raziskovanje zgodovine lekarništva in farmacije. Vsem nam je bilo jasno, da tega ne počne iz sebičnosti, ampak za skupno korist stroke, saj je celo svoj doktorat postavil na konec seznama zastavljenih nalog in je zato ostal brez njega. Sta pa naše  lekarništvo in farmacija z njegovo desetino knjig pridobili zgodovinsko refleksijo, ki nam krepi samozavest in nas navdaja s ponosom. To še posebej lahko rečem za Mariborske lekarne, saj smo z podpiranjem njegovih načrtov ter financiranjem njegovih izdaj omogočili, da je njegovo delo dostopno najširši javnosti.

 

Slika 2 : Mag. Štefan Predin s sodelavci Mariborskih lekarn. (Predin je četrti z desne)

 Društvena dejavnost

Mariborski farmacevtski delavci so Štefana Predina že dolgo poznali kot vestnega in izredno marljivega človeka. Zato ni čudno, da so ga še isto leto po nastopu službe v Lekarni Center izvolili za predsednika Mariborske podružnice FDS. Istočasno je bil na II. občnem zboru FDS leta 1961 izvoljen tudi v upravni odbor FDS.  Tako se je pričelo njegovo dolgoletno aktivno sodelovanje v društvu. Predsednik mariborske podružnice je ostal vse do leta 1971, v UO Društva pa je sodeloval neprekinjeno od leta 1964 do 1973, nakar je bil 1979. leta izvoljen za predsednika SFD. (5) V letih od 1969 do 1973 je bil podpredsednik društva. Področje njegovega dela v društvu je bilo spremljanje in urejanje lekarniške dejavnosti v funkciji predsednika Organizacijske komisije. Leta 1966 se je z referatom Mesto in vloga lekarne ter farmacevta v zdravstveni službi predstavil na posvetovanju Zveze farmacevtskih društev Jugoslavije na Otočcu. Leta 1971 je pripravil osnutek novega statuta društva, ki ga je predstavil na 17. rednem občnem zboru FDS. Vodil in predstavljal pa je tudi naše pripombe na vrsto zakonov in pravilnikov, ki so se sprejemali v obdobju sprememb družbene skupnosti in njenih dejavnosti.

Kot podpredsednik UO SFD je leta 1972 organiziral simpozij Galenski laboratorij združenih lekarn in v uvodnem referatu z naslovom Integracija lekarn in njene prednosti je prikazal svoje videnje dela v združenih lekarniških zavodih. (6)

O problemih svobodne menjave dela v zdravstvu in še zlasti pri preskrbi z zdravili je Š. Predin spregovoril že na 4. občnem zboru Združenja lekarn Slovenije leta 1980. (6) Poudaril je zlasti problem občasnega pomanjkanja nekaterih zdravil, na kar lekarne nimajo neposrednega vpliva. Ko je bil leta 1982 izvoljen za predsednika Izvršnega odbora ZLS, je bil ta problem še vedno zelo pereč. Zato je med drugim pripravil poglobljeno študijo problema Preskrbe z zdravili in jo objavil v reviji Lekarništvo.(7) Leta 1983 je bil izvoljen za predsednika IO ZLS in nato za predsednika Komisije za samoupravno organiziranje pri Združenju lekarn Slovenije. Bil je tudi član uredniškega odbora revije Lekarništvo v letih 1985-1986.

Pri organiziranju društvenih manifestacij je bil Š. Predin kot predsednik Mariborske podružnice SFD zelo aktiven.

Tako je organiziral:

Od 5. do 18. septembra 1967 slavnostno prireditev ob 80. obletnici rojstva mr. Franca Minarika v Rogaški Slatini in Mariboru.

16. plenum društva 16. maja 1970, na katerem je sodeloval z referatom Farmacevtska služba v luči nove zdravstvene zakonodaje.

Prve biokemijske dneve v Mariboru  23. in 24. oktobra 1970.

