Štefan Predin

ŠTEFAN PREDIN (celotno besedilo)

Franc Kozjek

 

Št. znakov s presledki: 79.538
Št. znakov brez presledkov: 67.903

 

Vas Starše ali Stara vas leži 15 kilometrov vzhodno od Maribora na desnem bregu Drave. Njeni prebivalci so se od nekdaj ukvarjali s kmetijstvom, saj so za to dani vsi pogoji. Zemlja Dravskega polja je dokaj rodovitna in vode je dovolj. Včasih še preveč. Ker vas leži le malo višje od vodne ravni Drave, je bila v starih časih velikokrat poplavljena. Tudi hiša, v kateri se je leta 1935 rodil Štefan Predikaka, stoji tik ob Dravi in je bila v njegovem otroštvu v stalni nevarnosti pred poplavami. Oče Štefan je bil zidar in sta se z mamo Marijo, roj. Radolič, v Starše preselila iz Prepolja na Dravskem polju. Tu je oče zgradil manjšo hišo, kjer je štiričlanska družina živela od skromnega očetovega zaslužka in pridnih rok matere. Mlajši Štefan je imel še sestro, ki je bila kar devet let starejša od njega. Še težje je bilo, ko je oče leta 1945 nenadoma umrl. Na majhnem posestvu je bilo težko preživljati dva otroka. Na srečo je Štefana že v osnovni šoli, ki jo je obiskoval v Staršah, opazil magister Minarik, ki je v okolici Maribora rad obiskoval starejše domačije in nabiral stare zavržene predmete za svojo zbirko narodnega blaga. S Štefanovo mamo Marijo sta se kaj hitro dogovorila, da vzame po končani osnovni šoli bistrega fanta k sebi v Maribor za  pomoč v njegovi lekarni. Tako se je Štefan leta 1948, ko je končal osnovno šolo, preselil v Maribor k magistru Minariku. Po njegovem posredovanju so ga zaposlili v lekarni kot pomožnega laboranta. V resnici je bil »deklica za vse«. S triciklom je razvažal zdravila, čistil laboratorijsko posodje, zlagal zdravila na police, mešal čaje itd. Še najraje pa je magistru Minariku delal družbo pri zbiranju starih predmetov po lekarnah. V prvem delu Minarikovih zbranih del je Štefan napisal:

»Večkrat sem ga spremljal po lekarnah, kjer so mu včasih kaj obljubili za muzejsko zbirko. Poznal je zgodovinsko vrednost posameznim predmetov po lekarnah in se trudil, da bi jih uvrstil v muzejsko zbirko, posebno če so kje kaj obnavljali ali selili. Vedel je, da se tedaj marsikaj izgubi ali uniči.« (1)

Z Minarikom sta postala dobra prijatelja. Dobrodušen ter poln iskrivosti in znanja je Minarik takoj postal Štefanov vzor in ta mu je sledil vse svoje življenje. Še več, Minarik mu je nadomestil očeta in mu pomagal, da je poleg dela uspešno opravil izpite na večerni nižji gimnaziji v Mariboru. Kot marljivemu delavcu in dijaku so Štefanu v lekarni omogočili, da je leta 1950 odšel v Ljubljano, kjer se je vpisal na srednjo farmacevtsko šolo. Tu se je srečal z ravnateljem šole in predavateljem mag. Pavlom Bohincem, velikim humanistom in poznavalcem farmacevtskih dejavnosti. V teh prvih letih je šola delovala v zelo težkih razmerah. Ni imela svojih prostorov in je gostovala na različnih koncih Ljubljane. Sedež in nekaj prostorov je imela v salezijanskem samostanu na Rakovniku, dve učilnici na VI. gimnaziji na Šubičevi ulici, laboratorijske vaje pa so dijaki opravljali v nekdanji lekarni mag. Gabriela Piccolija na Titovi cesti, današnji Dunajski, nasproti Nebotičnika.

V Ljubljani Š. Predikaki ni bilo lahko. Prišel je v povsem novo okolje, med neznane ljudi in izkusil drugačen način šolanja. Toda zaradi svoje predhodne lekarniške prakse in marljivosti se je hitro znašel. Opazil ga je tudi mr. Pavle Bohinc, ki je bil na šoli učitelj strokovnih predmetov, v katerih je bil Štefan že malo podkovan. Hitro je napredoval in že v tretjem letniku šolanja je profesorju Bohincu pomagal pri izvajanju laboratorijskih vaj za učence nižjih letnikov. Šolo je zaključil leta 1954 in se kot farmacevtski tehnik vrnil v Lekarno Center v Mariboru. A le za kratek čas. Še isto leto je odšel na služenje vojaškega roka v Srbijo in nato v Ljubljano, kjer je 1956. leta opravil šolo za vojaške sanitetne tehnike in dobil čin rezervnega sanitetnega kapetana. (2)

Po odsluženem vojaškem roku se je vrnil na delovno mesto farmacevtskega tehnika v Lekarno Center v Mariboru. Vendar si je želel še več. Prav tedaj so v Ljubljani namreč odpirali študij farmacije, zato ni nenavadno, da je zaprosil za štipendijo za študij farmacije v Ljubljani in jo tudi dobil.

Jeseni 1956. leta se je tako vrnil v Ljubljano in se vpisal na Odsek za farmacijo na Prirodoslovno-matematični fakulteti. Ljubljana mu ni bila neznana, saj je v njej preživel vso srednjo šolo. Imel je urejeno stanovanje in prehrano, poznal je kar nekaj svojih srednješolskih prijateljev s srednje farmacevtske šole, ki so se prav tako vpisali na študij farmacije, imel je potrebne delovne navade. Tudi magister Bohinc ga še ni pozabil in mu je, da bi olajšal njegovo finančno stanje, omogočil honorarno zaposlitev na srednji farmacevtski šoli. Štefan je kot tehnični sodelavec prevzel skrb za praktične vaje v Piccolijevi lekarni. Tu so dijaki pridobivali znanja z delom v oficini in galenskem laboratoriju, kar je Štefan Predikaka dobro poznal.

Študij na univerzi je bil res malo drugačen od srednješolskega. Še zlasti ker se je  pričel s teoretičnimi predmeti splošnega naravoslovnega značaja. V gimnazijah so te predmete študenti že spoznali, tehnične srednje šole pa so temu posvečale manj pozornosti. Zato sta bila predmeta Višja matematika in Fizika za farmacevtske  tehnike velika mora in prav na tej točki je večina izmed njih tudi odnehala. Tudi Štefan se je v prvem letniku študija farmacije najtežje spopadel ravno z matematiko. Toda vztrajen in deloven, kot je bil, je tudi te ovire uspešno premagal. Pri laboratorijskih vajah iz anorganske kemije in analitike je blestel in rade volje priskočil na pomoč kolegom iz gimnazije, ki teh spretnosti še niso obvladali.

Še posebej se je razveselil predavanj iz zgodovine farmacije, ki jih je vodil magister Minarik, s katerim sta prijateljevala in sodelovala že v Mariboru. Mislim, da je Štefan Predikaka prav tu vzljubil zgodovino in ji posvetil vsa svoja zadnja leta življenja. Spoznal se je z deli Galena, Avicene, Paracelzija in še mnogih drugih starejših zdravilcev. Naučil se je spoštovati preteklost, da bi bolje razumel sedanjost.

Leta 1957 se je poročil z Ružo Smodiš in leta 1958 se mu je rodil sin Zoran. S tem je prevzel še veliko večjo odgovornost kot ostali študenti. S skromno štipendijo in ob le delni pomoči ženinih staršev so se morali prebijati skozi študentska leta. Seveda pa je bilo najhuje, da je bil večino časa ločen od družine. Zato se je še bolj zavzeto posvetil študiju.

Dve leti v Ljubljani sta hitro minili in treba se je bilo preseliti v Zagreb, ker Slovenskemu farmacevtskemu društvu še vedno ni uspelo zagotoviti popolnega študija farmacije v Ljubljani. Novo okolje, nova namestitev in nove študijske razmere so, tako kot vsem sošolcem, tudi njemu povzročali nemalo težav. Na srečo so prav v tem času v Zagrebu odpirali novo študentsko naselje in tako so tudi študenti iz Ljubljane pridobili kar nekaj mest za bivanje v njem. Med njimi tudi Štefan Predikaka, zato je lahko nemoteno nadaljeval študij. Dve leti študija v Zagrebu je preživel med Mariborom in Zagrebom. Vsak trenutek prostega časa je izkoristil za obisk žene in sina. Kljub temu je pridno študiral in končal študij med prvimi v letniku decembra 1960.

Štefan Predikaka ni bil športni navdušenec, vendar sta o njem in športu krožili dve anekdoti. Med študijem v Zagrebu je stanoval skupaj z dvema sošolcema s farmacije, Stanetom Osovnikarjem – Fškom in Francem Kozjekom – Cacem. Slednji je igral košarko za fakultetno reprezentanco in Štefan – Štef je redno hodil na tekme univerzitetnega prvenstva. Po obisku ene izmed tekem ga je Stane opozoril, da o njem piše tudi Študentski list. Štefan je obračal liste in si ogledoval članke v časopisu, vendar svojega imena ni našel. Nakar mu je Stane pokazal stavek Košarkaška ekipa Farmaceutskog fakulteta je uz bučno navijanje svojih navijača pobedila glavnog konkurenta za prvo mesto ekipu Ekonomskog fakulteta in rekel: »Vidiš, ta navijač si ti.«

Zato pa je Štefan odlično igral šah. Bil je nesporen sobni prvak. In ko ga je na absolventski večerji profesorica Fišer Hermanova vprašala, s katerim športom se ukvarja, ji je strumno odgovoril, da aktivno igra šah. Še raje pa je igral tarok. Ker je imel lep in močan glas, so ga v Slovenskem domu sprejeli v pevski zbor, toda za vaje, ki so običajno potekale v večernih urah, nikoli ni bilo časa. Prijetneje je bilo s prijatelji ob čaši vina zapeti slovenske in makedonske narodne pesmi in se tako sprostiti ob kar napornem študiju.

Takšna so bila njegova študentska leta. Malo vesela in malo žalostna, vedno pa izpolnjena z mislijo, da je treba čim prej diplomirati.

Diplomiral je decembra 1960, med prvimi v svoji generaciji. V Mariboru so ga že težko pričakovali. Obetale so se velike spremembe v organizaciji lekarniške službe. Želeli so povečati galensko proizvodnjo domačih zdravil in grosistično dejavnost. Na štajerskem koncu ni bilo niti ene veletrgovine z zdravili in sanitetnim materialom, zato je bila oskrba lekarn s temi izdelki večkrat pomanjkljiva. V Lekarni Center so imeli že nekaj časa organizirano veleprodajo zobozdravstvenega materiala, ki so jo želeli razširiti še na zdravila in zdravstvene pripomočke. S tem bi lahko zagotovili nemoteno preskrbo lekarn, zdravstvenih domov in bolnišnic mariborskega okrožja z zdravili in zdravstvenim materialom.

Štefan je 1961. leta tako nastopil službo kot diplomirani farmacevt v Lekarni Center v Mariboru. Sprva mu ni bilo prav lahko. Njegovi sodelavci so ga poznali kot mladega pomočnika in so se kar težko navadili, da je bil zdaj »gospod magister«. Še vedno se je kdo spozabil in mu naročil delo, ki je bilo bolj namenjeno pomočniku kot magistru. Vse je potrpežljivo prenašal, še zlasti ker še ni imel opravljenega strokovnega izpita in ni smel delati samostojno. Poleg tega je z družino stanoval pri mami v Staršah in se je moral vsak dan voziti v Maribor. Sprva kar s kolesom. Na srečo je Štefan že jeseni 1961 dobil manjše stanovanje v Mariboru, kjer se mu je nato 1962. leta rodil sin Andrej in leta 1966 hči Barbara.