Simpozij Galenski laboratoriji združenih lekarn, 9. in 10. junija 1972, kjer je aktivno sodeloval s predavanjem Integracija lekarn in njene prednosti.

Plenum SFD leta 1974 v Radencih s posvetom o avtomedikaciji, kjer je imel tudi uvodni referat z naslovom Zdravila v prosti prodaji.

3. skupščino SFD 23. septembra 1978 s posvetovanjem Uporaba zdravilnih zelišč v sodobni terapiji.

Leta 1979  je 4. skupščina SFD na Bledu izvolila mr. Štefana Predina za predsednika SFD. Skupščina je bila posvečena 30. obletnici delovanja SFD. Slavnostni govornik je bil prof. dr. P. Bohinc. Ob tej priložnosti je Predin prejel na predlog Mariborske podružnice SFD Minarikovo priznanje za svoje nesebično delo v SFD.

V času predsedovanja Š. Predina je bilo SFD zlasti aktivno v okviru Zveze farmacevtskih društev Jugoslavije. Organiziralo je:

8. kongres Zveze farmacevtskih društev Jugoslavije na Bledu

Zvezno posvetovanje o zdravilnih rastlinah na Otočcu

Zvezni simpozij o imunokemiji na Bledu

30. posvetovanje Zveze znanstvenih društev za zgodovino zdravstvene kulture Jugoslavije v Novem mestu

Slovensko farmacevtsko društvo je v tem obdobju prejelo državno odlikovanje red dela s srebrnim vencem za zasluge pri napredku farmacije v Sloveniji, ki ga je v imenu društva sprejel njegov predsednik mr. Š. Predin. Društvo mu je 1981. leta podelilo posebno priznanje za organizacijo VIII. kongresa farmacevtov Jugoslavije. Leta 1983 mu je plaketo oz. diplomo izročilo tudi predsedstvo Zveze farmacevtskih društev Jugoslavije v Beogradu.

Farmacevtska združenja so znala ovrednotiti  pomen njegovih prizadevanj za veljavo in integriteto stroke in je dobil visoka priznanja na nacionalni in jugoslovanski ravni, še posebej ganjeno je sprejel Minařikovo plaketo, ki jo je nekaj let pred tem sam spravil v življenje. Leta 2001. pa ga je prof. dr. Wolf-Dieter Müller-Jahncke v Luzernu inavguriral  med člane Internationale Akademie für Geschichte der Pharmazie, katero  je 75 let prej soustanovil tudi Franc Minařik – gesta polna simbolike, ki sem ji imel čast prisostvovati. Kongres, na katerem se je to zgodilo, je bil posvečen tudi temi »Farmacija in država«, za katero si je Predin skozi poklicno življenje nabral bogate izkušnje in znanje, odmevno tudi v mednarodnem prostoru.

V letih od 1983 do 1987 je bil Š. Predin predsednik odbora za podeljevanje društvenih priznanj in 1987 je prejel za svoj velik prispevek k razvoju lekarniške službe v Sloveniji najvišje farmacevtsko priznanje, Minarikovo odličje.

Enako delaven kot v SFD je bil Š. Predin tudi pri Združenju lekarn Slovenije. Vrsto let je bil član IO združenja, poleg tega pa mu je tudi predsedoval v letih med 1983 in 1985. Novica o novih načinih organizacije in delovanja združenih lekarniških zavodov se je hitro razširila po vsej Jugoslaviji. Š. Predina so vabila kot predavatelja vsa republiška farmacevtska društva. Tako je leta 1982 predaval v Novem Sadu in  Hercog Novem in kolegom farmacevtom pojasnjeval delovanje lekarniške službe v Sloveniji.

Leta 1989 se je Predin sicer iz zdravstvenih razlogov upokojil. vendar njegovo delo v društvu ni prenehalo. Povsem se je posvetil zgodovini farmacije pri nas in tako nadaljeval delo mr. F. Minarika, pri čemer je bil prav tako uspešen kot pri vodenju in usmerjanju lekarniške dejavnosti. Pridno je zbiral material in pisal o Teofrastu von Hohenheimu Paracelsusu, Žigi Grafu, Franu Minariku, Henriku Freyerju, mariborskih lekarnarjih in drugih.