Takoj so ga vključili v društveno življenje in že jeseni 1961. leta so ga izvolili za predsednika Mariborske podružnice Farmacevtskega društva Slovenije. S tem pa je postal tudi član Upravnega odbora FDS v Ljubljani. Skupaj z magistrom Hudino ter še nekaterimi farmacevti Mariborskih lekarn je načrtoval bodočo usmeritev farmacevtske dejavnosti na Štajerskem. Mariborsko podružnico SFD je vodil kot predsednik več kot 10 let. (3)

Leta 1962 je spremenil priimek v Predin. Čeprav priimek Predikaka izvira še iz časov uskokov in je nastal iz naziva oz. čina v turški vojski Predik Aga ali Prvi Aga in so ga po pomoti župniki kasneje zapisali kot Predi Kaka, s priimkom ni bil zadovoljen.

Isto leto me je Štefan kot predstavnika UO FDS povabil na občni zbor Mariborske podružnice FDS. Bil sem presenečen, s kakšno gotovostjo je kot predsednik vodil sestanek. Takšnega ga nisem poznal, čeprav sva se družila več kot štiri leta. Predstavil je bodočo organizacijo Mariborskih lekarn in na koncu čestital magistru Minariku za 75. rojstni dan ter mu zaželel še mnogo ustvarjalnih let. Spomnim se, kako krepak možak je bil pri svojih 75 letih Minarik. Vse do jutranjih ur je z nami veselo prepeval in plesal ter pripovedoval zgodbe iz svojega burnega življenja.

Štefan je strokovni izpit opravil leta 1963 in se tako usposobil za samostojno delo. V lekarni je pričel delo v analiznem laboratoriju in leta 1964 postal njegov vodja. Tu je znova združil moči z mag. Minarikom, ki je bil sicer že v pokoju, vendar mu je Š. Predin omogočil, da je še naprej v Lekarni Center zbiral zgodovinski material in načrtoval odprtje farmacevtske muzejske zbirke. (4)

Laboratorij je bil v tem času zelo pomemben del lekarne, saj so se v galenskem laboratoriju izdelovali nekateri proizvodi, ki jih je bilo pred prodajo nujno treba analizirati. Poleg tega pa se je v tem obdobju pričelo razmišljati o združevanju galenskih laboratorijev pri večjih lekarnah, kar je pomenilo, da laboratorij ni več izdeloval galenskih pripravkov samo za eno, temveč za več lekarn. To pa je še povečalo količino dela in pomembnost analiznega laboratorija.

Leta 1963 so se v Mariboru združile vse lekarne v enovit zdravstveni zavod Mariborske lekarne. Za upravnika zavoda je bil imenovan mr. Ferdo Hudina, za člana prvega sveta zavoda pa med drugimi tudi mag. Štefan Predin. V obrazložitvi sklepa o združitvi Mariborskih lekarn so predlagatelji napisali:

»Današnja lekarna je v precejšni meri spremenila vsebino svojega dela, kot jo je imela pred industrijsko revolucijo 20. stoletja, in jo še spreminja. Nagel razvoj kemije, medicine in fizike je omogočil ogromen napredek kemično-farmacevtski industriji, ki izdeluje nove in nove preparate, brez katerih si današnje medicine ne moremo zamisliti (kemoterapevtike, antibiotike, hormone).

Zato menimo, da z ozirom na razvoj lekarniške službe v našem mestu ni treba razvijati vseh lekarn v enaki meri, da bi imele vse funkcionalne prostore – predvsem galenski-analitični laboratorij –, temveč da bo ekonomičnejše in v duhu razvoja zdravstvene službe, da sodobno uredimo morda le dve lekarni v večji lekarniški ustanovi, ki bosta imeli vse laboratorije in služili kot učno središče za stažiranje novega farmacevtskega kadra.

Takšna področna ali ‘matična lekarna’ bi lahko omogočila strokovno in metodološko pomoč drugim lekarnam in lekarniškim postajam, organizirala bi strokovno izpopolnjevanje, v njej bi imeli stažisti in pripravniki najboljše razmere za svoje praktično delo in študij.« (5)

S tem je bil začrtan tudi nadaljnji razvoj Mariborskih lekarn. Zavod je za predmet poslovanja dodatno vpisal »nabavo domačih in tujih zdravilnih zelišč, izdelovanje čajev po predpisih farmakopeje in drugih predpisih ter čajev za maceracijo«. Večji obseg dela je narekoval oddvojitev galenskega in analiznega laboratorija od lekarniške dejavnosti v samostojni organizaciji združenega dela.

Leta 1969 je bil Š. Predin imenovan za upravnika največje mariborske lekarne Center in pričel uresničevati želje in cilje svojega predhodnika mag. F. Hudine. (6) Lekarno Center je želel preurediti v vzorčno lekarno ne samo v Sloveniji, temveč v vsej tedanji Jugoslaviji. Bila naj bi učna osnova za diplomirane farmacevte kot pripravnike in specialiste iz lekarniške farmacije, hkrati pa tudi kot izobraževalna ustanova za farmacevtske tehnike.

Leta 1968 se je magister Ferdo Hudina upokojil in na mestu direktorja Mariborskih lekarn ga je nasledil magister Janez Varl. Leta 1973 je bil za njegovega pomočnika imenovan Š. Predin. (7) Kot odločen zagovornik razširitve grosistične dejavnosti iz dentalnega materiala na vsa zdravila je prevzel vodenje komercialne službe, kamor sta spadali tudi grosistična in laboratorijska dejavnost.

S tem se je pričel hiter razvoj poklicne poti magistra Štefana Predina. Leta 1975 je končal podiplomski študij iz javnega zdravstva na šoli javnega zdravja Andrije Štamparja Medicinske fakultete v Zagrebu. S tem si je pridobil prepotrebno znanje iz poslovanja in organizacije dela in se seznanil z novimi samoupravnimi odnosi v zdravstvu, kar je močno pripomoglo k uspešnemu poslovanju Mariborskih lekarn.

V vodstvu Mariborskih lekarn sta se združili organizacijska in družbeno-politična izkušenost starejšega mag. Varla ter strokovno znanje in delavnost mlajšega Štefana Predina s ciljem spremeniti dejavnost lekarn tega predela Slovenije v skladu z modernimi pogledi na organizacijo javnega zdravstva in spremembami družbenega življenja. Zadala sta si kar visoke cilje:

• Razširiti in zakonsko urediti grosistično dejavnost.
• Obnoviti vse lekarniške enote Zavoda v skladu s pravilnikom o verifikaciji lekarn.
• Združiti vse zdravstvene organizacije mesta Maribor v enovito organizacijo.
• Organizirati šolanje farmacevtskega kadra v Mariboru.

Cilji so bili za dotedanjo organiziranost preskrbe z zdravili in za farmacevtsko stroko v Sloveniji in Jugoslaviji nekaj povsem novega. Promet z zdravili na drobno in na veliko je bil povsem ločen. Lekarne so lahko kot javni zavodi opravljale samo promet na drobno, grosistično dejavnost pa so opravljala gospodarska podjetja. V Sloveniji je skoraj monopolno to dejavnost opravljala Kemofarmacija, s čimer pa lekarne niso bile vedno zadovoljne. Čeprav jim je včasih nekaterih zdravil primanjkovalo, jih niso smele nabavljati neposredno pri proizvajalcih, temveč samo prek Kemofarmacije. Seveda zamisel, da bi lahko Mariborske lekarne same nastopile kot grosistično podjetje, mnogim ni bila povšeči. Predin in Varl sta naletela na veliko nasprotovanje tako grosističnih podjetij kot tudi Skupnosti lekarn SRS Poslovnega združenja lekarn Slovenije. Poleg tega tudi farmacevtska industrija kot neposredni dobavitelj zdravil ideji o ustanovitvi veletrgovine z zdravili pri Mariborskih lekarnah ni bila naklonjena, ker se ni hotela zameriti veliki Kemofarmaciji in ker podobne organizacije še ni bilo nikjer v nekdanji Jugoslaviji.

Tako Š. Predin v svoji knjigi Mariborski lekarnarji skozi stoletja piše (8):

»Pričelo se je zelo potrpežljivo in vztrajno prepričevanje proizvajalcev zdravil Krke in Leka, ki pa nista želela gojiti zamere z mogočno Kemofarmacijo. Kmalu pa so pri Plivi v Zagrebu sklenili, da grosistični oddelek ‘priznajo’  in mu začnejo dobavljati svoje izdelke pod pogoji, ki so veljali za grosistično dejavnost. Potem je šlo vse hitreje in kmalu so grosističnemu oddelku, ki je dobil ime Farmadent, pričeli neposredno prodajati svoje izdelke vsi proizvajalci zdravil v Jugoslaviji.«

Mariborske lekarne so 31. 12. 1973 odpovedale pogodbo s Kemofarmacijo.

Razširitev grosistične dejavnosti na promet z zdravili in pripomočki je temeljila na obstoječem grosističnem oddelku Farmadent, ki je trgoval samo z dentalnimi pripomočki. Za to je bilo treba najprej pridobiti nove prostore. Pričeli so graditi novo zgradbo v Tkalskem prehodu 4 in jo ob koncu leta 1973 leta dogradili. Po Predinovem predlogu so zgradbo poimenovali Lekarniški dom, v njem pa so dobili prostore Farmadent, galenski laboratorij in skupne službe. Tako je bil izpolnjen eden izmed pogojev za razširjeno delovanje grosistične dejavnosti. Treba je bilo še urediti pravni status. Z izločitvijo Farmadenta iz enote lekarn je ta dobil status gospodarske dejavnosti in privolitev za razširjeno dejavnost, ki jo je podalo Okrožno gospodarsko sodišče v Mariboru. Farmadent je postalo prvo grosistično podjetje v sklopu  lekarniške dejavnosti, ki je izvajalo promet z zdravili ne samo na področju Slovenije, temveč tudi v drugih republikah tedanje Jugoslavije. Služilo je kot vzorčni primer za ustanavljanje podobnih podjetij po Sloveniji in Jugoslaviji. Za to imata nedvomno največ zaslug magistra Varl in Predin. Slednji je za svoje predano delo na področju lekarniške dejavnosti na predlog Mariborske podružnice SFD in Mariborskih lekarn leta 1972 prejel visoko državno odlikovanje red dela s srebrnim vencem.

Novi prostori so omogočili razširjeno dejavnost tudi galenskemu laboratoriju. V večjem obsegu je laboratorij pričel izdelovati njihovo registrirano zdravilo Herba čaj, švedsko grenčico, kot predmet splošne rabe in še mnoge druge galenske proizvode, namenjene lekarnam in drugim zdravstvenim organizacijam ter ne samo slovenskemu prebivalstvu, temveč tudi vsej Jugoslaviji. S tem pa se je pokazala tudi večja potreba po analiznem delu in večjem analiznem laboratoriju. S tem je bil prvi cilj dosežen.

Leta 1972 je republiški sekretariat za zdravstvo in socialno varstvo napovedal vnovično verifikacijo vseh lekarn in njihovih strokovnih enot v SR Sloveniji na osnovi novo sprejetega pravilnika o verifikaciji lekarn. Za to je bilo treba obnoviti vse lekarniške enote ter tudi galenske in analizne laboratorije. Treba pa je bilo tudi posodobiti način lekarniškega poslovanja z uvedbo avtomatske obdelave podatkov in storitvenega sistema obračunavanja dejavnosti. Za vse to se je Š. Predin zavzemal od samega začetka delovanja v Slovenskem farmacevtskem društvu in v Združenju lekarn Slovenije, kjer je bil dva mandata predsednik izvršnega odbora in predsednik Komisije za samoupravno organiziranje lekarn.