Leta 2000 je ob proslavljanju 50. obletnice delovanja SFD in Mariborske podružnice SFD organiziral mednarodni simpozij Ženske v farmaciji, medicini in naravoslovju.(8)

Slika 3: Mag. Štefan Predin ob otvoritvi mednarodnega simpozija Ženske v farmaciji, medicini in naravoslovju. (Maribor 2002)

V svojem prispevku z naslovom Vstop ženske v študij farmacije leta 1900 v avstro-ogrski monarhiji je prikazal postopno uveljavljanje žensk v farmacevtskem poklicu v nekaterih deželah Evrope, še  posebej v Sloveniji. (9)

Zato ni čudno, da ga je Mednarodna akademija za zgodovino farmacije (IGGP) 2. septembra 2001 v Luzernu imenovala za novega akademika omenjene akademije. Tako je kot prvi Slovenec postal akademik te mednarodne akademije. (10,11)

Slika 4: Prof. dr. Wolf-Dieter Muller-Jahnocke izroča listino imenovanja mag. Štefana Predina za člana mednarodne akademije za zgodovino farmacije.

Leta 2001 je Š. Predin prijavil temo magistrske naloge z naslovom »Analiza položaja javnih lekarn, lekarnarjev in farmacevtov v družbi v avstro-ogrski monarhiji in v Jugoslaviji v letih 1850-1950«.Pod mentorstvom prof. dr. Aleša Krbavčiča je delo pripravil in uspešno zagovarjal leta 2002 in si tako pridobil naziv magistra farmacevtskih znanosti.(12)

Farmacevtska stroka pa bo mag. Predinu vedno hvaležna za pomemben prispevek k razvoju lekarniške dejavnosti, izobraževanju farmacevtskega kadra in zagotavljanju visoke strokovnosti dela v lekarništvu. Kot predsednik Združenja lekarn Slovenije se  je bojeval za uveljavitev lekarniške dejavnosti znotraj zdravstva in organiziranost, ki bo zagotavljala njen nadaljnji razvoj. Še danes lahko ugotavljamo, kako pomembne so bile njegove tedanje pobude o regionalnem povezovanju lekarn, o ustanavljanju osrednjih galenskih laboratorijev in prehodu plačevanja lekarniškega dela z maržnega na storitveni sistem.

 

 

 DELA Z ZGODOVINSKO TEMATIKO

 

Štefan Predin se je z zgodovino farmacije srečal v zgodnjih šolskih letih, ko je svojega mentorja in mecena, magistra Franca Minarika, spremljal po mariborskih in štajerskih lekarnah. Minarik je na povabilo znancev lekarnarjev poskušal rešiti kakšne farmacevtske knjige in utenzilije, ki bi sicer bile izgubljene. Med službovanjem v Mariborskih lekarnah je Štefan Predin kljub intenzivnem delu v stroki našel čas za podporo pri obnavljanju Minarikove lekarniške zbirke v Pokrajinskem muzeju v Mariboru. Za delo na področju zgodovine farmacije je navduševal tudi sodelavke in sodelavce v Mariborskih lekarnah, predvsem svojega naslednika na direktorskem mestu, Lovra Dermoto. Ta je z izrednim smislom za zgodovino farmacije skrbel za tiskanje gradiva, ki ga je pripravljal Štefan Predin. Ko se je slednji upokojil, je vso svojo energijo posvetil ohranjanju Minarikovega nasledstva in odkrivanja novega farmakohistoričnega gradiva.

Minariku je posvetil svoje delo Mariborski lekarnarji skozi stoletja, v katerem je pokazal svoje znanje.(13) Arhivar Antoša Leskovec je v spremni besedi zapisal naslednje: »1984. leta je pričel Štefan Predin iskati gradivo za objavo almanaha o razvoju lekarništva v Pomurju tudi v Pokrajinskem arhivu v Mariboru. V njem smo spoznali ‘perspektivno stranko’ in ga z veseljem uvajali v uporabo starih upravnih arhivarij, pisanih v stari pisavi z obiljem starih terminov. Uspeh ni umanjkal. Skozi desetletje si naglo slede objave magistra Predina, danes že najbolj plodnega raziskovalca zgodovine farmacije pri nas.« Razumljiva je zato Štefanova zahvala na koncu knjige, saj ga je Leskovec spodbujal z naslednjimi besedami: »Napisana je zgodovina mariborskih lekarnarjev, manjka še zgodovina Mariborskih lekarn, ki jo bo zagotovo še napisal.«

V tem obdobju je Štefan Predin z novimi podatki izpopolnil oziroma sestavil biografijo Janeza Benedikta Gruendla (1635?–1705), prvega mariborskega historiografa in preučevalca Rogaške Slatine, takrat imenovane Roitschokrene, in biografijo Andreja/Andreasa Perlacha (1490–1551) iz Svečine, ki je bil dekan medicinske fakultete in celo rektor Univerze na Dunaju.

Ob petstoletnici rojstva Teofrasta von Hohenheima, imenovanega Paracelsus, je o njem izdal monografijo. V njej na kratko predstavi samosvojega misleca in velikega eksperimentatorja, ki je pri svojem očetu pridobil veselje do narave in do takratne metalurške tehnike v obdobju, ko je živel v Beljaku in se šolal v tamkajšnji škofijski rezidenci. Štefanu Predinu uspe opozoriti na bistvene Paracelsusove nauke oziroma dosežke pri pristopanju k bolnemu človeku, pa naj bodo to bolezni s prepoznavnimi znaki ali pa skrite bolezni, kakor je imenoval duševne bolezni. (14) Minarikove publikacije je Štefan Predin sklenil izdati kot Minarikova zbrana dela. Čeprav je mr. farm. Franc Minarik zapustil obširno dokumentacijo o svojem delu, je bilo vendarle treba vse vire poistovetiti in natančno dokumentirati. Pomembno pomoč je imel v osebi direktorja Pokrajinskega arhiva Maribor: višji arhivar Antoša Leskovec mu je pomagal pri iskanju virov, tolmačenju in prevajanju besedil. Štefan Predin je  Minarikova dela zbiral več let; kakor mi je v pogovoru večkrat potožil, je nekatera dela le s težavo pridobil. To je bil Štefanov projekt, ki si ga je zastavil v začetku devetdesetih  let, po smrti Franca Minarika, toda načrtoval je tudi objavo svojih raziskav o Kranjskem lekarnarskem gremiju. (15)

Zamisel za monografijo o Žigi Grafu (16) je dobil, ko je zbiral gradivo za članek o Kranjskem lekarnarskem gremiju, kjer je bil omenjen Žigin stric, lekarnar Joseph Wagner. Žiga (Sigismund) Graf (1801–1838) je bil magister farmacije in doktor kemije; kot botanik je omenjen že v objavah grofa Hohenwarta, Štefan Predin pa nam podrobno odkriva njegovo doktorsko disertacijo o alkaloidih kininovca in popolno zbirko botaničnih del, vključno s korespondenco z znanimi domačimi (Hladnik, Freyer, Tomassini) in tujimi botaniki (npr. Koch, Erlangen

Minarikova zbrana dela v dveh debelih knjigah (17,18) nam omogočajo vpogled v več kakor 60 let raziskovanja in pisanja mr. Franca Minarika o najrazličnejših farmakohistoričnih temah. Brez Predinove akribije in zamisli, ponuditi slovenski javnosti na enem mestu sistematično urejene članke iz avstrijskih, hrvaških, srbskih in predvsem slovenskih virov, bi marsikatero Minarikovo delo ostalo skrito. Za vsakogar, ki se zanima za zgodovino farmacije ali želi o njej pisati, je ta zbornik nepogrešljiv, ker je mr. Minarik ne le raziskoval, temveč tudi neutrudno objavljal domala šestdeset let.