 

Mariborske lekarne so bile na vrsti leta 1975 in Komisija republiškega sekretariata za zdravstvo in socialno varstvo, v kateri je bil tudi magister Štefan Predin, je ugotovila, da Mariborske lekarne izpolnjujejo vse pogoje za pridobitev verifikacije. (9)

Tako je bil tudi drugi cilj vodstva Mariborskih lekarn izpolnjen, saj je bila prva faza ureditve lekarniške mreže mariborskega okrožja opravljena.

Tretji cilj pa je pomenil mnogo večjo težavo, kot se je sprva zdelo. Že priključitev bolnišnične lekarne Splošne bolnišnice Maribor je naletela na velik odpor bolnišničnega vodstva. O združitvi vseh zdravstvenih organizacij v enovito Sestavljeno organizacijo združenega dela SOZD pa je bilo še prezgodaj govoriti.

Šele Zakon o združenem delu, ki je predvidel organiziranje delovnih organizacij v temeljne TOZD-e in sestavljene SOZD-e organizacije, je podal možnost združevanja sorodnih organizacij. Tako si je Š. Predin, tedaj že kot direktor Mariborskih lekarn, močno prizadeval za združitev vseh zdravstvenih organizacij v Mariboru v sestavljeno organizacijo združenega zdravstva v okviru Zdravstvene skupnosti Maribor. Leta 1981 je bil izveden referendum, na osnovi katerega je pričel delovati SOZD Združeno zdravstvo Maribora.

Tako kot v vsej Sloveniji je tudi v Mariboru primanjkovalo usposobljenega lekarniškega kadra. Z organiziranjem študija farmacije v Ljubljani se je dalo do diplomiranih farmacevtov še nekako priti, odločno pa je primanjkovalo farmacevtskih tehnikov. Zato je Š. Predin pri Združenju lekarn Slovenije in Slovenskem farmacevtskem društvu odločno zahteval, da se v Mariboru v okviru srednje zdravstvene šole ustanovi oddelek za farmacevtske tehnike. Sprejet je bil sklep, da se v Mariboru dovoli šolanje samo ene generacije farmacevtskih tehnikov. Š. Predin je spet prevzel pobudo, da pridobi svoje sodelavce za poučevanje strokovnih predmetov na odobrenem šolanju. Sam je prevzel poučevanje predmetov iz farmacevtske kemij, Lovro Dermota iz farmakologije in farmakoterapije, Adolf Golner iz analitike, Tomislav Džankić iz galenske farmacije in Magdalena Rant iz organizacije in ekonomike v lekarnah. Tako je leta 1981 mariborsko okrožje pridobilo večje število šolanih farmacevtskih tehnikov. (10)

Poleg tega je z verifikacijo mariborskih lekarn Lekarna Center pridobila naziv matične lekarne, v kateri so lahko stažirali in se izpopolnjevali diplomirani farmacevti pripravniki. Za mentorje pripravnikov je Republiški sekretariat za zdravstvo in socialno varstvo med drugimi imenoval tudi magistra Štefana Predina.

Leta 1977 je nenadoma umrl direktor Mariborskih lekarn in za novega direktorja je bil imenovan magister Š. Predin. (11) Vsa odgovornost za nadaljnji razvoj Mariborskih lekarn je tako padla na njegove rame. Delaven, kot je bil, se izzivov ni bal. Najprej je moral urediti pravni status grosističnega oddelka znotraj zavoda. Po Zakonu o združenem delu je organiziral TOZD Farmadent, registriran kot veletrgovina z zdravili in zdravilnimi pripomočki. Kot organizacija z gospodarsko dejavnostjo je Farmadent leta 1977 izstopil iz Združenja lekarn Slovenije in se včlanil v Gospodarsko zbornico Slovenije. Da bi si pridobili zunanjetrgovinsko registracijo in s tem možnost uvoza zdravil iz tujine, je vodstvo Mariborskih lekarn leta 1981 sklenilo pristopiti k poslovni skupnosti IRIS, ki so jo tvorili slovenski veletrgovci Kemofarmacija, Kemoservis-fotomaterial, Salus in Sanolabor, k njeni ustanovitvi je veliko pripomogel tudi magister Š. Predin. S tem so bili izpolnjeni vsi pogoji za nadaljnji hitri razvoj grosistične dejavnosti z zdravili v Mariboru.

Društvena dejavnost

Mariborski farmacevtski delavci so Štefana Predina že dolgo poznali kot vestnega in izredno marljivega človeka. Zato ni čudno, da so ga še isto leto po nastopu službe v Lekarni Center izvolili za predsednika Mariborske podružnice FDS. Istočasno je bil na II. občnem zboru FDS leta 1961 izvoljen tudi v upravni odbor FDS. (12) Tako se je pričelo njegovo dolgoletno aktivno sodelovanje v društvu. Predsednik mariborske podružnice je ostal vse do leta 1971, v UO Društva pa je sodeloval neprekinjeno od leta 1964 do 1973, nakar je bil 1979. leta izvoljen za predsednika SFD. (14) V letih od 1969 do 1973 je bil podpredsednik društva. Področje njegovega dela v društvu je bilo spremljanje in urejanje lekarniške dejavnosti v funkciji predsednika Organizacijske komisije. Leta 1966 se je z referatom Mesto in vloga lekarne ter farmacevta v zdravstveni službi predstavil na posvetovanju Zveze farmacevtskih društev Jugoslavije na Otočcu. Leta 1971 je pripravil osnutek novega statuta društva, ki ga je predstavil na 17. rednem občnem zboru FDS. Vodil in predstavljal pa je tudi naše pripombe na vrsto zakonov in pravilnikov, ki so se sprejemali v obdobju sprememb družbene skupnosti in njenih dejavnosti. V imenu društva je posredoval republiškemu sekretariatu za zdravstvo mnenja o:

Pravilniku o pripravništvu zdravstvenih delavcev, Pravilniku o opravljanju strokovnega izpita zdravstvenih delavcev, Pravilniku o izvajanju strokovno-instruktažnega nadzora zdravstvenih delavcev in organizacij, Pravilniku o strokovnem izpopolnjevanju zdravstvenih delavcev, Pravilniku o specializacijah zdravstvenih delavcev itd. Z Združenjem lekarn Slovenije je tesno sodeloval pri pripravi zveznih zakonov  o prometu z zdravili, o mamilih, strupih, administraciji in o evidenci v zdravstvu. (16)

Kot upravnik največje lekarniške enote v Mariboru je problematiko organiziranja in strokovnega vodenja lekarniške službe zelo dobro poznal. Zavedal se je pomembnosti združevanja lekarn v večje lekarniške zavode, ki bi lahko organizirali tudi laboratorijsko in grosistično dejavnost. Za to se je zavzemal tudi v SFD. Naletel je tudi na nasprotovanja, vendar je s praktičnim delom vedno dokazal, da ima prav.

Kot podpredsednik UO SFD je leta 1972 organiziral simpozij Galenski laboratorij združenih lekarn. V uvodih besedah zbornika je zapisal:

»Galenski laboratorij se je s časom in razmerami spreminjal, vendar vse do današnjih dni ni izgubil svojega pomena kot sestavni del lekarne. Ko je že vse kazalo, da njegova vloga v preskrbi zdravil kopni, saj je moderna farmacevtska industrija prevzela velik del njegove dejavnosti, smo danes znova priča, kako narašča potreba po sodobno opremljenih laboratorijih, ki bi bili zmožni prevzeti tisti del farmacevtske proizvodnje, ki iz tega ali onega razloga ni zanimiv za industrijsko proizvodnjo.

Spremembe v organizaciji in strukturi naše lekarniške mreže, s katerimi so dane možnosti za integriranje posameznih lekarniških enot v ekonomsko, organizacijsko, strokovno in kadrovsko močne delovne organizacije, so dale možnosti tudi za realen razvoj galenskih laboratorijev, tako da bodo ti s sodobno opremo, primerno ureditvijo in kadrovsko zasedbo kos nalogam, ki jih farmacevtski stroki nalaga zdravstvena služba in širša družbena skupnost.« (17)

 

V uvodnem referatu z naslovom Integracija lekarn in njene prednosti je prikazal svoje videnje dela v združenih lekarniških zavodih in poudaril:

»Smiselnost integracije je predvsem v njeni perspektivi, saj njeni rezultati niso trenutni, ampak dolgoročni. Zato menim, da je treba v skladu s sklepi Združenja lekarn Slovenije premisliti in izvršiti integracijo lekarn tam, kjer je še ni, pri tem pa izhajati iz trenutnega položaja. Vendar pa je treba pri vsem tem upoštevati potrebe po razvitosti lekarniške mreže za območje obravnavane integracije, njene kadrovske zasedenosti in iz njih izhajajočih potreb (obnovitev, zgraditev, vlaganje v stanovanjsko izgradnjo, štipendiranje itd.).«

O povezavi javnih z bolnišničnimi lekarnami pa je zapisal:

»Menim, da obstajajo objektivne možnosti za integracijo bolniške lekarne z javno in da bi taka integracija bila v nekaterih krajih SRS zelo koristna in učinkovita. Možnosti za medsebojno poslovanje med tako integriranim lekarniškim zavodom in bolnišnico so seveda specifične in bi jih bilo treba pogodbeno urediti ustrezno poslovnim pogojem. Zaloga bi se uporabljala smotrneje, združitev kadrov pa bi se pokazala v boljši funkciji celotne lekarniške službe, stalne pripravljenosti, dežuranja, strokovnega izpopolnjevanja idr.« (16)

To svojo idejo je deloma uresničil leta 1981, ko je na osnovi referenduma pričel delovati SOZD Združeno zdravstvo Maribor.

O problemih svobodne menjave dela v zdravstvu in še zlasti pri preskrbi z zdravili je Š. Predin spregovoril že na 4. občnem zboru Združenja lekarn Slovenije leta 1980. (12) Poudaril je zlasti problem občasnega pomanjkanja nekaterih zdravil, na kar lekarne nimajo neposrednega vpliva. Ko je bil leta 1982 izvoljen za predsednika Izvršnega odbora ZLS, je bil ta problem še vedno zelo pereč. Zato je med drugim pripravil poglobljeno študijo problema Preskrbe z zdravili in jo objavil v reviji Lekarništvo. (13)

V zaključku Š. Predin navaja:

1. Da bi prevzeli svojo celovito vlogo v preskrbi z zdravili, moramo takoj začeti izkoriščati zdajšnje možnosti ugotavljanja potreb po zdravilih ter jih postopoma razširiti na vse lekarne in ostale porabnike.Podlaga za to so lahko le podatki iz materialnih dokumentov lekarn in ostalih porabnikov v smislu določil zakona o evidencah na področju zdravstva (Uradni list SFRJ, št. 22/78) in Samoupravnega sporazuma o skupnih osnovah zdravstvenega informacijskega sistema v SRS (Uradni list SRS 20/80, 4. in 7. člen), pridobljenih z računalniško obdelavo.
2. Doseči moramo enakopraven položaj z OZD za preskrbo z zdravili na debelo, da bomo skupno nastopali do proizvajalcev zdravil in uvoznikov pri sporazumevanju o realizaciji naših potreb ob sodelovanju in podpori Zdravstvene skupnosti Slovenije ter Republiškega komiteja za zdravstvo in socialno varstvo. Tako bomo ustvarili stvarne pogoje za ustanovitev planske skupnosti za preskrbo z zdravili.
3. V večji meri moramo izkoristiti kapacitete galenskih laboratorijev in skrbeti za njihov razvoj in strokovni napredek.
4. Pristojnim organom moramo posredovati predlog, da se predpisi v povezavi s preskrbovanjem in izdajo zdravil uskladijo.
5. Zahtevati moramo, da smo s politiko v povezavi z registracijo zdravil seznanjeni v večji meri in da se razlogi za nove registracije objavijo.
6. Politika oblikovanja cen mora proizvajalcem omogočiti proizvodnjo vseh registriranih zdravil, ne pa da pogosto novo registrirani preparati (z novo ceno) nadomeščajo enakovredna registrirana zdravila (s staro ceno).