Štefan Predin je zbrano delo uredil kronološko in tematsko. V prvi knjigi na zaščitnem ovitku predstavi Franca Minarika (foto Roman Dobrovoljc ob izletu SFD na Pohorje na ogled lokalitete glažut na Smolniku, kjer je bil upravnik Minarikov oče, fotografija je posneta pri Sv. Arehu). Prvo poglavje začne z materijo mediko in nas seznani s prvim Minarikovim farmakohistoričnim člankom Iz zgodovine lepega jegliča, objavljenim v Tagespostu 11. 5. 1913 v Gradcu. Od tukaj spremljamo v drugem poglavju teme o staroslovanskih zdravilih in mitih, v tretjem poglavju o delu v lekarnah, v četrtem o alkimiji in alkimistih, v petem o samostanski farmaciji in lekarnah ter v šestem poglavju o Kozmu in Damjanu ter Kristusu kot lekarnarju.

V drugi knjigi Minarikovih zbranih del v uvodu predstavi gospoda magistra njegov dolgoletni znanec, novinar Večera Srečko Niedorfer, z nadvse primernim naslovom: Zadnji gospod Maribora. Tako ga predstavlja tudi urednik Štefan Predin. Na začetek uvrsti njegova historična dela o javnih lekarnah in lekarnarjih v Ljubljani, v slovenski Istri, na Štajerskem, nadaljuje s članki in življenjepisnimi beležkami o pomembnih farmacevtih, o zdravstveni službi v Mariboru, Idriji in Kamniku. Zbral je tudi vse Minarikove ocene, poročila in povzetke farmakohistoričnih prireditev, ki se jih je udeležil. Minarik je o teh dogodkih redno pisal v Farmacevtski vestnik. Bibliografija Minarikovih del je bila  dvakrat objavljena v Farm. vestn. med letoma 1957 in 1967. Zdaj nam Minarikova zbrana dela 1 in 2  omogočajo neposredno pregledovati  celotni njegov opus. (19) Posebej pa je treba upoštevati tri Minarikove knjige: Olimje, Pohorske steklarne ter Od staroslovanskega vraštva do modernega zdravila, ki niso vključene v Zbrano delo.

Knjigo Slovenski farmacevti v naravoslovju ob dvestoti obletnici rojstva magistra Henrika Freyerja so v redakciji Štefana Predina Mariborske lekarne izdale kot obširno delo, katerega prvi del je monografija o magistru Henriku Freyerju, nato sledi povzetek dela dr. Žige Grafa. V drugem delu je več zanimivih biografij in opisov del slovenskih farmakognostov ali s farmakognozijo povezanih osebnosti. Štefan Predin obširno predstavi slovarsko delo farmacevta sotrudnika, prevajalca in pisatelja, Kamničana Alojza (Vekoslava) Benkoviča (1867–1934), in sicer njegova dva strokovna slovarja: slovensko-latinsko-nemški Rastlinski imenik Ljubljana 1922 in  dopolnjeni Imenik zdravilnih rastlin v Farmaceutskem vjesniku, Zagreb 1925. Obe deli sta bili razprodani.