To so bili za tedanje čase kar revolucionarni predlogi in večino njih je Združenje lekarn Slovenije pod predsedstvom Š. Predina sprejelo kot naloge za bodoče delovanje, saj je bil tudi v letu 1983 izvoljen za predsednika IO ZLS in nato za predsednika Komisije za samoupravno organiziranje pri ZLS. Bil je tudi član uredniškega odbora revije Lekarništvo v letih 1985–86.

Poleg tega pa je kot direktor Mariborskih lekarn uspešno uresničeval načrtovane naloge na svojem delovnem mestu.

Menil je, da med pozitivne premike lekarniške stroke vsekakor sodi verifikacija javnih lekarn. Z njo se je pokazalo, v kako težkih razmerah še vedno delujejo lekarne. Neprimerni prostori, pomanjkanje opreme in kadra so najpogostejši problemi zlasti manjših lekarn. Zato je nujno potrebno njihovo združevanje v večje lekarniške zavode. Do tega ne pride največkrat zaradi subjektivnih razlogov, ki jih je v dobro nadaljnjega razvoja lekarniške službe nujno preiti. Š. Predin je svoja mnenja potrjeval z Mariborskimi lekarnami, ki so zgled dobre organiziranosti lekarniške službe ne samo v Sloveniji, temveč v vsej Jugoslaviji. Med drugim se je zavzemal tudi za povezavo javnih lekarn z bolnišničnimi lekarnami, kjer je stanje prav tako izredno pereče. Ker verifikacija teh lekarn še ni bila izvedena, prav tako delujejo v nemogočih razmerah. Večina jih ima svoje prostore v bolnišničnih kleteh, brez prave svetlobe, prezračevanja in povezave prostorov. Zato je smotrno organiziranje dela skoraj onemogočeno.

Na vse te težave je opozoril na XVIII. občnem zboru FDS 27. maja 1973, kjer je Š. Predin kot podpredsednik društva pozdravil navzoče goste in člane FDS in predlagal delovno predsedstvo, ki ga je nato vodil mr. M. Kmet.

Po obširnih poročilih predsednika, tajnika in računovodje se je razvila burna razprava, ki je nakazala na mnoge še nerešene težave v farmacevtski dejavnosti. Po dogovoru med Š. Predinom in F. Kozjekom je slednji predlagal občnemu zboru, naj se v spomin na mr. F. Minarika ustanovi Minarikova plaketa, ki bi jo na vsakem občnem zboru podeljevali našemu, za utrditev farmacije najbolj zaslužnemu kolegu. Predlog je bil z odobravanjem soglasno sprejet. Prva odličja (Odbor za podeljevanja Minarikovih odličij je prvotni predlog plakete preimenoval v odličje) so bila podeljena 1975. leta dr. D. Karbi, Mr. B. Andrijaniču in mr. F. Hudini. (19)

Kako veliko je bilo spoštovanje Š. Predina do F. Minarika in njegovega dela, smo najbolje spoznali ob proslavljanju 80. obletnice rojstva mr. Minarika, ki je potekalo od 15. do 18. septembra 1967 v Rogaški Slatini in Mariboru. To je bilo resnično veličastno druženje evropskih farmakohistorikov. Predstavniki Italije, Nemčije, Avstrije in Jugoslavije so se najprej zbrali v Rogaški Slatini na simpoziju o zdravilnih vrelcih Slovenije, nato pa na svečani seji, namenjeni počastitvi 80. obletnice rojstva mr. Minarika, poslušali prijazne besede znancev in prijateljev o Minarikovem dolgoletnem sodelovanju. V daljšem slavnostnem govoru je o Minarikovih zaslugah za ohranitev zgodovinskega spomina na razvoj farmacije v Sloveniji spregovoril mr. Ferdo Hudina. Naslednji dan so udeleženci srečanja preživeli ob ogledovanju Rogaških vrelcev in lekarne Olimje v bližnjem Podčetrtku. V Mariboru so si predvsem inozemski gostje ogledali v deželnem muzeju farmakohistorični oddelek, ki ga je ustanovil slavljenec, Lekarno Center kot matično lekarno v Mariboru in Lekarno Grad z impozantnimi mozaiki zdravilnih rastlin. Za konec pa je organizator goste popeljal z žičnico na Pohorje, od koder so lahko občudovali Maribor z okolico. (20)

Le veliki organizacijski sposobnosti, delavnosti in vztrajnosti mr. Š. Predina se lahko zahvalimo, da je omenjena manifestacija odlično uspela in ponesla dobro ime Slovenskega farmacevtskega društva daleč prek meja Slovenije.

Pri organiziranju društvenih manifestacij je bil Š. Predin kot predsednik Mariborske podružnice SFD zelo aktiven.

Vsako leto je organiziral Mariborsko podružnico SFD, v sedemdesetih letih pa je organiziral ali pomagal organizirati:

Od 5. do 18. septembra 1967 slavnostno prireditev ob 80. obletnici rojstva mr. Franca Minarika v Rogaški Slatini in Mariboru.

VI. plenum društva 16. maja 1970, na katerem je sodeloval z referatom Farmacevtska služba v luči nove zdravstvene zakonodaje.

Prve biokemijske dneve v Mariboru  23. in 24. oktobra 1970.

Simpozij Galenski laboratoriji združenih lekarn, 9. in 10. junija 1972, kjer je aktivno sodeloval s predavanjem Integracija lekarn in njene prednosti.

Plenum SFD leta 1974 v Radencih s posvetom o avtomedikaciji, kjer je imel tudi uvodni referat z naslovom Zdravila v prosti prodaji.

3. skupščino SFD 23. septembra 1978 s posvetovanjem Uporaba zdravilnih zelišč v sodobni terapiji.

Leta 1979  je 4. skupščina SFD na Bledu izvolila mr. Štefana Predina za predsednika SFD. Skupščina je bila posvečena 30. obletnici delovanja SFD. Slavnostni govornik je bil prof. dr. P. Bohinc. Ob tej priložnosti je Predin prejel na predlog Mariborske podružnice SFD Minarikovo priznanje za svoje nesebično delo v SFD.

Takoj ga je čakala težka naloga, organizacija VIII. kongresa jugoslovanskih farmacevtov. Kongres naj bi sicer organizirali kolegi iz Črne gore, ki pa so po treh letih obupali in priznali, da kongresa niso sposobni organizirati. Na sestanku izvršnega odbora SFDJ februarja 1980 sta se Š. Predin in F. Kozjek z ozirom, da smo tega leta praznovali 30. obletnico delovanja SFD, odločila predlagati, da se VIII. kongres organizira v Sloveniji. IO je predlog sprejel in s tem predsedniku SFD naložil izredno težko nalogo v osmih mesecih opraviti delo, ki so ga drugi opravljali štiri leta.

Manj kot dva meseca po VIII. kongresa ZFDJ na Bledu je potekala V. skupščina SFD. Zaradi kongresa ZFDJ na tej skupščini, ki je potekala 6. decembra 1980 v Ljubljani, IO ni organiziral simpozija. V svojem poročilu je mr. Predin poudaril, da je IO sprejel nove samoupravne akte, s katerimi so bile opredeljene funkcije, odgovornosti in dolžnosti posameznih članov in oblik dela SFD ter njegove delovne skupnosti. V skladu s sklepi predhodne skupščine je IO svoje delovanje usmeril v glavnem na naslednje (19):

1. Oblikovati primerno delovno skupnost
2. Aktivirati svoje organe za delo po sprejetih programih
3. Pomagati pri izvedbi ostalih zveznih in republiških manifestacij društva

S svojimi izkušnjami vodenja lekarniškega zavoda je Š. Predin bistveno pripomogel k oblikovanju delovne skupnosti SFD, ki je zmogla opraviti vse sprejete naloge in obveznosti. Delo je bilo razdeljeno med poslovno tajnico, administratorko, tehničnega urednika FV in honorarno računovodkinjo. Seveda je to vzpostavilo povsem nove odnose v poslovno-finančnem delovanju društva. Zato je bilo treba določiti nove načine pridobivanja sredstev za financiranje poslovne skupnosti in njenega delovanja. To je predsedniku tudi uspelo.

V vsebinskem pogledu si je Š. Predin v svojem mandatu zelo prizadeval za ustanovitev skupnosti za plansko in poslovno sodelovanje vseh zainteresiranih pri preskrbi zdravil. Zato je organiziral problemsko konferenco aprila 1980 v Preddvoru pri Kranju, posvečeno odnosom med proizvodnjo in distribucijo zdravil. Ustanovljen je bil iniciativni odbor pri Združenju lekarn Slovenije, ki je pripravil osnutek samoupravnega sporazuma o ustanovitvi skupnosti.

V času predsedovanja Š. Predina je bilo SFD zlasti aktivno v okviru Zveze farmacevtskih društev Jugoslavije. Organiziralo je:

8. kongres Zveze farmacevtskih društev Jugoslavije na Bledu

Zvezno posvetovanje o zdravilnih rastlinah na Otočcu

Zvezni simpozij o imunokemiji na Bledu

30. posvetovanje Zveze znanstvenih društev za zgodovino zdravstvene kulture Jugoslavije v Novem mestu

Na vseh se je zbralo veliko udeležencev iz vse Jugoslavije in tujine.

Slovensko farmacevtsko društvo je v tem obdobju prejelo državno odlikovanje red dela s srebrnim vencem za zasluge pri napredku farmacije v Sloveniji, ki ga je v imenu društva sprejel njegov predsednik mr. Š. Predin. Društvo mu je 1981. leta podelilo posebno priznanje za organizacijo VIII. kongresa farmacevtov Jugoslavije. Leta 1983 mu je plaketo oz. diplomo izročilo tudi predsedstvo Zveze farmacevtskih društev Jugoslavije v Beogradu.

Veliko dela je bilo opravljenega tudi pri uveljavljanju Zakona o usmerjenem izobraževanju. Strokovna komisija je sprejela osnovna navodila za oblikovanje programov v srednjem izobraževanju in naložila posameznim članom SFD dolžnost, da sodelujejo pri izdelavi programov za ožje strokovne predmete s strokovno službo Zavoda za šolstvo RS. Zato je bilo sklenjeno, da se v letu 1981 organizira tematska konferenca o usmerjenem farmacevtskem izobraževanju. (19)

Konferenca je bila 5. 6. 1981 v Ljubljani in na njej so med drugim sklenili, da morajo programi specializacij v večji meri slediti tekočim razvojnim potrebam stroke. Zato lahko bolj smelo zastavimo nekatere nove specializacije, ki jih združeno delo nujno potrebuje. (20)

Na 6. skupščini SFD 24. oktobra 1981 je Š. Predin v svojem poročilu omenil, da se je delovanje delovne skupnosti SFD uskladilo s sprejetimi akti, kar je zelo olajšalo delo IO. Zato je bila večina sklepov predhodne skupščine uresničena. Z izidom almanaha leta 1979 je bil opravljen pregled članstva SFD in pridobljeni osnovni podatki o delovnih organizacijah farmacevtske stroke. S tem je bilo olajšano tudi financiranje društva s članarinami in prispevki članov. Odbor IO je pod predsedstvom Š. Predina sestavil tudi srednjeročni delovni program SFD za obdobje 1981–1985, v katerega je na novo vključil:

Pripravo programov in spremljanje izvajanja programov stažiranja farmacevtskih delavcev

Sodelovanje pri organiziranju skupnosti za plansko poslovno sodelovanje

Sodelovanje pri pripravi predlogov za predpise in obravnava predpisov s področja farmacevtskih dejavnosti (21)

Leta 1983 je organiziral proslavo 20. obletnice delovanja Mariborskih lekarn. Ob tej priložnosti je potekalo IV. posvetovanje o lekarniški službi v Sloveniji. Na njem je Š. Predin predstavil problem preskrbe z zdravili, zlasti v odročnih in manjših krajih. Zato je enakomerna porazdelitev veletrgovin z zdravili po Sloveniji nujno potrebna.

V letih od 1983 do 1987 je bil Š. Predin predsednik odbora za podeljevanje društvenih priznanj in 1987 je prejel za svoj velik prispevek k razvoju lekarniške službe v Sloveniji najvišje farmacevtsko priznanje, Minarikovo odličje.

Enako delaven kot v SFD je bil Š. Predin tudi pri Združenju lekarn Slovenije. Vrsto let je bil član IO združenja, poleg tega pa mu je tudi predsedoval v letih med 1983 in 1985. Novica o novih načinih organizacije in delovanja združenih lekarniških zavodov se je hitro razširila po vsej Jugoslaviji. Š. Predina so vabila kot predavatelja vsa republiška farmacevtska društva. Tako je leta 1982 predaval v Novem Sadu in  Hercog Novem in kolegom farmacevtom pojasnjeval delovanje lekarniške službe v Sloveniji.

1987 je bilo tudi leto, ko je Š. Predin v Mariboru organiziral odlično proslavo ob stoti obletnici rojstva svojega vzornika in mentorja mr. Frana Minarika. Na njej je zbral kar nekaj pomembnih mednarodno priznanih farmakohistorikov. Na otvoritveni slovesnosti je spregovoril o življenju in delu prof. mr. ph. F. Minarika: Nekaj o Minariku.  Ob tej priložnosti je organiziral tudi 12. skupščino SFD. (22) Tu je Minarika opisal kot komunikativnega in zelo prijaznega človeka. Vsi, ki so skrbeli za odkrivanje preteklosti, so bili pri njem še posebej dobro zapisani. Zanje mu ni bilo žal truda in ne časa, če so potrebovali njegovo pomoč ali njegov nasvet. Imel je mnogo znancev in prijateljev, ki jim je, če je le mogel, pri zgodovinskem delu vedno pomagal. Seveda je pri tem mislil tudi nase in svoje prijateljevanje s prof. Minarikom, ki mu je zapustil težko in odgovorno nalogo slediti njegovim ciljem o ohranitvi kulturnozgodovinskega spomina na slovensko farmacijo. Minarik si je vedno želel naslednika, toda za časa svojega življenja ga ni našel. Ni pa ostal brez njega. Š. Predin ga je najbolje poznal, zato ni čudno, da je zadnja leta svojega življenja posvetil življenju in delu F. Minarika. Tako nam je ohranil spomin na največjega slovenskega farmakohistorika. (20)

Leta 1989 se je Predin sicer iz zdravstvenih razlogov upokojil, vendar njegovo delo v društvu ni prenehalo. Povsem se je posvetil zgodovini farmacije pri nas in tako nadaljeval delo mr. F. Minarika, pri čemer je bil prav tako uspešen kot pri vodenju in usmerjanju lekarniške dejavnosti. Pridno je zbiral material in pisal o Teofrastu von Hohenheimu Paracelsusu, Žigi Grafu, Franu Minariku, Henriku Freyerju, mariborskih lekarnarjih in drugih.

Leta 2000 je ob proslavljanju 50. obletnice delovanja SFD in Mariborske podružnice SFD organiziral mednarodni simpozij Ženske v farmaciji, medicini in naravoslovju. V uvodu zbornika, ki ga je uredil, je zapisal:

»Po Evropi so se spomnili na stoletnico, odkar so ženskam postopoma dovolili študij naravoslovja, medicine in farmacije na svojih univerzah. In kaj bi moglo biti lepšega kakor obeležiti obletnico društva z organizacijo simpozija, na katerem bi prikazali vstop žensk v ta strokovna področja, ki so bila pred tem izključno domena moške dejavnosti in na katerih so se v 100 letih od tedaj ženske zelo uveljavile ali v njih prevzele celo vodilno vlogo.«

V svojem prispevku z naslovom Vstop ženske v študij farmacije leta 1900 v avstro-ogrski monarhiji je prikazal postopno uveljavljanje žensk v farmacevtskem poklicu v nekaterih deželah Evrope, še  posebej v Sloveniji. (22)

Zato ni čudno, da ga je Mednarodna akademija za zgodovino farmacije (IGGP) 2. septembra 2001 v Luzernu imenovala za novega akademika omenjene akademije. Tako je kot prvi Slovenec postal akademik te mednarodne akademije. (23)

Leta 2002 je Š. Predin ob proslavi 40. obletnice delovanja Mariborskih lekarn organiziral simpozij ob 200. obletnici rojstva Henrika Freyerja, znamenitega slovenskega naravoslovca in farmacevta. K sodelovanju je povabil vrsto slovenskih zgodovinarjev, ki so predstavili življenje in delo tistih slovenskih farmacevtov, ki so se ukvarjali z zdravilnimi rastlinami, bodisi kot raziskovalci bodisi kot navdušeni tolmači za njihovo koristno rabo.

To je bilo njegovo zadnje veliko delo. Februarja 2003 je Š. Predin umrl.

Farmacevtska stroka pa bo mag. Predinu vedno hvaležna za pomemben prispevek k razvoju lekarniške dejavnosti, izobraževanju farmacevtskega kadra in zagotavljanju visoke strokovnosti dela v lekarništvu. Kot predsednik Združenja lekarn Slovenije se  je bojeval za uveljavitev lekarniške dejavnosti znotraj zdravstva in organiziranost, ki bo zagotavljala njen nadaljnji razvoj. Še danes lahko ugotavljamo, kako pomembne so bile njegove tedanje pobude o regionalnem povezovanju lekarn, o ustanavljanju osrednjih galenskih laboratorijev in prehodu plačevanja lekarniškega dela z maržnega na uslužni sistem.

Ob Predinovi smrti je njegov sin Zoran svojemu očetu posvetil prelepo pesem Ne mine niti dan. (24)

Veš, da ne mine niti dan, ko si želim, vsaj sredi sanj,

da bi znal na drugi svet poslat poljub in par besed.

In če bil bi tak Dedek Mraz, ki bi znal vrteti čas,

bi ga zavrtel nazaj in te vrnil spet med nas.

Dal bi ti srce, da bi bilo za oba!

In potem bi te zbudil,

in potem bi te objel in stisnil k sebi.

In veš, da mi bo vedno žal, da ti nikdar nisem znal

ne pokazat ne priznat, kako zelo imam te rad!

Veš, če bi bil vsaj čarodej, božji bič, radirka mej,

ključ za vrata večne ječe, krojač usode, škarje sreče.

Dal bi ti srce, da bi bilo za oba!

In potem bi te zbudil in stisnil k sebi.

In veš, da mi bo vedno žal, da ti nikdar nisem znal,

ne pokazat ne priznat, kako zelo imam te rad.

 

Literatura

1. Predin Š. v Minarikova zbrana dela I; Maribor: Mariborske lekarne, 2000; 8.
2. Predlog Mariborske podružnice SFD za podelitev Minarikovega odličja Š. Predinu, Maribor, 1987.
3. Predlog Zavoda za farmacijo in za preizkušanje zdravil za podelitev Minarikovega odličja Š. Predinu, Ljubljana, 1987.
4. Predin Š. v: Mariborski lekarnarji skozi stoletja, Maribor: Mariborske lekarne, 1994, 168.
5. Ljubica Lovišček, v Letopis 1962–2002, Mariborske lekarne, Maribor, 2002, 22.
6. Ljubica Lovišček v Letopis 1962–2002, Mariborske lekarne, Maribor, 2002, 58.
7. Ljubica Lovišček v Letopis 1962–2002, Mariborske lekarne, Maribor 2002, 28.
8. Predin Š. v: Mariborski lekarnarji skozi stoletja, Maribor: Mariborske lekarne, 1994, 165.
9. Ljubica Lovišček v Letopis 1962–2002, Mariborske lekarne, Maribor, 2002; 33.
10. Ljubica Lovišček v Letopis 1962–2002, Mariborske lekarne, Maribor, 2002; 35.
11. Ljubica Lovišček v Letopis 1962–2002, Mariborske lekarne, Maribor, 2002; 36.
12. Občni zbor ZDS, Lekarništvo 1980, 8, 1.
13. Predin Š., Preskrba z zdravili, Lekarništvo, 1982, 10, 3–11.
14. Dolinar J., Dejavnosti in upravljanje društva v petdesetih letih, Farm. vestn. 2000; 51; 25–57.
15. Dolinar J., Dejavnosti in upravljanje društva v petdesetih letih, Farm. vestn. 2000; 51, 25-57.
16. Predin Š., Uvodne besede, Zbornik simpozija Galenski laboratorij združenih lekarn, SFD, 1972.
17. Predin Š., Integracija lekarn in njene prednosti, v Zbornik SFD, 1972, 3–14.
18. Sklepi XVIII. občnega zbora SFD, Farm. vestn: 1973; 24; 172–173.
19. Predin Š., Slavnostna prireditev za prof. Minarika, Farm. vestn. 1967,18: 294–295.
20. Predin Š., Ženske v farmaciji, medicini in naravoslovju, Mariborske lekarne, Maribor, 2000.
21. Predin Š., Vstop žensk v študij farmacije leta 1900 v avstro-ogrski monarhiji v zborniku simpozija Ženske v farmaciji, medicini in naravoslovju, Mariborske lekarne, Maribor, 2000.
22. Predin Š., Novi član Academie International d Historie de la Pharmacie, Farm. vestn., 2001, 52, 4, 332.
23. Predin Š., Farm. vestn., 2000; 51; 16–17.
24. Predin Š., Analiza položaja javnih lekarn, lekarnarjev in farmacevtov v avstro-ogrski monarhiji in Jugoslaviji med 1850 in 1950. FFA UL, magistrsko delo, 2002, 204 strani.
25. Predin, Ne mine niti dan.

 

 

 

ŠTEFAN PREDIN, DELA Z ZGODOVINSKO TEMATIKO

Aleš Krbavčič

 

Štefan Predin se je z zgodovino farmacije srečal v zgodnjih šolskih letih, ko je svojega mentorja in mecena, magistra Franca Minarika, spremljal po mariborskih in štajerskih lekarnah. Minarik je na povabilo znancev lekarnarjev poskušal rešiti kakšne farmacevtske knjige in utenzilije, ki bi sicer bile izgubljene. Med službovanjem v Mariborskih lekarnah je Štefan Predin kljub intenzivnem delu v stroki našel čas za podporo pri obnavljanju Minarikove lekarniške zbirke v Pokrajinskem muzeju v Mariboru. Za delo na področju zgodovine farmacije je navduševal tudi sodelavke in sodelavce v Mariborskih lekarnah, predvsem svojega naslednika na direktorskem mestu, Lovra Dermoto. Ta je z izrednim smislom za zgodovino farmacije skrbel za tiskanje gradiva, ki ga je pripravljal Štefan Predin. Ko se je slednji upokojil, je vso svojo energijo posvetil ohranjanju Minarikovega nasledstva in odkrivanja novega farmakohistoričnega gradiva.