Glavni del knjige je namenjen  opisu življenja in dela mr. Henrika Freyerja (1802–1866), naravoslovca in kartografa Kranjske. Štefan Predin je napisal esej o njegovem življenju in delu, Tone Wraber opisal njegovo botanično raziskovanje. Natančno je povzel dostopne vire in jih dopolnil z lastnimi fotografijami rastlin, pogosto na rastiščih, kjer jih je H. Freyer našel. Opisuje ga kot vztrajnega in pogumnega gorohodca in odličnega opazovalca. Aleš Krbavčič je dodal opis desetletnega Freyerjevega dela v lekarništvu, prav tako s še neobjavljenimi podatki in slikami. Z Langusovo sliko H. Freyerja (foto P. Skoberne, original v Narodnem muzeju v Ljubljani) na naslovnici knjige imamo v rokah markantno poročilo o prispevku farmacevtov k naravoslovnemu raziskovanju naše domovine. (18)

Z odkritjem in opisom fresk v nekdanji lekarni samostana Pavlincev v Olimju je Minarik presenetil domače in tuje zgodovinarje. Za tisk v Časopisu za zgodovinopisje pripravljeni članek leta 1940 je zaradi vojne izšel šele 1965, ko je časopis spet pričel izhajati. Medtem je Minarik s podporo Mariborske podružnice SFD izdal celovit opis Olimja, historične lekarne iz leta 1778, v sliki in besedi s slovenskim, hrvaškim, nemškim in angleškim besedilom. Slike, razen na naslovnici, so črno-bele in kljub temu pričajo o slabem stanju fresk pred restavracijo.(20)

Štefan Predin je želel svoje raziskovanje zgodovine farmacije podpreti tudi z akademskim nazivom. Mednarodno priznanje je leta 2001 prejel s častnim  članstvom v Mednarodni akademiji za zgodovino farmacije v Luzernu v Švici. Diplomo je v spremstvu svojega dolgoletnega sodelavca Lovra Dermote osebno prevzel.

Že v almanahu Koroške lekarne (1997) je po zamisli magistre Mete Kolar za vsako opisano lekarniško enoto Koroških lekarn pripravil zgodovinsko predstavitev tam delujočih farmacevtov in farmacevtk.(21) Junija leta 2000 so Mariborske lekarne ob 50. obletnici Slovenskega farmacevtskega društva izdale Predinovo delo Iz zgodovine organiziranega dela slovenskih farmacevtov v stanovskih društvih v Sloveniji in Mariboru. Besedilo nas uvaja v »disruptivne« razmere po razsulu Avstro-Ogrske, ko je bilo v novi državi SHS treba nadomestiti podružnico Splošnega farmacevtskega društva z Dunaja.

 

Po dokončanem delu za knjigo in simpozij Slovenski farmacevti v naravoslovju leta 2001 je Š. Predin prijavil temo magistrske naloge z naslovom »Analiza položaja javnih lekarn, lekarnarjev in farmacevtov v družbi v avstro-ogrski monarhiji in v Jugoslaviji v letih 1850–1950«.(22) Magisterij je nastal na osnovi izkušenj pri sestavljanju kronik farmacevtskega dela v posameznih pokrajinah, na objavljenih člankih in študiju AS in drugih arhivov. Štefan Predin je v zasebnih pogovorih večkrat omenjal stisko lekarnarjev in lekarniških sotrudnikov med obema vojnama, ki se je celo končala s podjetniškim in osebnim stečajem. Administrativne zapreke, negotovost v stroki o dostopnosti študija in s tem malo domačih kadrov, zapreke v razvoju stroke, težavne namestitve sotrudnikov so bile stalnica v omenjenem časovnem obdobju. Na osnovi citiranih objav in dodatnega raziskovanja v AS je Predin prikazal težko pot do samostojne lekarne, skromne možnosti podeželskih lekarn, plače lekarniških uslužbencev. Ureditev delovanja lekarništva v Avstro-Ogrski se je kljub pomanjkljivostim pokazala kot kar dobra v primerjavi z možnostmi v splošno obubožani državi po prvi svetovni vojni.

 

 

 

Lit.

1/ Predin Š. v Minarikova zbrana dela I; Maribor: Mariborske lekarne, 2000; 8.

2/ Predlog Mariborske podružnice SFD za podelitev Minarikovega odličja Š. Predinu, Maribor, 1987..

3/ Mariborske lekarne Maribor 40 let, ured. L. Lovišček 2002, 58.