Minariku je posvetil svoje delo Mariborski lekarnarji skozi stoletja, v katerem je pokazal svoje znanje. Arhivar Antoša Leskovec je v spremni besedi zapisal naslednje: »1984. leta je pričel Štefan Predin iskati gradivo za objavo almanaha o razvoju lekarništva v Pomurju tudi v Pokrajinskem arhivu v Mariboru. V njem smo spoznali ‘perspektivno stranko’ in ga z veseljem uvajali v uporabo starih upravnih arhivalij, pisanih v stari pisavi z obiljem starih terminov. Uspeh ni umanjkal. Skozi desetletje si naglo slede objave magistra Predina, danes že najbolj plodnega raziskovalca zgodovine farmacije pri nas.« Razumljiva je zato Štefanova zahvala na koncu knjige, saj ga je Leskovec spodbujal z naslednjimi besedami: »Napisana je zgodovina mariborskih lekarnarjev, manjka še zgodovina Mariborskih lekarn, ki jo bo zagotovo še napisal.«

Poglejmo za primer znanstvenokritičnega opisa življenja mariborskih lekarnarjev med drugo svetovno vojno in po njej usodo bratov Cirila in Stanislava Mavra. Že v Cirilovi družini je narodnost vnašala spore: Maver je bil izpričan Slovenec, žena, čeprav slovenskega rodu, pa se je izražala za Nemko. To je med vojno vodilo do enostranske razporoke na ženino pobudo. Nemška oblast je Mavra izgnala na Hrvaško, mu zaplenila premoženje in ga tik pred koncem vojne deportirala v Dachau. Tam je junija 1945 umrl za pegavcem. Z bratom sta bila delničarja predvojne farmacevtske firme Salus; na pobudo »informanta farmacevta«  ju je nova oblast obtožila verižništva in obema zaplenila premoženje v Salusu; Cirilu seveda posthumno! Štefan je navedel zgodovinska dejstva, čeprav takrat še niso bila rado sprejeta. (1)

V tem obdobju je Štefan Predin z novimi podatki izpopolnil oziroma sestavil biografijo Janeza Benedikta Gruendla (1635?–1705), prvega mariborskega historiografa in preučevalca Rogaške Slatine, takrat imenovane Roitschokrene, in biografijo Andreja/Andreasa Perlacha (1490–1551) iz Svečine, ki je bil dekan medicinske fakultete in celo rektor Univerze na Dunaju.

Ob petstoletnici rojstva Teofrasta von Hohenheima, imenovanega Paracelsus, je o njem izdal monografijo. V njej na kratko predstavi samosvojega misleca in velikega eksperimentatorja, ki je pri svojem očetu pridobil veselje do narave in do takratne metalurške tehnike v obdobju, ko je živel v Beljaku in se šolal v tamkajšnji škofijski rezidenci. Štefanu Predinu uspe opozoriti na bistvene Paracelsusove nauke oziroma dosežke pri pristopanju k bolnemu človeku, pa naj bodo to bolezni s prepoznavnimi znaki ali pa skrite bolezni, kakor je imenoval duševne bolezni. V ospredju zdravljenja naj bo osebni pristop k bolniku. To je bilo v času, ko se medicus ni niti dotaknil bolnika in je vse stike prepustil podrejenemu chirurgusu. Paracelsus je zase vedno poudaril, da je doktor obeh medicin, in svoje nauke je prvenstveno zapisoval v takratni nemščini, torej v jeziku ljudstva, med katerim je deloval. V knjižici je predstavljena tudi naslovnica Paracelsusove knjige o načinu zdravljenja s purgiranjem in o škodi, ki jo neuki s tem povzročijo ljudem, neveščim pravilnega prehranjevanja. En izvod tega dela, tiskanega 1562, je  v mariborski škofijski knjižnici. Nauk, imeti v ospredju človeka in mu podrediti zdravila (ga opolnomočiti za svoje zdravljenje), je potrdil stališče tako avtorja kakor tudi Lovra Dermote, ki je delu prispeval uvod. V  Mariborskih lekarnah sta namreč v svojih načrtih imela pred seboj nalogo, nadaljevati delo predhodnikov: zagotoviti potrebna zdravila tudi v težkih okoliščinah in njih uporabo pravilno tolmačiti. Na naslovnici: Lerchingerjev Theophrastus iz Olimske lekarne. (2)

Minarikove publikacije je Štefan Predin sklenil izdati kot Minarikova zbrana dela. Čeprav je mr. farm. Franc Minarik zapustil obširno dokumentacijo o svojem delu, je bilo vendarle treba vse vire poistovetiti in natančno dokumentirati. Pomembno pomoč je imel v osebi direktorja Pokrajinskega arhiva Maribor: višji arhivar Antoša Leskovec mu je pomagal pri iskanju virov, tolmačenju in prevajanju besedil. Štefan Predin je  Minarikova dela zbiral več let; kakor mi je v pogovoru večkrat potožil, je nekatera dela le s težavo pridobil. To je bil Štefanov projekt, ki si ga je zastavil v začetku devetdesetih  let, po smrti Franca Minarika, toda načrtoval je tudi objavo svojih raziskav o Kranjskem lekarnarskem gremiju. (3)

Zamisel za monografijo o Žigi Grafu (4) je dobil, ko je zbiral gradivo za članek o Kranjskem lekarnarskem gremiju, kjer je bil omenjen Žigin stric, lekarnar Joseph Wagner. Žiga (Sigismund) Graf (1801–1838) je bil magister farmacije in doktor kemije; kot botanik je omenjen že v objavah grofa Hohenwarta, Štefan Predin pa nam podrobno odkriva njegovo doktorsko disertacijo o alkaloidih kininovca in popolno zbirko botaničnih del, vključno s korespondenco z znanimi domačimi (Hladnik, Freyer, Tomassini) in tujimi botaniki (npr. Koch, Erlangen). Aktualnost dela je po eni strani pomen kinina v takratni materiji mediki, po drugi strani nujno potrebna analitika za razlikovanje botaničnega izvora kininovčevih skorij v prometu in izolacija alkaloidov. Le dobrih 10 let po prvi izolaciji kinina (Pelletier, Caventou) je napisal kemotaksonomično študijo kininovčeve skorje. Seveda je Žiga Graf bolj znan botanikom, najdemo ga v ponatisu Vossovega Poskusa zgodovine botanike na Kranjskem  s komentarjem slovenskega prevoda izpod peresa Toneta Wraberja. (5)

Štefan Predin je zbral tudi natise in korespondenco o obširni botanični dejavnosti Žige Grafa predvsem na Šmarni gori, okolici Ljubljane in na kamniških planinah. Med prvimi odkritji naj omenimo Pedicularis hacquetii Graf ex Hope, Hacquetov ušivec. Žiga Graf je sodeloval tudi z ljubljanskim protomedikom Franom Lipičem, prispeval mu je opis zlasti okoliških zdravilnih rastlin za njegovo Topografijo mesta Ljubljane. (6)

Štefan Predin je zbral 42 odličnih slik predvsem rastlinskega dela, a tudi fotografijo simbola lekarne Zum goldenen Einhorn/K zlatem samorogu, ki je bila v lasti in upravi Žige Grafa do njegove smrti. Ta je 1838. leta nepričakovano umrl za škrlatinko. Lekarno je potem vodil magister Rann, ko se je poročil z vdovo Žige Grafa, je prešla v njegove roke. Zadnji zasebni lastnik lekarne pri Zlatem enorogu je bil mag. Ubald Trnkoczy, ki je za knjigo prispeval tudi sliki patronov zdravilstva z vhodnih vrat v lekarno. Lekarna je bila po drugi vojni podržavljena in spremenjena v kavarnico! Pohištvo te lekarne pa je še dolgo služilo ljudem najprej v Šempetru pri Novi Gorici nato v Lekarni Gorenja vas, zdaj je v zbirki Loškega muzeja. (dod ref?)

Izvrstna knjiga je opremljena s slovenskimi prevodi bistvenih delov Grafovega gradiva, nemščine veščim bralcem so vzporedno na voljo nemški originali, tako da pokažejo to našo farmakohistorično in botanično redkost tudi tujim bralcem v odlični grafični prezentaciji Andrejke Čufer, akad. kiparke. Kot po navadi so delo založile Mariborske lekarne Maribor .

Minarikova zbrana dela v dveh debelih knjigah (7, 8) nam omogočajo vpogled v več kakor 60 let raziskovanja in pisanja mr. Franca Minarika o najrazličnejših farmakohistoričnih temah. Brez Predinove akribije in zamisli, ponuditi slovenski javnosti na enem mestu sistematično urejene članke iz avstrijskih, hrvaških, srbskih in predvsem slovenskih virov, bi marsikatero Minarikovo delo ostalo skrito. Za vsakogar, ki se zanima za zgodovino farmacije ali želi o njej pisati, je ta zbornik nepogrešljiv, ker je mr. Minarik ne le raziskoval, temveč tudi neutrudno objavljal domala šestdeset let.

Štefan Predin je zbrano delo uredil kronološko in tematsko. V prvi knjigi na zaščitnem ovitku predstavi Franca Minarika (foto Roman Dobrovoljc ob izletu SFD na Pohorje na ogled lokalitete glažut na Smolniku, kjer je bil upravnik Minarikov oče, fotografija je posneta pri Sv. Arehu). Prvo poglavje začne z materijo mediko in nas seznani s prvim Minarikovim farmakohistoričnim člankom Iz zgodovine lepega jegliča, objavljenim v Tagespostu 11. 5. 1913 v Gradcu. Od tukaj spremljamo v drugem poglavju teme o staroslovanskih zdravilih in mitih, v tretjem poglavju o delu v lekarnah, v četrtem o alkimiji in alkimistih, v petem o samostanski farmaciji in lekarnah ter v šestem poglavju o Kozmu in Damjanu ter Kristusu kot lekarnarju.

Vse gradivo je bilo skrbno pregledano, in kjer je bilo pomembno, opremljeno s pripombami in pojasnili Štefana Predina. Posebej velja poudariti, da je imel odlične sodelavce: predvsem Antošo Leskovca, prof. nemščine in višjega kustosa Pokrajinskega arhiva v Mariboru, lektorico za slovenščino in nemščino Mojco Kositer; oblikovalec knjige, dr. Andrej Predin, je poskrbel za čim bolj verne ponatise oziroma fotokopije gradiva. Zlasti Antošo Leskovca v zahvalah za pomoč pri arhivskem in prevajalskem delu imenuje svojega mentorja. Antoša Leskovec, prof. zgodovine (1928–2007), je bil izvrsten znalec latinskega, nemškega, madžarskega in drugih jezikov. Za Pokrajinski arhiv in za državo je bil mednarodni pogajalec za arhive. Leta 1993 se je upokojil in od takrat posebno pogosto sodeloval s Štefanom Predinom (Slavica Tovšak. A. Leskovcu in memoriam. Arhivi XXX št. 2, 2007)

Lovro Dermota, mag. farm., takrat direktor Mariborskih lekarn, in njegovi sodelavci so podpirali nastajanje teksta in omogočili tiskanje dela. Oba kolega, ki sta zgledno sodelovala v vodenju Mariborskih lekarn in pri delu za zgodovino farmacije, sta fotografirana na zadnji strani prve knjige Minarikovih zbranih del (foto mag. Roman Dobrovoljc). (7)

V drugi knjigi Minarikovih zbranih del v uvodu predstavi gospoda magistra njegov dolgoletni znanec, novinar Večera Srečko Niedorfer, z nadvse primernim naslovom: Zadnji gospod Maribora. Tako ga predstavlja tudi urednik Štefan Predin. Na začetek uvrsti njegova historična dela o javnih lekarnah in lekarnarjih v Ljubljani, v slovenski Istri, na Štajerskem, nadaljuje s članki in življenjepisnimi beležkami o pomembnih farmacevtih, o zdravstveni službi v Mariboru, Idriji in Kamniku. Zbral je tudi vse Minarikove ocene, poročila in povzetke farmakohistoričnih prireditev, ki se jih je udeležil. Minarik je o teh dogodkih redno pisal v Farmacevtski vestnik. Bibliografija Minarikovih del je bila  dvakrat objavljena v Farm. vestn. med letoma 1957 in 1967. Zdaj nam Minarikova zbrana dela 1 in 2  omogočajo neposredno pregledovati  celotni njegov opus. (8) Posebej pa je treba upoštevati tri Minarikove knjige: Olimje, Pohorske steklarne ter Od staroslovanskega vraštva do modernega zdravila, ki niso vključene v Zbrano delo.

Sodelavci Mariborskih lekarn so kot založniki zbranih del trajno počastili spomin na magistra Franca Minarika.

Knjigo Slovenski farmacevti v naravoslovju ob dvestoti obletnici rojstva magistra Henrika Freyerja so v redakciji Štefana Predina Mariborske lekarne izdale kot obširno delo, katerega prvi del je monografija o magistru Henriku Freyerju, nato sledi povzetek dela dr. Žige Grafa. V drugem delu je več zanimivih biografij in opisov del slovenskih farmakognostov ali s farmakognozijo povezanih osebnosti. Štefan Predin obširno predstavi slovarsko delo farmacevta sotrudnika, prevajalca in pisatelja, Kamničana Alojza (Vekoslava) Benkoviča (1867–1934), in sicer njegova dva strokovna slovarja: slovensko-latinsko-nemški Rastlinski imenik Ljubljana 1922 in  dopolnjeni Imenik zdravilnih rastlin v Farmaceutskem vjesniku, Zagreb 1925. Obe deli sta bili razprodani; dr. Mirko Karlin je na osnovi Benkovičevega dela napisal Slovenska imena zdravilnih rastlin v izdaji SFD, Ljubljana 1964. Poleg tega je predstavil Benkoviča kot literata: prevajal je Lermontova, Puškina, Nerudo, Petefija, Wilda, skupaj več kot 160 del (fotografiji Benkovičevega nagrobnika na kamniških Žalah je posnel mr. Roman Dobrovljc).

Farmakognozijo (ne farmakologijo, kakor je hotel tiskarski škrat) kot naravoslovno disciplino najdemo v prikazu dela prof. dr. Pavla Bohinca (prispevek Andreja Umeka), Janeza Kromarja (prispevek Romane Predin), Dušana Valenčiča (prispevek Matejke Krumperščak Duh). Bukovniško delo Arcnijske bukve, ki jih je F. Minarik odkril kot druge po starosti zapisa (1669), sta natančno predstavili in v sodobni jezik prevedli farmacevtka Petra Ozmec in slavistka Marija Fišer Petrič, poznavalki starega koroškega narečja in ljudskega zdravilstva.

Glavni del knjige je namenjen  opisu življenja in dela mr. Henrika Freyerja (1802–1866), naravoslovca in kartografa Kranjske. Štefan Predin je napisal esej o njegovem življenju in delu, Tone Wraber opisal njegovo botanično raziskovanje. Natančno je povzel dostopne vire in jih dopolnil z lastnimi fotografijami rastlin, pogosto na rastiščih, kjer jih je H. Freyer našel. Opisuje ga kot vztrajnega in pogumnega gorohodca in odličnega opazovalca. Aleš Krbavčič je dodal opis desetletnega Freyerjevega dela v lekarništvu, prav tako s še neobjavljenimi podatki in slikami. Z Langusovo sliko H. Freyerja (foto P. Skoberne, original v Narodnem muzeju v Ljubljani) na naslovnici knjige imamo v rokah markantno poročilo o prispevku farmacevtov k naravoslovnemu raziskovanju naše domovine. (9)

Z odkritjem in opisom fresk v nekdanji lekarni samostana Pavlincev v Olimju je Minarik presenetil domače in tuje zgodovinarje. Za tisk v Časopisu za zgodovinopisje pripravljeni članek leta 1940 je zaradi vojne izšel šele 1965, ko je časopis spet pričel izhajati. Medtem je Minarik s podporo Mariborske podružnice SFD izdal celovit opis Olimja, historične lekarne iz leta 1778, v sliki in besedi s slovenskim, hrvaškim, nemškim in angleškim besedilom. Slike, razen na naslovnici, so črno-bele in kljub temu pričajo o slabem stanju fresk pred restavracijo. O restavraciji lekarne je pisal J. Curk leta 1989. Tovarna zdravil Lek, Ljubljana, je v začetku sedemdesetih let motive olimskih fresk predstavila na oglasih za zdravilo Indocid (indometacin) in v svojem glasilu Pro medico. Lerchingerjeve freske iz leta 1780 je leta 2004 obnovil Matjaž Vilak, akad. slikar in restavrator s sodelavcema Manco Juvan in Robertom Fistrom, javnosti prikazano 20. junija 2004. SFD je zastopal Lovro Dermota, mag. farm.

Od leta 1990 skrbijo za lekarno bratje minoriti in vodijo tudi zeliščno lekarno. Štefan Predin je obširno razlago Olimske lekarne, bisera Slovenije, izdano v založbi Mariborskih lekarn leta 1995, podprl z natančnim citiranjem bibličnih tem ter s predstavitvijo pomena naslikanih historičnih medicinskih osebnosti. Mr. Roman Dobrovoljc je prispeval fotografije fresk, ki jih je posnel s privoljenjem minorita Janeza Žurmana. Prevodi v nemščino so delo Antoše Leskovca, v angleščino Mojce Brkan, v francoščino Janje Krstić. Minarikova knjiga je že davno pošla, Štefanova pa je doživela ponatis leta 2005. (10)

Štefan Predin je želel svoje raziskovanje zgodovine farmacije podpreti tudi z akademskim nazivom. Mednarodno priznanje je leta 2001 prejel s častnim  članstvom v Mednarodni akademiji za zgodovino farmacije v Luzernu v Švici. Diplomo je v spremstvu svojega dolgoletnega sodelavca Lovra Dermote osebno prevzel.

Večkrat se je oglasil na Katedri za farmacevtsko kemijo in predlagal sem mu, naj se loti magistrske naloge, ki bi po doseženem magisteriju nato vodila do doktorske disertacije. Oktobra 1985 mi je na mojo sugestijo pisno odgovoril, da bi se dela zelo rad lotil, a ne ve, kdaj in kako mu bo čas dopuščal. Pismu je priložen zanimiv dokaz njegove natančnosti in razumevanja sporočilnosti starih predmetov: poslal mi je fotografijo na prečni letvi pod delovno mizo v lekarniški zbirki v mariborskem muzeju  odkritega rezljanega reliefa mariborskega mestnega grba; dodal je: »Slika je prava redkost, saj je še v muzeju niso prvi hip spoznali.« (Pismo ŠP s prilogo: foto mariborskega mestnega grba; foto 023, 024)

Po štirih letih, na štefanovo 1989, mi je Štefan napisal: »Najbrž si misliš, da sem na vse pozabil. Pa nisem! Res je, da imam ob svojem odhodu v penzijo, pa že malo prej, precejšnje težave. Ne morem se prav skoncentrirati na delo, kakor da me venomer nekaj hromi … Zdi pa se mi, da le počasi spet prihajam v stare tirnice, zato še vedno upam, da mi bo uspelo dokončati začeto delo in zaključiti magisterij … Ravnal se bom po izkušnjah nekega možakarja – o čemer sem bral v neki knjigi –, ki je opravljal svoje naloge lepo po vrsti, drugo za drugo. Delal pa je le toliko, kolikor je mogel in po – zgodbi – si je znova pridobil duševno ravnovesje.«  (Pismo ŠP, rokopis)

Datumi njegovih edicij, organiziranja simpozijev, pomoči pri urejanju kronik lekarniških združenj nam pokažejo, da je Štefan svoj odmerjeni čas odlično izkoristil.

Že v almanahu Koroške lekarne (1997) je po zamisli magistre Mete Kolar za vsako opisano lekarniško enoto Koroških lekarn pripravil zgodovinsko predstavitev tam delujočih farmacevtov in farmacevtk. V času zapisa službujoče upravnice lekarn so dodale za vsako lekarno povojno zgodbo težavnega, a uspešnega razvoja Koroških lekarn. Koroška je zlasti po nesrečno zarezani plebiscitni meji doživljala težke čase, ki so se kazali tudi pri organizaciji zdravstva. Komaj vzpostavljenemu napredku je zarezala globok zev druga svetovna vojna,  povojni čas pa dodatnega – vsak s svojo neizprosnostjo. Štefanove skice dajo slutiti težko živete usode posameznikov in lekarniških kolektivov. Prevod povzetkov v nemščino je izpod peresa Antoše Leskovca, oblikovalka Andrejka Čufer pa si je zamislila poseben, nevtralen ščitni ovitek, ki skriva s fotografijama opremljene platnice. (11)

Junija leta 2000 so Mariborske lekarne ob 50. obletnici Slovenskega farmacevtskega društva izdale Predinovo delo Iz zgodovine organiziranega dela slovenskih farmacevtov v stanovskih društvih v Sloveniji in Mariboru. Besedilo nas uvaja v »disruptivne« razmere po razsulu Avstro-Ogrske, ko je bilo v novi državi SHS treba nadomestiti podružnico Splošnega farmacevtskega društva z Dunaja.

Po dokončanem delu za knjigo in simpozij Slovenski farmacevti v naravoslovju leta 2001 je Š. Predin prijavil temo magistrske naloge z naslovom »Analiza položaja javnih lekarn, lekarnarjev in farmacevtov v družbi v avstro-ogrski monarhiji in v Jugoslaviji v letih 1850–1950«. Magisterij je nastal na osnovi izkušenj pri sestavljanju kronik farmacevtskega dela v posameznih pokrajinah, na objavljenih člankih in študiju AS in drugih arhivov. Štefan Predin je v zasebnih pogovorih večkrat omenjal stisko lekarnarjev in lekarniških sotrudnikov med obema vojnama, ki se je celo končala s podjetniškim in osebnim stečajem. Administrativne zapreke, negotovost v stroki o dostopnosti študija in s tem malo domačih kadrov, zapreke v razvoju stroke, težavne namestitve sotrudnikov so bile stalnica v omenjenem časovnem obdobju. Na osnovi citiranih objav in dodatnega raziskovanja v AS je Predin prikazal težko pot do samostojne lekarne, skromne možnosti podeželskih lekarn, plače lekarniških uslužbencev. Ureditev delovanja lekarništva v Avstro-Ogrski se je kljub pomanjkljivostim pokazala kot kar dobra v primerjavi z možnostmi v splošno obubožani državi po prvi svetovni vojni.

19. decembra leta 2002 sem Štefanovo praznično novoletno voščilo dobil na fotografiji lepe lekarniške stojnice iz historične zbirke Farmadenta. To je bila hkrati najina zadnja korespondenca.

Lit.

1/ Štefan Predin. Mariborski lekarnarji skozi stoletja. Maribor, Mariborske lekarne 1994. 190 str., fotografije. Mehka vezava, format 22 x 15 cm.

2/ Štefan Predin. Teophrastus von Hohenheim Paracelsus. Ob 500. obletnici rojstva. Mariborske lekarne, Maribor 1993. 63 str., mehka vezava, format 22 x 15 cm, črno-bele fotografije.

3/ Štefan Predin. Kranjski lekarnarski gremij. Časopis za zgodovino in narodopisje. Št. 2/1993, str. 172–96. Obzorja, Maribor.

4/ Štefan Predin. Žiga Graf, slovenski florist, kemik in lekarnar. Mariborske lekarne, Maribor. 1997. 203 str., fotografije, risbe.

5/ Wilhelm Voss. Botanika na Kranjskem. Znanstvenokritična izdaja. Versuch einer Geschichte der Botanik in Krain. Prevedel Mirko Zorman. Redakcijsko poročilo in komentar napisal Tone Wraber. Celjska Mohorjeva družba, Celje, 2008. 273 str.

6/ Fran Viljem Lipič. Topografija c.-kr. mesta Ljubljane. Faksimile, uredila Zvonka Zupanič Slavec. Inštitut za zgodovino medicine in zdravstva. MF Ljubljana, 2003, str. 45–55.