4/ Mariborske lekarne  Maribor 40 let, ured. L Lovišček 2002, 36.

5/ Dolinar j. Dejavnosti in upravljanje društva v petdesetih letih, Farm. vest. 2000, 51, 25-57.

6/ Galenski laboratorij združenih lekarn, Zbornik referatov, Maribor 1972

7/ Predin Š. Preskrba z zdravili, lekarništvo, 1982, 10, 3-11.

8/ Predin Š. Ženske v farmaciji, medicini in naravoslovju, Zbornik, Maribor 2000.

9/ Predin Š. Vstop žensk v študij farmacije leta 1900 v avstro-ogrski monarhiji, Zbornik Ženske v farmaciji, medicini in naravoslovju, Maribor 2000.

10/ Predin Š., Novi član Academie International d Historie de la Pharmacie, Farm. vestn., 2001, 52, 4, 332.

12/ Predin Š., Farm. vestn., 2000; 51; 16–17.

13/ Predin Š., Analiza položaja javnih lekarn, lekarnarjev in farmacevtov v avstro-ogrski monarhiji in Jugoslaviji med 1850 in 1950. FFA UL, magistrsko delo, 2002, 204 strani.

13/ Štefan Predin. Mariborski lekarnarji skozi stoletja. Maribor, Mariborske lekarne 1994. 190 str., fotografije. Mehka vezava, format 22 x 15 cm.

14/ Štefan Predin. Teophrastus von Hohenheim Paracelsus. Ob 500. obletnici rojstva. Mariborske lekarne, Maribor 1993. 63 str., mehka vezava, format 22 x 15 cm, črno-bele fotografije.

15/ Štefan Predin. Kranjski lekarnarski gremij. Časopis za zgodovino in narodopisje. Št. 2/1993, str. 172–96. Obzorja, Maribor.

16/ Štefan Predin. Žiga Graf, slovenski florist, kemik in lekarnar. Mariborske lekarne, Maribor. 1997. 203 str., fotografije, risbe.

17/ Minarikova zbrana dela I del. Štefan Predin, urednik, Antoša Leskovec, prevajalec. Mariborske lekarne, Maribor 2000. 658 str. 169 slik. Trda vezava, format 25 x 18 cm, ovojnica: barvna fotografija.

18/ Minarikova zbrana dela II del. Štefan Predin, urednik, Mojca Kositer in Antoša Leskovec, prevajalca. Mariborske lekarne, Maribor, 2001. 717 str. 166 slik. Trda vezava, format 25 x 18 cm, ovojnica: barvna fotografija.

19/ Slovenski farmacevti v naravoslovju. Zbornik referatov. Š. Predin, urednik, Mariborske lekarne, Maribor, 2002. 454 str. Številne slike. Trda vezava, format 25 x 18 cm. Ovojnica: barvna fotografija.

20/ Olimska lekarna, biser Slovenije. Š. Predin, urednik in avtor, fotografije mr. Roman Dobrovoljc, prevodi: Antoša Leskovec, Mojca Brkan, Janja Krstić. Mariborske lekarne, Maribor, 1995. 143 str., 42 fotografij. Trda vezava, 22 x 15 cm. Naslovnica z barvno fotografijo. Ponatis leta 2005.

21/ Almanah Koroške lekarne 1997. Š. Predin, urednik. Š. Predin, Meta Kolar, Nežka Petek, Petra Ozmec in druge. Koroška lekarna. Ravne na Koroškem.1997. 146 str., 76 slik trda vezava, beli reliefni ovitek brez teksta, skriva barvni naslovnici.

22/ Štefan Predin. Analiza položaja javnih lekarn, lekarnarjev in farmacevtov v družbi v avstro-ogrski monarhiji in Jugoslaviji med 1850 in 1950.  FFA UL, magistrsko delo, 2002. 204 str. V komisiji za zagovor smo bili prof. dr. Slavko Pečar, predsednik, člana sva bila prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec in jaz kot mentor.