7/ Minarikova zbrana dela I del. Štefan Predin, urednik, Antoša Leskovec, prevajalec. Mariborske lekarne, Maribor 2000. 658 str. 169 slik. Trda vezava, format 25 x 18 cm, ovojnica: barvna fotografija.

8/ Minarikova zbrana dela II del. Štefan Predin, urednik, Mojca Kositer in Antoša Leskovec, prevajalca. Mariborske lekarne, Maribor, 2001. 717 str. 166 slik. Trda vezava, format 25 x 18 cm, ovojnica: barvna fotografija.

9/ Slovenski farmacevti v naravoslovju. Zbornik referatov. Š. Predin, urednik, Mariborske lekarne, Maribor, 2002. 454 str. Številne slike. Trda vezava, format 25 x 18 cm. Ovojnica: barvna fotografija.

10/ Olimska lekarna, biser Slovenije. Š. Predin, urednik in avtor, fotografije mr. Roman Dobrovoljc, prevodi: Antoša Leskovec, Mojca Brkan, Janja Krstić. Mariborske lekarne, Maribor, 1995. 143 str., 42 fotografij. Trda vezava, 22 x 15 cm. Naslovnica z barvno fotografijo. Ponatis leta 2005.

11/ Almanah Koroške lekarne 1997. Š. Predin, urednik. Š. Predin, Meta Kolar, Nežka Petek, Petra Ozmec in druge. Koroška lekarna. Ravne na Koroškem.1997. 146 str., 76 slik trda vezava, beli reliefni ovitek brez teksta, skriva barvni naslovnici.

12/ Mednarodni simpozij Ženska v farmaciji, medicini in naravoslovju. Štefan Predin, urednik, Maribor, 2000.

13/ Štefan Predin. Iz zgodovine organiziranega dela slovenskih farmacevtov v stanovskih društvih v Sloveniji in Mariboru. Mariborske lekarne, Maribor, 2000 .

14/ Štefan Predin. Analiza položaja javnih lekarn, lekarnarjev in farmacevtov v družbi v avstro-ogrski monarhiji in Jugoslaviji med 1850 in 1950.  FFA UL, magistrsko delo, 2002. 204 str. V komisiji za zagovor smo bili prof. dr. Slavko Pečar, predsednik, člana sva bila prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec in jaz kot mentor.

ŠP pisma avtorju besedila

Breda Škerjanc Kosirnik. Zgodovina in razvoj lekarništva na Gorenjskem. Kranj, Gorenjske lekarne 2008, str. 32. (o pohištvu iz Trnkoczyjeve lekarne)

Lekarništvo 2019

Geschichte der Botanik in Krain je prevedel Mirko Zorman. Redakcijsko poročilo in komentar napisal Tone Wraber. Celjska Mohorjeva družba, Celje, 2008. 273 str.

 

ŠTEFAN PREDIN ZA FRANCA MINAŘIKA IN MARIBORSKE LEKARNE

Lovro Dermota

Štefan Predin nikoli ni zatajil svojega mariborskega vzornika Franca Minařika in nikoli ni zapustil Mariborskih lekarn. Pravzaprav gre za eno samo zvestobo, saj je oboje nerazločljivo prepleteno. Bistveno pa je, da ta navezanost na Maribor v nobenem trenutku ni pomenila zamejevanje intelektualnega razgleda, saj govorimo o nespornem svetovljanu tako po prepričanjih kot po vplivnosti idej in dejanj.

Predinov odnos do Minařika je naravnost antološki in spominja na Hipokratovo prisego, »da bom učitelja, ki me je vpeljal v modrosti zdravstva spoštoval kakor lastne starše«. Legendarni mariborski farmacevt je fantiča iz revne družine na Dravskem polju, ki je ostal brez očeta, leta 1948. pripeljal v svojo lekarno kot »deklico za vse«, ga došolal do male mature in ga leta 1950. usmeril na srednjo farmacevtsko šolo v Ljubljani ter na ta način določil njegovo življenjsko pot. Zanesljivo je bil njegov dobri duh prisoten tudi v prvih letih šolanja na ljubljanski farmaciji, kjer ga je poslušal tudi kot predavatelja zgodovine farmacije. Pa tudi pri nadaljevanju študija v Zagrebu, ki ga je končal leta 1960., ime njegovega vzornika ni bilo neznano, saj sta tesno sodelovala s profesorjem Hrvojem Tartaljo. Za vse te blagodejne vplive se je Predin Francu Minařiku izdatno oddolžil z izjemno skrbjo za njegovo strokovno zapuščino, kakršne so deležni redki mentorji.

Farmacevtska združenja so znala ovrednotiti  pomen njegovih prizadevanj za veljavo in integriteto stroke in je dobil visoka priznanja na nacionalni in jugoslovanski ravni, še posebej ganjeno je sprejel Minařikovo plaketo, ki jo je nekaj let pred tem sam spravil v življenje. Leta 2001. pa ga je prof. dr. Wolf-Dieter Müller-Jahncke v Luzernu inavguriral  med člane Internationale Akademie für Geschichte der Pharmazie, katero  je 75 let prej soustanovil tudi Franc Minařik – gesta polna simbolike, ki sem ji imel čast prisostvovati. Kongres, na katerem se je to zgodilo, je bil posvečen tudi temi »Farmacija in država«, za katero si je Predin skozi poklicno življenje nabral bogate izkušnje in znanje, odmevno tudi v mednarodnem prostoru. Zgodovinsko so lekarne neločljivi del zdravstva in delujejo v javnem interesu, tega pa v njihovem upravljanju zastopa državna oz. lokalna oblast. Prihaja pa do paradoksa, da so ti zastopniki veliko bolj zainteresirani za dobiček od prodaje zdravil kot pa lekarnarji sami, ki so vendarle zapriseženi skrbi za zdravje ljudi. V resnici nastajajo situacije, ko bi v imenu stroke morali ljudi odvračati od medikalizacije – pretirane porabe zdravil. Ko gre za zdravje, gre vedno tudi za etiko, vendar mnogi to hitro pozabijo, kar je že pred pol stoletja ostro  kritiziral Ivan Ilich v knjigi Medicinska Nemezis in danes kritizira Robert Reich v najnovejši knjigi Skupno dobro. Predin se je dobro zavedal teh stranpoti farmacije.

Ni veliko primerov, kakršen je Predinov, da bi že prva zaposlitev pomenila vstop v delovno okolje za celo življenje. Morda ima to kdaj kakšno negativno posledico, ker se nekateri sodelavci težko sprijaznijo s hitrim napredovanje sposobnega človeka, toda veliko pomembnejše so pozitivne posledice: da na ta način »v živo« spoznaš vse plati delovne organizacije. Lekarništvo kot dejavnost je imel »konkretno na dlani« in čeprav so v nenehnih samoupravnih reorganizacijah mnogi hitro zatavali v meglo, je on vselej ohranil kompas in realno mero. Po diplomi in strokovnem izpitu (1963) je prevzel vodenje analitičnega in galenskega laboratorija,  leta 1966. je postal pomočnik upravnika Lekarne Center Ferda Hudina in nato Janeza Varla, od leta 1971. pa jo je vodil on. Izpeljal je združitev galenske in analitične dejavnosti in začel je izgrajevati t.i. storitveni sistem za obračunavanje zdravil na recept ali brez recepta, kar je preporodilo poslovanje in so po njem segli tudi v Švici in Nemčiji. Lekarna Center je obveljala za vzorčno učno lekarno Jugoslavije.

Bil je med prvimi zagovorniki integracijskih procesov v lekarništvu in leta 1973. so na tej osnovi nastale Mariborske lekarne, kjer je bil magister Varl direktor, on pa pomočnik direktorja zavoda. Tisti čas je tudi opravil podiplomski študij javnega zdravstva na ugledni  Šoli Andrije Štamparja pri zagrebški Medicinski fakulteti. Integracijske procese je utemeljeval z dvema glavnima razlogoma: organiziranost lekarništva mora biti usmerjena dolgoročno in v poslovanje je treba vgraditi informatiko oz. računalniško tehnologijo.  Takratna »vlada« je to podpirala in čeprav je bila ureditev s samoupravnimi interesnimi skupnostmi skrajno zavozlana, jo je znal Predin zapreči v pravi voz in mnogi govorijo  o »zlati dobi« slovenskega lekarništva, ko je bila oskrba z zdravili nemotena, delo primerno nagrajevano in so se obnavljale ter gradile lekarne. Glavno besedo je imela stroka. Javna podpora zdravstvu se je v Mariboru manifestirala v uspešnih samoprispevkih.

Zavzemal se je za nova razmerja med lekarnami in farmacevtskimi grosisti, ki so z državnimi pooblastili monopolizirali »razdelitev« zdravil in ovirali optimalno organizacijo lekarn. To mu je navrglo hude zamere, s katerimi se je pogumno soočil.  Ko je po Varlovi smrti leta 1977.  postal direktor Mariborskih lekarn, se je še bolj vneto boril za mariborski Farmadent, ki ga je od leta 1979. v novi zgradbi v Tkalskem prehodu  vodil  Lovro Dermota. Nadalje je sprožil obnovo vseh lekarniških enot, kar se je ob uvedeni verifikaciji lekarn izkazalo za bistveno potezo. Prodrl je z zamislijo o združitvi vseh zdravstvenih organizacij v Mariboru in tako je nastal SOZD Združeno zdravstvo Maribor, ki ga imajo nekateri za politično tvorbo, vendar je šlo predvsem za trdnejši okvir bolj dolgoročnega načrtovanja. In končno je iz usmerjenega izobraževanja »iztržil« srednješolski program farmacevtskega tehnika, kjer je zevala velika kadrovska luknja. S kolegi farmacevti se je tudi sam vključil v učiteljski kolegij šole.

V letih službovanja je Štefan Predin doživel različne pristope k opredelitvi vloge lekarništva in k njegovi zakonski regulaciji. Ob Minařiku je leta 1949 doživel »revolucionarno« nacionalizacijo zasebnih lekarn. Potem so se zvrstile razne kombinacije javne službe in gospodarskega poslovanja, z nikoli doseženim ravnovesjem. Enkrat so lekarne bolj potiskali v subvencionirano zdravstvo, drugič spet v dobičkonosno gospodarstvo. Samoupravljanje je nekoliko razrahljalo odvisnost od države, vendar ojačalo odvisnost od lokalne oblasti. Vmes so bile hude krize, ko je bila motena preskrba z zdravili in je poslovanje zašlo v rdeče številke. Slovenska farmacevtska industrija je sicer postala paradni konj gospodarstva, vendar usmerjena v izvoz, ker je domači trg premajhen. Lekarnam preostanejo galenska in magistralna zdravila in vse več prodaje »drugega blaga«.  Predin se je do skrajnih moči spoprijemal z vsemi temi prozaičnimi situacijami in iznajdljivo iskal izhode, ki bi ohranili pravo poslanstvo lekarn in okrepilo njihovo stabilnost.

Leta 1984 je Štefan Predin, ob polovični upokojitvi zaradi zdravstvenih težav, nehal aktivno posegati v razprave o reorganizacijah, leta 1989 pa je z ukinitvijo SIS-ov že začel nastajati nov sistem, ki se mu ni več posvečal, ker se je odločil vse moči zapreči v raziskovanje zgodovine lekarništva in farmacije. Vsem nam je bilo jasno, da tega ne počne iz sebičnosti, ampak za skupno korist stroke, saj je celo svoj doktorat postavil na konec seznama zastavljenih nalog in je zato ostal brez njega. Sta pa naše  lekarništvo in farmacija z njegovo desetino knjig pridobili zgodovinsko refleksijo, ki nam krepi samozavest in nas navdaja s ponosom. To še posebej lahko rečem za Mariborske lekarne, saj smo z podpiranjem njegovih načrtov ter financiranjem njegovih izdaj omogočili, da je njegovo delo dostopno najširši javnosti.